Že drugi pravi kolesarski dan se je pokazal v vsej svoji dolžini. Krepko čez plan, skoraj dvajset kilometrov več, torej jutri ne bo najdaljša etapa. Upam. Kako se lahko to zgodi? Na Nizozemskem, mimogrede.
Zjutraj sva z atom - gospodarjem pri zajtrku podebatirala, možakar se je profesionalno ukvarjal s turizmom. Obiskal je vse evropske države, razen Moldavije in Belorusije. Vedel je kje je Slovenija in ko je dojel kaj se grem zavil z očmi. Hehe, počakaj, ko bom jaz v penziji bom šel za pol leta na kolo. Ups...
Zajtrk je bil tak domač, kot, da bi iz hladilnika nekaj pobral, pa obvezno kuhano jajce in žemlje s kumino. Malo je bilo neprijetno, ker je sedel za ogromno mizo, ata je pa na svojem koncu bral široko razprt časopis in sopihal. Mame ni bilo. Po zajtrku sem hitro pospravil prtljago, želel sem si čimprej ujeti trajekt, plačal sem pa tako ali tako že pred enim tednom. Hvala, adijo! Skozi vas sem se spet odpeljal do pristanišča in s trajektom znova skočil na Kinderdijk. Kinderdijk je vasica, kjer je bilo postavljeno veliko mlinov na veter, seveda za namen črpanja vode in s tem pridobivanja obdelovalne zemlje. Danes je to področje pod UNESCO-vo zaščito. Nastal je park z mlini na veter, ki so različno dobro ohranjeni, nekateri celo delujejo, nekatere pa obnavljajo. Videti je bilo, da je park zaprt in da celo pobirajo vstopnino, potem pa sem opazil kolesarske table, ki vodijo mimo hišice z informacijami direktno v park. Prav, pa tako.
Pa še to, to področje je 'no drone zone', torej uporaba dronov je tukaj prepovedana.
Kmetije, njive, ogromni rastlinjaki in povsod voda oziroma kanali.
Te stare vasi imajo seveda tlakovane ceste, kolesarske poti so rdeče tlakovane. Cerkve sicer obstajajo, ampak jih je zelo malo. Povsem ravna, a zelo pestra pokrajina se je ves čas ponavljala. Vožnja v dopoldanskem soncu je bila prijetna, zoprnega vetra, ki me je ustavljal včeraj ni bilo. Na zemljevidu je ta del Nizozemske videti kot porečje reke Ren. Ren tukaj nima samo enega toka, je pa reka Waal nekako glavni tok Rena, ki skozi Rotterdam teče v Severno morje. Med prečkanjem reke, preko dolgega mosta sem spodaj opazil dve novi ladji, ki pa še nista bili končani. Tu blizu je velika ladjedelnica z že zelo dolgo tradicijo in med drugim gradijo tudi ladje za kraljevo mornarico.
V stari skoraj srednjeveški vasi Woudrichem bi moral s trajektom prečkati kanal. Našel sem pristanišče, videti je bilo prazno. Neverjetno, v ponedeljek ne vozi. Pa čisto ozek rokav moram prečkati. Nisem bil edini, še en par se je spraševal kaj sedaj. Spraševala sta me za pot, jaz pa odgovarjal, da res nisem od tod. Pa zdaj? Nič, telefon v roko in akcija. Med brskanjem po aplikacijah se je s kolesom mimo pripeljal starejši gospod in samo z roko nakazal smer. Hvala, grem za tabo. Najprej malce previdno, opazoval sem smer vožnje, da ne bo slučajno zavilo vse skupaj kam nazaj. No, potem se pa hitro spoznal kako deluje kolesarski sistem v teh krajih, kaj so vse te table in številke. Prej nisem bil preveč pozoren na vse te oznake. Je pa res enostavno, začrtaš si pot in vsakih nekaj kilometrov prideš do nove table in nove številke. GPS-a ne potrebuješ, pravzaprav se mi je zdelo, da je sprejem signala v tem koncu sveta malce čuden. Kmalu sem našel drugo pot in dodal nekaj kilometrov, prvič.
