Od Dunaja do Maribora

Julijska Učka in vroča Istra sta že rahlo utonili v morju spominov in počasi se je bilo potrebno domisliti česa novega. Poti in idej je ogromno, sotrpinov pa malce manj. Pobrskal sem po spominu in se spomnil prijateljeve na prvi pogled dokaj preproste ideje. Prešeren in druščina so se vozili z vozom na Dunaj in nazaj mi pa bi šli malce drugače. Našli smo se trije in preučili logistične izzive. Za tak podvig seveda potrebuješ prevoz, spanje, hrano in dobro vreme. Našli smo vsega po malem in ideja je bila potrjena. Torej, gremo z vlakom na Dunaj, potem pa s kolesom domov. Preprosto, tri dni kolesarimo in bomo doma. Ker naslov pravi drugače, bom malce preskočil naprej in že takoj povedal, da nas je zadnji kolesarski dan, ko smo že prespali v Mariboru, presenetil dež. Zato se nismo peljali do Ljubljane, ali do Kranja, ampak smo v Mariboru kolesarjenje zaključili. Prvotni naslov Od Dunaja do doma se je tako moral spremeniti. Eh, vreme, zdaj pa nazaj na začetek, oziroma še nekaj dni nazaj.

Ljubljana - Dunaj

Pot do Dunaja smo zelo poenostavili. Neverjetno ampak Slovenske železnice nudijo v sodelovanju z avstrijskimi izredno ugoden prevoz do Dunaja. Enosmerna karta za direktno vožnjo brez prestopanja do Dunaja stane devetindvajset evrov plus še pet za kolo. V visoki sezoni, kot je bila sedaj avgusta, moraš tako karto kupiti nekaj dni prej, ker so zelo omejene. Malce neroden (ali pa tudi ne) je le vozni red. Ta vlak namreč iz Ljubljane odpelje ob šestnajsti uri, na Dunaj pa pripelje ob desetih zvečer. To pomeni, da prvi dan nismo nič kolesarili. No, samo do hotela, kar pa je bilo bolj podobno nočnemu usmerjenemu tavanju po delčku Dunaja. Šest ur vožnje z vlakom se je kar malce vleklo, potovanje so popestrili kitajski otročki, ki so oboževali tiste male rumene očalarje. Banana! Haha! No, pa tudi sedeži so bili potem, ko smo se odpeljali iz Gradca takoj polni, na Dunaj smo prišli v gneči. Na vlaku sem ugotovil, da sem doma pozabil skoraj vse kar potrebujem za kolesarjenje. No, kolesa, čelade, čevljev in dresa ne, pozabil sem pa uro in fotoaparat. To pomeni, da sem bil obsojen na vožnjo z navadnim števcem in na slikanje s telefonom. Bojim se, ne, veselim se, da to pomeni, da bo treba to pot ponoviti. Se kdo javi? Nisem se preveč obremenjeval, sem pač pozabil, zasilne pripomočke imam, torej bo že šlo. S telefonom v roki in navigacijo smo našli hotel, seveda je na sliki lepši, ampak za spanje je bil v redu. Hotel je vodila gospa iz Srbije tako, da smo se pogovarjali v nekem starem izumrlem, mešanem a še vedno uporabnem jeziku. Hotel je dajal vtis umobolnice, visoko položene ploščice in železna vrata so to še bolj poudarjala. Ko pa sem malce pobrskal po spletu sem ugotovil, da je tu nekje blizu precej let nazaj stal krematorij. Sploh se ne bi čudil, če bi to bil kar ta hotel. Pivnico smo našli, prespali smo, zjutraj pojedli zajtrk in se končno pripravili za odhod.

