Dobro sem spal, kot da bi bil danes prost, ne pa kot da grem na kolo. Vremenska napoved je narekovala zgodnji odhod, pa vendar mi ni uspelo odditi pred šesto uro. Včeraj sem že vse pripravil tako, da jutranjega pakiranja nahrbtnika nisem imel, pojedel sem zajtrk in se namazal z vsemi žavbami. Torej s tisto za rit, pa tisto proti soncu in še s tisto za mišice, no, kasneje sem ugotovil, da bi se moral namazati še s kakšno proti mrazu. Potem pa: adijo žena, gremo!!
Uff, vročinski val se začne z mrazom. Začelo se je s skoraj šestnajstimi stopinjami. Kar mrzlo za kratke hlače in kratko majico na kolesu. Čez kranjsko polje sem se peljal proti Brdu in tam je temperatura padla na dobrih 13, kaj še bo? Ves čas vožnje sem opazoval neke vrste sončni vzhod in kmalu prišel v dolino Kokre. Tam se je seveda temperatura spustila na enajst, kar je bil današnji minimum. Vzpon na Jezersko se mi ni zdel težak, mislim, da sem se prvič peljal tukaj lepo zmerno počasi, brez divjanja in postavljanja rekordov, super!
Jezero sem samo slikal in takoj napadel sedlo. Ko greš takole namenoma počasi lahko dobro opazuješ okolico. Pogled na gore je fantastičen, Češko kočo in tisto okno hitro vidim, pogled na dolino z Jezerskim v jutranjem soncu pa je fenomenalen. Mir, nikjer nikogar, niti avtomobilov ni bilo, no, razen še enega kolesarja, ki je nekaj ovinkov naprej že počakal in si ogledoval te kraje. Na sedlu sem se ustavil le toliko, da sem si oblekel vetrovko in še zadnjič pogledal proti Sloveniji.
Pred deveto uro sem se že spustil v Avstrijo. Ta spust je res fantastičen, lepi in pregledni ovinki, dobra cesta, užitek! Vroče ni bilo, mrzlo tudi ne več. Pogledal sem na števec, do cilja je bilo le še trideset kilometrov. Mimo lesene brvi - mosta Svete Lucije in zanimivega muzeja Liaunig na Suhi, sem prišel v Lavamund. Kraj stoji ob izteku reke Labotnice v Dravo. Pred mostom je tudi stara, ogromna elektrarna.
Prvih sto kilometrov na celotni poti je za menoj, današnja etapa pa ni dolga, do cilja imam samo še deset kilometrov.
Kosilo je mimo. Ja, vedno so neke posebnosti v neznanih krajih. Danes je ponedeljek in seveda so gostilne zaprte. Razen kebab....trgovina torej. Spal bom torej v mestu Šentpavel v Labotski dolini. Malo večja vasica, ki je nastala okrog samostana Svetega Pavla, če sem prav razumel napise začetki samostana segajo v enajsto stoletje, torej tisoč let nazaj. Neverjetna tišina in mir, nobenega prometa ti dasta občutek, da si res na nekem posebnem kraju. Razgled na okolico pa je tudi fantastičen.
Za danes dovolj, jutri pa ob Labotnici naprej.
Relive 'Kreis 01'