Že ob štartu nisem verjel, da bo danes šlo. Oblaki so že zjutraj viseli in grozili, da bo v enem trenutku zabave dovolj. Vseeno sem jih ignoriral in se odpravil. Z mesta ven je bil takoj klanec in dvopasovna cesta. Nič, glavo dol in gremo. Aja, cunje se niso posušile, že to je bil znak.
Tiščim v klanec in se brigam zase, sledim števcu in pogledam gor in pred mano znak 110. No, hitreje ne bom šel, ampak, a se lahko tu vozim. Nihče ne trobi, pasova sta dva, oba v isto smer, oznake so bolj rumene kot modre ali zelene, kot kaže je vse ok. Prav, sicer je malce nor občutek, ampak leti pa.
Prva pavza je bila v Brinjolah, no, v kraju Brignoles. Sem si rekel, da ne bom, pa bom. Ti Francozi so res Francozi, po svoje so kar budale. Ne morem drugače reči ampak, štos tega, da blagajničarka v hitrem galopu pospravi tvoj nakup je v tem, da si čimprej odpravljen, ne pa, da ti počaaaasi zlagaš robo v voziček in sortiraš po vrečkah, mi vse te pa gledamo. Pol pa še plačaš nekaj s telefonom, nekaj z gotovino, noro, sem kar v slovenščini komentiral in po mojem je dojel. Ampak, to ni eden, tako delajo vsi. Ali so res budale, ali pa so francoska navodila tudi njim nerazumljiva.
Sedaj je že malce rosilo, odšprintal sem še dvajset kilometrov do Gonfarona in se pod nadstreškom ustavil. Namontiral sem galoše, kondom za čelado, prevleko za nahrbtnik in pelerino, potem pa se je ulilo. Nekako sem našel železniško postajo in sncf...
V Fresuju je poletje, nažiga, Saint Tropeza še ne bom videl od blizu, od zelo daleč pa ga na drugi strani zaliva celo vidim. Baje. Danes grem jest v Little Italia, potem pa grem malce naokrog, vidim, da atki balinajo. To je šport!
Relive 'Rians - Gonfaron'