1. dan: Dunaj - Sankt Magdalena am Lemberg

Dunaj že tako dobro poznam, da vem, da se bom izgubil, ali pa vozil sem ter tja po mestu. Ko pogledaš na zemljevid je povsem preprosto, ko si pa tam v mestu pa nenadoma postane vse ogromno, križišča si sledijo eno za drugim, povsod so tramvaji, avtomobili, kolesarji, pešci, motoristi, konjske vprege, stare stavbe, nove stavbe, hitro kaj zgrešiš. Zato smo se že prej odločili, da se vrnemo do glavne železniške postaje in tam poiščemo ustrezne oznake. Vozili se bomo namreč po evropski kolesarski poti, ki se imenuje Eurovelo 9, avstrijski del poti ima oznako R2 in kasneje na avstrijskem Štajerskem R12, skoraj celotna pot pa se v Avstriji imenuje Thermenradweg. Oznake so podobne tistim ob Donavi in tudi dokaj pogosto postavljene tako, da jih je lahko slediti. Res pa je, da je to turistično naravnana pot, ki ni povsem primerna za cestne kolesarje s specialkami. Kar precej poti je bilo peščene. Vožnja skozi Favoriten (deseto okrožje Dunaja) je bila kar prijetna. Ta del je poln parkov, rekreacijskih površin, peljali pa smo se tudi skozi neke vrste kampus, oziroma mimo srednjih šol in gimnazij. Kolesarjev je bilo na tej poti kar veliko, prehiteli smo tudi tri starejše gospe, ki so kar drvele na kolesih. Naprej smo se po deloma asfaltirani, deloma peščeni poti vozili skozi številne Dorfe, Inzersdorf, Vosendorf, Hennesdorf. Ja, če je Dorf vas, potem je tu polno vasi. Temperatura je počasi naraščala, pozornost padala, zato smo nekaj znakov zgrešili in naredili malce ovinkov. Če bi se vozili kar po cesti, bi verjetno skrajšali pot za kakšen kilometer, dva ali celo več. Na enem takem obratu so nas tiste tri gospe že skoraj ujele. Hehe. Potem smo nadaljevali, pokrajina je povsem ravna klanca ni, tudi pihalo tu ni in kmalu smo se že peljali proti prvemu večjemu kraju na poti iz Dunaja. Hecno, ampak po poti, ki se je združila z našo, so se že pripeljale iste tri gospe. Prednost domačega terena, bi lahko rekli temu. V smrtni tišini smo se peljali za njimi in jih nekako neopazno prehiteli. Na našo veliko srečo, so se ustavile v gostilni ob poti. Mogoče bi bilo bolje, če bi se pred nami peljale naprej. Od tu naprej smo se vozili ob kanalu, ki se imenuje Wiener Neustädter Kanal. Dvesto let nazaj so imeli veljaki idejo, da bi povezali plovno Donavo s Trstom. Do Neustadt-a so kanal speljali in uporabljali, kasneje pa je železnica kanal premagala in pred prvo svetovno vojno so ga za ta namen ukinili. Danes pa je ob njem speljana kolesarska pot, ki je pa tu večinoma peščena. Na zemljevidu pot rahlo zavija, v naravi pa se ti zdi, da se pelješ povsem naravnost.

Končno smo prišli do Wiener Neustadt-a in se ustavili v trgovini in se okrepčali. Vročina je potem naraščala in lovili smo rekorde, prišli pa do dvainštirideset stopinj Celzija. Na levi in desni so se menjala polja koruze in zrelih rumenih buč, kaj večjega grmovja ali dreves pa ni in ni bilo. Pot se ves čas vije po poljih in deluje kot, da namenoma cikcaka sem in tja, da ja ne boš česa spregledal. Sem ter tja je lesen mostiček čez suh potok, potem na popolni praznini toplice, pa spet polje in potem končno gozd z bajerjem in polno hišic in prikolic, pa spet nova vas, nekaj hiš, kmetije, nikjer nikogar, vročina in trije kolesarji. Noro. V Bad Erlach-u smo se spraševali, če ravno delamo nov ovinek in se odločili, da bomo v naslednji večji vasi počakali. Na hribu smo zagledali grad, ki je bedel nad mestom Seebenstein. V vasi so imeli tudi park, bazen, vse je bilo kar lepo urejeno, mi pa smo iskali gostilno. Ena je bila zaprta, druga tudi, tretja pa je bila potem naša gostiteljica za naslednji dve uri. Pica, pivo, powerbank. Tako nekako je šlo po vrsti. Aja, pa še ena gorenjska opazka, pivo Puntigamer je stalo 3,40 evra, podaljšana kava Mocca pa 3,70. No, potem pa postani abstinent.

