Iz Beljaka čez Jezersko domov - Kreis 10

Brez alarma. Najraje se zbudim brez. Pač takrat, ko se telo odloči, da je dovolj spanja in se z glavo zmenita, kar se pač morata. Petnajst čez pet. Ja, danes se mi ne mudi, lahko počasi pospravim, ne lovim vlakov, ne popoldanskega sonca za sušenje cunj, danes grem domov. Pojem zajtrk, pospravim vse skupaj, se še zadnjič namažem z vsemi žavbami, no, tiste protisončne ne potrebujem, ker je zunaj kar konkretno oblačno in se odpeljem lahki etapi naproti.

Lahki ja. Čaka me Jezersko iz Avstrijske strani. Pa to ni samo en klanec, moj števec jih je naštel osem. Kako se odloči kaj je klanec in kaj ne ne vem, vem pa, da kadar piše, da je klanec pred menoj, je to res, ni pa nujno, da piše, da je, pa še vedno je.

Drava in Beljak

Iz Beljaka sem se hitro odpeljal, že po treh kilometrih v kraju Maria Gail pa se je pojavil že prvi klanec, kar konkretno sem se moral nepričakovano dvigniti za sto metrov. Za nagrado sem dobil neke vrste razgled na Baško jezero (Faaker See), ki leži ob kraju Bače (Faak). Krasno jezero, polno čolnov, srečal sem tudi kar nekaj skupin otrok in tudi starejših, ki so se že navsezgodaj zjutraj namenili na daljši pohod, glede na njihove nahrbtnike. Videl pa sem tudi tablo s prijetnim napisom, Ljubljana (SLO). Sem že blizu Slovenije. Seveda, so vmes samo še Karavanke.

Skozi Ledince (Ledenitzen) je vreme opravičevalo ime vasi, na števcu je pisalo, da je okoli mene manj kot osemnajst stopinj Celzija, kar je skoraj prehladno za poletno kolesarjenje, pogled proti Karavankam pa ni bil navdušujoč. Nekje ob gozdni meji so se vlačili tisti težki oblaki, ki običajno popustijo.

V Šentjakobu v Rožu sem se v vasi Winkl peljal pod avtocesto, ki nadaljuje svojo pot v Karavanški tunel. Tja s kolesom ne morem, zato sem kar nadaljeval. Ja, lahko bi šel čez Korensko sedlo, ampak tistega klanca tam gori danes ne bi premagal. Na levi sem ves čas sumil prisotnost Drave, vendar dovolj blizu nisem nikoli prišel, da bi jo videl, šele v Bistrici v Rožu sem jo videl. Lahko bi se peljal po kolesarski poti, ki vodi tik ob reki, vendar vem, da je tam v glavnem pesek in danes si ne želim peščene vožnje.

Skozi Rožno dolino sem počasi pridrvel do Borovelj, v tista krožišča, ki so znana vsem tistim, ki se na leta vozimo v Celovec po razne nakupe. Most čez umetno zajezeno Dravo pri Borovljah mi je še vedno kar impresiven, poseben pogled pa krasi grad na vrhu - Unterschlossberg. No, tukaj bi me skoraj premamilo tistih štirinajst kilometrov do Ljubelja in potem spust v Tržič, ampak plan je bil drugačen. Grem dalje in čez Jezersko, torej se peljem naprej proti Železni kapli.

Unterschlossberg

Počasi sem se obrnil proti Dravi in v Podgradu pri Medgorjah prečkal reko, tik pred umetnim jezom pred elektrarno Annabrücke, ki je stara toliko kot jaz, tu je bila danes tudi najnižja točka nad morjem. Od tu naprej je samo še gor. V Galiciji sem naredil še kratko pavzo, potem pa sem res napadel te oblake tam gori.

V občini Žitara vas, sem na mostu pri kraju Miklavčevo - Miklautzhof naredil krog - zanko, okoli Avstrije. Prejšnji teden v ponedeljek sem tu zavil desno, danes sem prišel iz leve in zaključil ta moj 'Kreis'. Vmes sem naredil blizu tisoč tristo kilometrov, seveda tirolskega dela Avstrije sploh nisem povohal. No, sedaj pa dovolj in gremo na Jezersko. Klanca kar ni in ni, do Železne kaple niti ni kakšnega vzpona, sem pa vseeno naredil kratko pavzo in dotočil vodo.

Lepo središče kraja s tisoč prebivalci zapustiš skozi ozek prehod na koncu trga, kjer pa se končno prične cesta vzpenjati. Od tu naprej me je čakalo štirinajst kilometrov in nekje dobrih šeststo metrov vzpona. Klanec je v povprečju nekje pet odstoten. Zelo lep enakomeren in zmeren vzpon, tudi z nahrbtnikom in vrečo po desetih dneh nisem imel težav. Vzpon sem prevozil v malenkost hitrejšem času kot lani tako, da me ima, da bom šel kmalu brez nahrbtnika pomerit tale klanec. Nekje na dobri polovici je odcep za Pavličevo sedlo, seveda sem ga ignoriral, ker res nisem imel želje po ovinku skozi Logarsko dolino.

Neko dekle me je prehitelo na specialki nekaj ovinkov pred vrhom, zato sem stisnil svoj ponos in iztisnil še nekaj moči, ter prišel na vrh Jezerskega v podobnem stilu kot nekaj let nazaj Roglič na Col du Calibier. Zmagoslavno, na vrhu nikogar, vsi so bili za menoj, enkratno. Končno Slovenija. Med kratko pavzo sem posušil prešvicano majico in podebatiral s kolesarjem, ki se je na Jezersko prebil iz Kamnika. Bravo stari!!

Od tu naprej je sledil le še fantastičen spust do Zgornjega Jezerskega. dodatno obtežen sem kar letel skozi Kokro in v Preddvoru zavil desno, ter skozi Belo, Kokrico in Kranjsko polje pripeljal domov. 

Super etapa, kljub močno oblačnemu začetku, se je na slovenski strani naredil prekrasen sončen dan, dežja ni bilo, temprature pa tudi niso bile prehude. S tem se je krog zaključil, sledilo je malce počasnejše pranje oblačil, kolo pa še vedno stoji v garaži, tam in tako, kot sem ga pustill. Večerja je bila domača, kosilo v gostilni, osvežilce pa na klopci.

Toliko o današnji etapi, zaključne misli pa bom podal v zaključku. Kmalu. Upam.

Slike s poti

Relive 'Iz Beljaka čez Jezersko domov - Kreis 10'