V stari skoraj srednjeveški vasi Woudrichem bi moral s trajektom prečkati kanal. Našel sem pristanišče, videti je bilo prazno. Neverjetno, v ponedeljek ne vozi. Pa čisto ozek rokav moram prečkati. Nisem bil edini, še en par se je spraševal kaj sedaj. Spraševala sta me za pot, jaz pa odgovarjal, da res nisem od tod. Pa zdaj? Nič, telefon v roko in akcija. Med brskanjem po aplikacijah se je s kolesom mimo pripeljal starejši gospod in samo z roko nakazal smer. Hvala, grem za tabo. Najprej malce previdno, opazoval sem smer vožnje, da ne bo slučajno zavilo vse skupaj kam nazaj. No, potem se pa hitro spoznal kako deluje kolesarski sistem v teh krajih, kaj so vse te table in številke. Prej nisem bil preveč pozoren na vse te oznake. Je pa res enostavno, začrtaš si pot in vsakih nekaj kilometrov prideš do nove table in nove številke. GPS-a ne potrebuješ, pravzaprav se mi je zdelo, da je sprejem signala v tem koncu sveta malce čuden. Kmalu sem našel drugo pot in dodal nekaj kilometrov, prvič.
Znova me je pot vodila skozi številne vasice. Povsod stojijo majhne hiške, z okni do tal, nekatere imajo še streho iz nekakšne trave. Industrije nisem videl, ampak celoten živalski vrt: krave, konje, ovce, koze, osle, pujske, kure, goske, zajce, race, vsak pešec ima vsaj enega psa, na koncu sem videl še mamuta. No, ta je bil umeten. Nekaj časa sem imel občutek, da se vozim po malce bolj zelenem 'divjem zahodu'. Pravzaprav je bila tole Mustrova Zelena dolina. Ampak, ne tista prava, tista, ki se je zdela prava.
V kraju Zaltbommel sem si privoščil malo več pavze, daljšo malico. Sedel sem pa v parku, ki je bil krožno obdan z manjšimi stanovanjskimi bloki. Senca, mir, skoraj bi kar zaspal. No, pa so me otroci in majhni kužki vseeno prepodili tako, da nisem predolgo ostal.
Prečkanje s trajektom je postalo podobno kot prečkanje železniške proge pri nas. Vseh prečkanj kmalu nisem več štel, je pa zanimivo, da je bilo kar nekajkrat tako, da je karta za kolo in pešca cenejša kot karta za pešca.
Po prekrasni cesti, ki je bila bolj kolesarska kot avtomobilska in speljana skozi drevored sem počasi pripeljal proti današnjemu kocu. Tak je bil plan. Torej, najprej napadem Nijmegen. Vetra je bilo danes manj, sonca pa več, pa tudi lune baje. Precej litrov vode sem popil preden sem prišel v Nijmegen. Aja, voda? Na vsake toliko vasi, imajo v centru vasice pitno vodo. Odlično, popil sem je cel bazen.
Nijmegen je ogromen, deluje kot Brooklyn. Mostovi, nebotičniki in nekakšne mestne plaže na bregu. Mladina pride tja s kolesi, potem pa hop v vodo. Mimo zanimive policijske postaje je kolesarska steza kar tartanska.
Počasi sem začel v mislih zapuščati to deželo. Ampak ponedeljek je v teh krajih svojevrsten dan. Nizozemska je imela drugačen načrt. Dvanajst kilometrov pred koncem se je naslednji planirani trajekt pokvaril. Pojdi na drugega, je pisalo. Ok, poznam lokalni kolesarski sistem, peljem pet kilometrov naprej, ni problema. Ampak, tam ga sploh ni bilo. Označeno je bilo, ampak nikjer nikogar. Naslednji trajekt je zelo daleč, torej sem šel nazaj do zemljevidov in se odločim, da grem na predprejšnjega. Tole me je ujezilo, ampak le za nekaj minut. Prav si bom pa še malo več ogledal. Čeprav je pokrajina tukaj še vedno kot prerija, mi je bilo še vedno všeč. Prvi kilometer in drugi. Ter peti in deseti. No, po skoraj dvajsetih kilometrih sem le prispel do naslednjega. Trajekta. Če bo še kakšen bom skočil v vodo. Ne bom predolgo nakladal, krepkih trideset kilometrov sem dodal.
Preveč, jezen, siten, prešvican, proti vetru drvim proti Nemčiji. Mejnega prehoda ni, table ni, edina informacija, da sem v drugi državi je bila tista tabla s prometnimi predpisi.
Cilj, soba, umivanje, večerja, upam, da bo jutri po planu, lahko noč!
Hehe, sedaj, ko to dopolnjujem sem pa prav vesel, da je bilo tako. Videl sem še mamuta, ter v kraju Elten, ki je že v Nemčiji prispel v lep penzion. Sobo sem imel povsem na koncu hodnika, dve postelji, veliko kopalnico, spodaj v restavraciji je pa lepo dišalo. Vem, da mi je pivo odplaknilo jezo, pa še fino sem se najedel. Čeprav predolgo, mimo plana, je bilo enkratno.
Povezava do slik