Med počitkom smo ugotavljali kako naporen klanec nas čaka. Po zemljevidih sodeč je bil kar konkreten, nismo pa vedeli točno kako daleč je še do vznožja. V kraju Aspang - Markt se je cesta končno pričela vzpenjati. Avstrijci v tem delu še niso slišali za serpentine zato se je cesta kar vzpenjala in vzpenjala, brez predaha. Po stotih kilometrih vožnje po ravninah nas je zbistril devetkilometrski klanec, s konkretnim vzponom. Ko sem dihal, se mi je zdelo, da imam pljuča do konca odprta in da zrak dobesedno 'žrem' s pljuči. Cesta pa se je v vročini kar vzepnjala. Razmišljal sem o tem, da bi vstal in vozil stoje, pa raje nisem, ker bi zaradi peska na cesti verjetno zavrtel v prazno in pristal v travi. Tako sem lepo sede prišel do vrha, ki pa to seveda ni bil. Tu je sledil kratek strm spust, nato pa spet še naprej vzpon. Mislim, da je bil vrh vzpona nekje pri devetsto petdesetih metrih. Sledila je kratka pavza in seveda pivo v kraju Mönichkirchen, v gostilni, ki je imela zadaj na vrtu manjši Modelpark. Minimundus v hribih. Kraj je znan tudi po bližnjem smučišču.

Ko smo se vsi trije spočili smo se pa zares spustili nazaj dol, torej naprej proti cilju. Do kraja Hartberg smo se peljali tudi do skoraj sedemdeset na uro, povprečno je bilo ves čas navzdol tako, da je teh petintrideset kilometrov res hitro minilo. Precej krajev se niti ne spomnim, v spominu mi je ostal Penzendorf, tam nekje so tudi bile toplice, kratko pavzo pa smo naredili pred gradom - gostilno oziroma rock barom. Počasi nas je že zapuščalo sonce, temperatura sicer ni preveč padla, svetloba pa kar močno. Vozili smo se tudi po tekmovalni kolesarski trasi in ujelo nas je nekaj oštevilčenih kolesarjev. Končno smo prišli do mesta Hartberg, bila je že skoraj tema, mi pa smo se morali odločiti v katero smer bomo nadaljevali potovanje. Tu je sledilo trinajst kilometrov vožnje v popolni temi, seveda brez luči, v klancih, brez orientacijskih točk. Še celo na zaprt most in obvoz smo naleteli. V roke sem vzel navigacijo in sledil navodilom, ponoči so vse ceste enake, vsi spusti enaki, vsaka luč odveč in vsak grm je črn, kot oglje. Vasi so bile osvetljene, poti med njimi pa spet ne. Kar eno celo uro smo porabili za tavanje v temi, potem pa smo le prišli do cilja prvega dne. Ahhhhh.

Šefica pensiona je rekla, da me je klicala, če res pridemo, pa sem imel zasedeno. Hja, kaj pa bi se med vožnjo dogovoril? Wie sind sie? Ja, ja, sehr gut, wir kommen, kein problem. Ja, ja, spät und so weiter. No, tako naprej. Kakorkoli, presenetil nas je kuhar, ki nam je ob pol desetih zvečer pripravil dunajca (kaj pa drugega), ki je padel v želodec in izpuhtel skupaj s pivom. Bazena nisem videl, šli smo v sobe in v vročini zaspali.

2. dan: Sankt Magdalena am Lemberg - Maribor

Zvonilo je. Pa ne v moji glavi, niti ni bil telefon, niti zvonec na vratih. Še vedno je zvonilo, aja, cerkev. Nisem je videl. Sem pa med tem, ko sem na balkonu pregledoval hlače in majico opazil bazen. Mast. Khm. Sicer majhen, ampak bi se vrgel vanj. Ja, še vedno imam občutek, da se bom tu še enkrat peljal. Sledila je tista moja debela ura. Zajtrk, pa mazanje z eno kremo, pa z drugo kremo, pa s tretjo kremo, pred tem umivanje, pa wc, pa oblačenje in pospravljanje nahrbtnika. Pred odhodom pa smo našli še sončna očala, ki jih je kolega prejšnji večer izgubil. Super. Aja, no pa, ko sem stopil iz penziona ven sem opazil cerkev, točno nasproti. Polno ljudi, ki so v zakmašnih gvantih hodili okoli, mi pa v prešvicanih kolesarskih pajacih. Vsak po svoje. Adijo šefica, adijo bazen, gremo dalje.

