Od Raven na Koroškem do Ljutomera

Zadnjič je deževalo, včeraj žgalo, danes pa pihalo. Upam, da ne bo jutri sneg. Prvič sem spal v hostlu in ponoči so izklopili elektriko. Težko sem zjutraj spakiral, pripravil hrano, se oblekel, eno lučko že imam, samo to je bilo res hecno.

Končno sem štartal, takoj je bilo že kar toplo. Malce sem se že ustrašil vročine, potem pa sem prišel do Drave in nje soteske. Prijeten hlad, vendar vlažen.

Ko sem risal pot nisem gledal višincev, idiot. Po glavni cesti se nisem želel peljati, zato sem sledil tistim rdečim tablicam. Šlo je gor, krepko. Sem mislil, da je Vuzenica ob vodi, pa Vuhred tudi. Figo, v hribih. Gor in dol, goooor in dol, lepa cesta, fantastični razgledi, kmetije, krave, kure, celo ovce sem videl. Ko sem ravno hvalil cesto se je pojavil makadam. Ni kaj tudi ta mora biti.

V kraju Podvelka je bilo teh hribov dovolj. Spustil sem se do Drave in nadaljeval po glavni cesti. Za kratek čas sem se ustavil pri hidroelektrarni Fala, kjer na parkirišču stoji prvotna turbina, ki je res impresivna.

Sledil je še en kratek nepričakovan vzpon, potem pa spust v Ruše. Užitek ni dolgo trajal kajti iz Ruš sem se dvignil nazaj gor in se počasi peljal naprej proti Limbušu. Predno sem dobro pogledal naokoli je bil pred mano že Maribor.

Po Mariboru sem se vozil kar malo na pamet, ob Dravi, pogledat sem šel lepo urejen trg, pa še tisto trto, potem pa sem se namenil proti Hočam. 

Ob poti sem se spomnil še na kolega, ki dela v Mariborski diviziji Rtv-ja. Mislim, da mu je bilo bolj vroče kot meni.

Do Hoč sem skočil, potem pa nazaj do Maribora in naprej proti Lenartu. Fine ceste, malo prometa in veliko klancev. Joj. Še dobro, da je bilo vroče.

Cesta se je tu povsem poravnala, naravnost kot proti Lendavi.

Vse skupaj mi je postalo znano, pa ne od vožnje s kolesom od doma do Radgone, ampak od izleta z ženo, ki sva ga naredila nedolgo nazaj. Seveda z avtom gre hitreje, s kolesom pa pač malo bolje vse vidiš. Počasi se je prikazal Benedikt in zaključni klanec do Radgone. Tiste dobre gostilne ni več, sem pa prečkal mejo in šel na tisto dobro pivo.

Vročina se je tu do konca razbohotila, v zraku so bile meglice. V Murski Soboti sem počil v prijetno hladnem parku. Sledila je le še vožnja do Moravskih toplic, potem pa obrat na desno in čez vse tiste vasice na 'ci' preko Mure do Križevcev pri Ljutomeru.

Tako.

No ja, kaj pa Ljutomer? No, to sem pa pozabil, nič hop na kolo do tja in nazaj. Dodal sem še nekaj kilometrov, skupaj jih je naneslo 190 od predvidenih malo manj kot 170, super.

Za danes toliko, sit ležim v hiški in čakam, da se zunaj dokončno zlije nevihta.

Lahko noč!

Povezava do slik

Relive 'Od Mežice do Ljutomera'