Eden tistih dni, ko je vroče in se samo na avtopilotu prevažaš naokoli. Po planu sem gorske prelaze na tisoč tristo metrih dosegel z vlakom. Enkrat REX, drugič Trenitalia. Kaj počnejo v teh krajih z železnicami, tako Avstrijci kot Italijani? Ne razumem kako so SŽ pri nas lahko tako zabredle, kompleten sistem je katastrofa. Tu pa so povsod železniške postaje oblegane s kolesi in urejeno parkiranimi avtomobili. Tu je vlak res javni prevoz.
Ok, ne bom več jamral.
Po namakanju v bazenu in ne tako napornem kolesarjenju včeraj, sem se dobro naspal in že zgodaj vstal. Še dobro, ker je bil zajtrk na voljo tudi že bolj zgodaj tako, da sem bil že ob pol osmih povsem pripravljen pred gostiščem na nov dan. Odpeljal sem se samo nekaj metrov nazaj in levo proti železniški postaji.
Iz Inzinga sem se, skozi Innsbruck, lepo potegnil do Brennerja potem pa žvizd. Na avstrijski strani Brenner na italijanski pa Brennero, leži na dobrih tisoč tristo metrih nadmorske višine. Postaja je nekako skupna, ampak avstrijske in italijanske železnice pa se tu zamenjajo.
Norija, lep spust, aja v Italiji sem bil, lepa kolesarska, lepo speljana, samo spustiš. Pokrajina fantastična, to je, če prav razumem Južna Tirolska, visoko kot na Kriški, stopinj seveda trideset. Ker je tako dobro letelo, je prijetno pihalo tako, da vročine nisem opazil. Večjih krajev ob poti niti ni, tako, sem samo spustil in po štiridesetih kilometrih le naredil pavzo.
Kolesarska steza je bila tako nova in mamljiva, da sem se kar peljal po njej in ignoriral znake, zato sem se pripeljal predaleč in potem sem se moral seveda peljati nazaj. Ni bilo hudo, nekaj kilometrov pa sem vseeno dodal. Ta kolesarska pot je del poti Brennero - Bolzano, previ del te poti je v glavnm spust, speljan po trasi bivše železniške proge. Pot je speljana ob reki Isarco/Eisack, ki nudi nekaj hladu in pripomore k še lepšemu pogledu na vasice in manjše kraje ob poti. Tu sem bil skoraj sam.
Tu velja nekakšna dvojezičnost, občutek imam pa, da celo štirijezičnost. Odbito, nekateri kraji imajo španska imena. Pusteria del Rio?!? Kje pa sem? Santa Croce? Prav.
Ti kraji so zelo smučarski in nekako nisem navajen poleti opazovati toliko delujočih žičnic in gondol. Kot kaže je ogromno možnosti za zabavo, tudi poleti. Zavil sem proti Brunecku in nadaljeval po kolesarski. No, na čase so bili pa vzponi kar konkretni, šest, devet, dvanajst, pa celo ena šestnajtka je bila vmes. Hvala!
Vročina mi je po svoje všeč, problem je samo ker nimaš moči, voda pa takoj skoraj zavre. Če imam usta zaprta je bolje. Ha, tudi tu gori rastejo jagode.
Kljub reki ob poti mi je zaradi vročine hitro začelo primanjkovati vode. Spil sem že vse in začel iskati karkoli, trgovino, bife, pokopališče. Trgovinico sem našel, sledila je malica. Pa vendar je znova kar hitro usahnilo vse kar sem imel v bidonih, zato spet začel z iskanjem. Končno sem v kraju San Lorenzo di Sebato našel super hladno okusno vodo.
V Brunecku sem s kolesom skoraj zapeljal direktno na vlak, samo še karto sem kupil in že je odpeljal. Mimo znanega Kronplatz-a sem se dvignil na Toblach.
Predviden kratek spust se je spremenil v eno uro vožnje do cilja. Počutil pa sem se kot doma, namreč tu gori, malce naprej od Doblacha izvira Drava. Naša reka. Že takoj na začetku hitra, deroča in prijetno hladna osvežitev. Lepo je v teh krajih, popolna ortogonalna razlika (sonce mi spet kuri možgane) prejšnjim dnem. Velika mesta so zamenjale velike, ogromne, visoke gore, široki travniki, lične kmetije, kolesarjenje je tu gori resničen užitek.
No, za danes znova na kratko, med spustom samo uživam, našel sem gostilno, večerja prihaja, dober tek.
Aja, še tole, spim v hiši kjer je počitnikoval Richard Strauss. Saj poznate tisto, ki jo je veliko izvajal tudi Elvis. Also sprach Zarathustra. Mogoče bom ponoči še jaz eno skomponiral, recimo: So schlaf Lavrich.