Današnji dan nas naj bi pripeljal v Maribor, naredili pa bi še kratek ovinek do Gornje Radgone. Tako pelje Thermenradweg. V prvih štiridesetih kilometrih nas je čakala vožnja navzdol, je pa res bilo moteče, da smo se vozili po gozdnih poteh. Je prijetno hladno, mehko, ampak za naša kolesa pa to ni. Tudi spusta ne moreš izkoristiti zato se bom naslednjič malce bolj potrudil in skušal ugotoviti kakšna je cesta. Za makedam nočem slišati več na specialki. Pripeljali smo se v kraj Fürstenfeld, ki je večje mesto na Avstrijskem Štajerskem. Tu blizu je tudi meja z Madžarsko, zato so ti kraji kar dostikrat pobrateni s kakšnim sosednjim v sosednji državi. Terme so se tu pojavljale skoraj na vsakem ovinku, kar je bilo že kar zelo nenavadno. Tudi pred hišami so imeli prebivalci ogromne bazene. Pa nikjer nikogar. Ta dan je bila sobota petnajsti avgust, cerkveni praznik, ki ga v Avstriji še posebej praznujejo. Avstrijci znajo na praznični dan zapreti trgovine in gostilne in oditi na izlet in zato je vse skupaj delovalo kot država duhov. Iz tega razmišljanja me je hitro zbudil klanec, ki se je za neko hišo v hipu spremenil v strm vzpon. Oddihal sem do vrha in spustil na drugi strani nazaj dol, kjer pa me je na nekem spustu v ovinek tako presenetilo, da nisem uspel zavreti. Zelo veliko srečo sem imel, da je bil sredi ovinka v klancu še odcep proti bližnji hiši, da sem sploh uspel ustaviti, če tega ne bi bilo, bi se drugače končalo. Spustili smo se v dolino reke Rabe, ki se kot desni pritok precej kilometrov kasneje izliva v Donavo.

Čakali smo še na nekaj vzponov in se kljub zaprti cesti peljali naprej proti zadnjim vrhovom, nevedoč, da je na naši levi strani za bližnjimi grički že Slovenija. Spet je bila gostilna zaprta, zato smo počakali v bližnji senci in napadli še zadnji vzpon v Avstriji. Prišli smo do kraja Sankt Anna am Aigen in si privoščili pivo. Ob odhodu nas je natakarica presenetila s hrvaščino, v gostilni pa sta bili še dve slovensko govoreči teti. Noro, jaz pa sem se mučil z "Ein bier und ein glas wasser bitte!" Pah.

Če gre gor, gre tudi dol in do Gornje Radgone je letelo. Tu je bilo kar gričevnato, ampak cesta je šla navzdol. Na levi strani koruza, na desni buče in obratno. Izračunal sem koliko kilometrov je do Gornje Radgone in malce bolj pritisnil. Hitro se je pred menoj pojavil znani kraj Bad Radkersburg, do pivnice žal nismo šli. Na slovenski strani smo našli gostilno, kjer so ravnokar praznovali petnajstletnico obstoja. Vročina je padla, cene tudi, zato smo se kar konkretno okrepčali. Do sem smo naredil skoraj sto kilometrov in čakala nas je le še mirna vožnja do Maribora.

