Skozi München - Kreis 07

Spet ponedeljek. Zbudil sem se enako kot prejšnji ponedeljek. Spočit, opran (kolo tudi) in ves zagnan. En del zajtrka sem pripravil že včeraj, pa tudi nahrbtnik sem že spakiral. Res je pametno, da si v nedeljo vzameš kolesarjenja prost dan, tako sem le uspel danes zjutraj skrajšati priprave na odhod za celih petnajst minut. Počasi se bom pa naučil.

Pa pojdimo. Danes se bom izogibal pesku, včeraj sem očistil in namazal kolo in hočem, da tako ostane nekaj časa. In sem se začel voziti kar po glavni cesti. Skozi mesto in čez malo Izaro in potem čez veliko in sem bil že v centru Landshuta. Sprva je bilo čudno, potem pa sem videl še druge, predvsem domačine in se začel voziti po cesti, brez skrbi. Kot kaže je tu enaka praksa kot v Avstriji, na levi ali desni strani ceste je ločena kolesarska steza. Jutranji hlad blizu šestnajstih stopinj je bil zelo prijeten.

Mesto Landshut je prijetno mestece, res sem kasneje opazil, da imajo v grbu tri čelade in ga zato imenujejo tudi 'mesto treh čelad'. Reka Isar se razdeli pred mestom na dva kraka in na sredi je nastal velik otok, na katerem so zgradili del mesta. Meni je bilo pomembno, da sem lahko v tem kraju v nedeljo opral cunje v pralnem stroju in jih tudi posušil v sušilnem. Luksuz!

Vozil sem se ob Izari, pa tudi ob številnih umetnih jezerih, veliko pa ob železniški progi in koruzi. Ko sem naletel na pesek, sem odvil desno in ob normalni paniki peljal čisto drugje, kot sem planiral. Kasneje sem se priključil pravi poti. Seveda sem pred tem naredil nekaj odvečnih kilometrov, pač nič zato, tako pač je, če se izogibaš pesku.

Prvi današnji cilj je bil kraj Brižinj ali nemško Freising. Iz osnovne šole se še spomnimo kakšni spomeniki so shranjeni tu? Zanimivo do kam je segla slovenščina. Samostan seveda stoji na vrhu grička, do samostana pa vodi tlakovana pot. Priznam, da sem se kar pošteno namučil, pa še prenavljali so cesto in dostop, tako, da je bilo kar malce neprijetno.

Trenutno stari del mesta in samostan prenavljajo tako, da je vse v gradbenih odrih in sem hitro odšel.

Ob iskanju trgovine, da bi si kupil zalogo vode, sem neopazno prišel v Angleški vrt, to je eden največjih javnih mestnih parkov na svetu in ta Münchenski je star že preko 200 let. V njem je veliko sprehajalnih poti in kolesarskih poti, skupaj nekje okoli 75 kilometrov. V parku je veliko zanimivosti, veliko turistov, živali, veliko vode, sploh mislim, da v tem parku lahko preživiš cel dan. No, toliko časa nimam, zato sem nadaljeval v center mesta.

Ni potrebe po parkirišču, če imaš na železniški postaji možnost takole parkirati kolesa.

Angleški vrt

V mestu sem našel Marijin trg, glavni trg s spomenikom kralju Ludwigu prvemu, kralju Bavarske, potem del stanovanj imenovanem Residenten, no, to je bila kar kraljeva palača bavarskih monarhov, pa glavno katedralo, železniško postajo, vrata Izare, tisto, kar mi je bilo pa najbolj zanimivo, je bilo pa non stop deskanje na enem izmed kanalu kar sredi mesta. Odbito zabavno.

Po takih ogromnih mestih se vedno premikaš prav počasi, zato sem imel vsega dovolj in skušal na hitro zapustiti mesto.

Znova nisem zavil na peščeno pot, kar se je izkazalo za dobro idejo. Zadnjih 45 kilometrov sem dirkal na cesti mislim, da sem tokrat imel veter v hrbet, na števcu pa je na koncu kazalo 39, pa ne kilometrov na uro, ampak stopinj Celzija. Skoraj ves čas sem v levi roki držal prazno plastenko vode, res, ob poti ni bilo niti ene kante za smeti.