Z Gorenjske na Primorsko, s kolesom!

Petkovo popoldne mi je nakazalo dokaj prosto sobotno dopoldne. Naj si najdem delo in delam? Kaj pa, če bi ubral kaj športnega? Hribe? Vodo? Khm, kaj pa oboje? Kaj, če bi šel s kolesom na morje, do Kopra, na kavo? Odločitev je dozorela v sekundi, pot se je zarisala v minuti, kolo je bilo pripravljeno v dveh minutah. Zjutraj ob pol šestih štart, najprej s Police do Kranja. V Kranju na glavni ulici, sem po nesreči sesul ptička, ki se mi je zaletel v roko med tem, ko sem slikal. Na poti do Trbojskega jezera sem opazoval sončni vzhod. Sonce se je dvigovalo izza Krvavca, pogled na polja je bil enkraten. Trboje so bile hitro za menoj in že sem se bližal Valburgi in Staremu gradu in seveda prvemu klancu. Premagal sem klanec v Smledniku, ki se mi je včasih zdel zelo strm in prišel do dežele šalabajskov. Hehe, na desni je ogromno lepo urejeno golfišče. Hitro sem prišel do vznožja Šmarne gore in v Tacen. Nato je sledil še manjši dvig in že sem bil na Celovški v Ljubljani. Po prvih 25-ih kilometrih je sledila kratka pavza.

Nato sem sledil svojemu spominu in po poteh, kjer sem se včasih vozil z Jugotom (Koral 55) na faks, nadaljeval pot do Tržaške in nenadoma prišel do Brezovice. Po lepo urejeni kolesarski poti sem kar priletel do Vrhnike, kjer sem pred stavbo, ki je bila nekoč mogočna tovarna, počival po prvih petdesetih kilometrih. Malce sem še premislil, če bi šel mogoče kar domov, hehe bolj v šali kot zares.

Pot sem nadaljeval po zloglasnem Vrhniškem klancu, ki je bil mogoče res malce naporen, vendar premagljiv. Napoleonov drevored pred Logatcem je sicer zelo lep, vendar pa je cesta izredno slaba in Logatčani se bodo morali kar zelo potruditi, da si bodo popravili slabo oceno te ceste. Kakorkoli, Logatec je bil mimo in potem še nekaj vasi, nakar priletim v Kačje ride:) K sreči je na sredini počivališče postavljeno točno 75 km od mojega štarta, kar pomeni prijetno pavzo.

Ko presežeš polovico neke aktivnosti, gre potem precej lažje. Postojna se je približala in me nagradila s klancem skozi celo mesto, tako, da kaj prav veliko v Postojni nisem videl. Priletel sem točno pred Nanos. Peljal sem se skozi vas Dilce (zanimivo ime) in premagal še tistih nekaj klancev okrog Razdrtega. Pred stotko sem v senci vseeno ujel sapo in opazoval nekaj motorističnih dirkačev. Nato pa sem prevozil nekdaj zelo velikokrat omenjene Senožeče in izven vasi počakal pri svoji prvi!! stotki. 100 km na kolesu in še vedno vse v redu. Fantazija. Med kratko pavzo sem ocenjeval, ali mimobrzeči motoristi vozijo ali letijo 200 ali še več na uro.

Nič, adijo Nanos in gremo dalje. Ker sem malce pozabil na vodo in je nisem kupil niti na zadnji bencinski črpalki (čeprav nisem vedel, da je zadnja), je bila pot do Kozine podobna odvisnikom. Razlika je bila le ta, da sem jaz nujno potreboval vodo, skoraj 20 km pa ni nobene gostilne, trgovine, črpalke, hiše,.... ničesar. Naslednjič bom na to bolj pazil. V Kozini pa nakupovalna meka tako, da sem si nakupil potrebne zaloge vode in, khm, jagode.... Torej na 125 km sem užival ob jagodah in vodi.

Primerno okrepčan in opogumljen sem nadaljeval po najboljšem delu poti. To je seveda Črni kal. Deset kilometrov nagradnega spusta, ti iz nog vzame vsaj deset kilometrov dviga. Na srečo ni bilo motoristov tako, da sem v Cepke resnično priletel. Po Cepkih sledijo Dekani, kjer pa sem že takoj zavil na Parenzano (če se dugače reče me popravi) in lepo uživaško skozi Bertoke pripeljal do železniške postaje. Tam sem se zmotil in nadaljeval v malce nepravo smer, kar sem takoj opazil in kmalu zavil nazaj v center Kopra, nekaj krožišč in nato je sledila samo še izbira mesta kjer se bom ustavil.
To je to!

Po sedmih urah in dvaindvajsetih minutah in 149 kilometrih sem prišel na cilj. Števec na kolesu je sicer kazal 6 ur in devet minut vožnje s povprečjem 24 km na uro, GPS tracker pa upošteva še pavze, kar pomeni, da sem počival uro in deset minut, kar mi je skupno povprečno hitrost zbilo na 20 km na uro. Ker ne tekmujem z nikomer je to povsem nepomembno, služi pa naj za orientacijo.
'Potovanje' je bilo fantastično, po poti si povsem sprazniš glavo in vse odvečne stvari. Odlično.
Sledilo je kosilo v Primaveri:)

Povezava na slike