Pot nas je vodila sedaj po kolesarski poti ob Muri. Enostavna vožnja po ravnini, med polji in po gozdovih, žal pa se tu pesek spremeni v mivko. Kolesa smo tu dodatno zapacali, poleg tega pa nam je že začelo zmanjkovati časa, kar je znova pomenilo, da se bomo kmalu peljali v temi. Pot se nekajkrat oddalji od Mure, pelje skozi kraj Mureck, vse skupaj pa se mi je zdelo kot nekakšno močvirje. Ob vsakem bajerju pa je bilo počitniško naselje, turisti, khm še celo čistilno napravo smo obiskali in videli vse faze pretvorbe kanalizacije. Bah. Tu, na tej poti smo srečali nešteto kolesarjev, vseh starosti in oblik, kar je kolesarjenje malce popestrilo. Videl sem tudi kako na polju s stroji buče zmečkajo in iz njih poberejo tisto kar se jim zdi uporabno, na polju pa ostane zmečkana buča. Nekatera polja so kar smrdela. Za zaključek vožnje po Avstriji nas je celo še malce zmočilo.

Sonce je že zahajalo, ko smo se pripeljali na Šentilj, oziroma tisti stari prehod. Zelene kolesarske oznake se tu spremenijo v modre. No v Sloveniji pa se od kolesarja pričakuje malce boljšo pripravljenost, še najbolje je, da imaš navigacijo kar pri roki. Na tabli je jasno označeno, da gre za kolesarsko pot in zraven je še številka ena. To je pa vse. Kam gre? Kako daleč? Tega pa tu ne izveš. Pravzaprav se lahko voziš v krogu pa ne boš opazil. Tiste pametne glave, ki so to postavile pozivam, da se enkrat po teh svojih umotvorih odpeljejo in dokončno izgubijo, poti pa bomo že mi označili. Katastrofa. Še bolj zanimivo je, da to, da je pot označena kot kolesarska, pelje pa po stari glavni cesti, ki je pa tako uničena, da bi se še pešec spotaknil. Sramota, samo nekaj kilometrov nazaj čez mejo, je drugače. Kakorkoli, vse skupaj se je od to do Maribora malce zapletlo. Nenavadni klanci, slaba cesta, dež, veter in tema so popolnoma spremenili koncentracijo. Mogoče pretiravam, ampak šlo je za preživetje. Ne tisto pravo, ampak kolesarsko. Ali bo prevleka od nahrbtnika zdržala? Kaj pa moker telefon, koliko zdrži? Kako se specialka obnaša na mokrem pesku? Gremo sploh v pravo smer? Me avtomobilisti vidijo? Pa kje je ta nakupovalni center v Mariboru? Aha tamle je RTV. Nekako tako je šlo to kolesarjenje do cilja. Maribor smo na hitro preleteli, ja res je lepo mesto v dežju. Nadaljevali smo proti Pohorju in po nekaj navigacijskih podvigih prišli do kavarne kjer smo prespali. Kolesa sploh nisem upal pogledati, majico sem takoj opral, hlače tudi in tako zaključil kolesarjenje za drugi dan. Po kakšni uri, ko smo sedeli pred neko gostilno in večerjali so bile ceste suhe. Povsem. Kako je to mogoče ne vem.

Drugi dan je bil tako končan in po vseh tegobah smo brez težav prišli do cilja.

3. dan

Žal so bila kolesa preveč zapacana, vremenska napoved pa preveč deževna, tako da smo se odločili, da tu potovanje zaključimo. Ideja je bila, da se od tu odpeljemo naprej do Ljubljane in jaz do Nakla, ampak pametnejši odneha, zato smo pot zaključili z avtom.

Za vse tri je bila to zanimiva izkušnja, naredili smo 330 kilometrov, popili kar nekaj litrov tekočine s pivom vred, videli ogromno vasi in krajev, gradov, cerkva ob poti, pa toplic in bučnih polj. Jaz bom pot verjetno ponovil, seveda ne bom pozabil fotoaparata in pa ure. Nekaj slik mi je vseeno uspelo narediti, povezava je spodaj. Priporočam vsem, še najbolj pa tistim, ki imate treking kolesa, za specialko ta pot (brez sprememb) ni!

Povsem na koncu pa se vsem avstrijskim šoferjem, predvsem tovornjakarjem zahvaljujem za pozornost. Marsikateri voznik bi se lahko naučil kako je, če upoštevaš, da je kolesar na cesti enakovreden udeleženec. Še enkrat hvala.

Nekaj slik s poti