Še pes bi crknu. Vročina je zakon, imaš občutek, da je ves čas nekdo s teboj. V mrazu si sam, v vročini pa ne. Sedim v gostilni, v senci, prijetno pihlja in mi kljub vsemu dol teče. Noro.
Es war heute sehr...aja, danes je bil lep dan. Zažgan. Ker sem spal v nekakšnem motelu, je bil zajtrk že zelo zgodaj. Tako sem lahko štartal že ob pol osmih. Spal sem tik pred Dunajem in po nekaj kilometrih že zavil na otok - Donauinsel. Otok se potegne čez dvajset kilometrov in tako se mestnemu vrvežu povsem izogneš.
No.... Na polovici otoka sem imel dogovorjen 'gurgeltest'. PCR test. Lepo se pripeljem tja in možakar pove, da to ni hitri test in da so rezultati na voljo čez en dan do dva. Khm. Nič, ker sem firbčen, sem rekel ok, bom naredil. Dobiš stekleničko solne raztopine, oziroma nekaj temu podobnega in še eno prazno stekleničko in slamico. Trideset sekund grgraš, nato pa vse skupaj izpljuniš skozi slamico v drugo stekleničko. Sedaj, ko to pišem pa čakam še vedno, čeprav je minilo že dvanajst ur. No, to ne bo dobro, potrebujem hitri test. Zavil sem dol z otoka, do olimpijskega stadiona.
Tam so testirali samo voznike z avtomobili, ne pa kolesarje s kolesi. Malo naprej sem našel drugo ogromno testiranje, se postavil v vrsto in ugotovil, da je to lekarniško testiranje in da ne bo šlo. Potrebuješ namreč avstrijsko zavarovanje. Malo naprej je bilo še eno testiranje, tokrat pravo. Z varnostnicami smo malce podebatirali od kod sem in kam grem, znale sta samo nemško, pa še to nek dialekt, pa je s polno smeha vseeno uspelo. Hitri test je bil tisti iz nosu, potem pa kar pred tabo vsebino iz palčke pretresejo na tester in potem moraš tam počakati petnajst minut. Zato, da morebiti pozitiven, ne pobegneš. Pozitivno sem bil negativen. Gremo dalje, nazaj na otok.
Potem, ko sem prevozil celotni otok sem nadaljeval po levi strani Donave. Tu čisto na koncu otoka je ogromna, mislim, da, rafinerija, pa še nekaj podobnega. Potem pa je sledilo reci in piši, torej z besedo štirideset kilometrov ničesar. Samo majhna koruza, ali pšenica. Povsem ravno, nobene hiše, kmetije, stavbe, sence. Samo ravno do konca in na vsake toliko kilometrov klopca. Noro. Vročina pa pritiska. Sence ni. Vročina pa pritiska. Nič ne piha, vročina pa pritiska. Voda vre, vročina pa pritiska. Potem pa iz grmovja po nekakšnem kolovozu pridirkajo štirje penzionisti na navadnih kolesih. Brez kap, brez majic, brez bidonov. Khm, privid? Ali pa obstajajo še bolj nori od mene.
Moj sopotnik števec, ki je za razliko od sopotnika kolesa bolj neprizanesljiv, je nakazal, da je samo še dva kilometra vročine. Ni problema. Čez dva kilometra je bil nekakšen prehod čez nasip in potem še pet kilometrov. Vročina pa nažiga. No, na koncu je bil le most čez Donavo, dolg kakšen kilometer, potem pa sem prišel v skoraj zadnje avstrijsko mesto - Heinburg an der Donau. Sledila je malica.
Tu se pozna, da so avstro-ogrske interese tukaj malo zanemarili, ni več tistih obdonavskih stavb, le na sosednjih dveh gričih so ostanki stolpov. Ko se zapelješ skozi, postane še bolj ravno, v daljavi pa že slutiš Bratislavo.
Na meji me je ustavil vojak in zahteval covid papirje. Ha, hitri test imam, izvolijo. Dakujem in grem dalje. Žal, svet je na Slovaškem takoj drugačen. Prvič sem v tej državi, počutil sem se pa kot nekoč v Sarajevu. Mesto sem videl le z roba Donave, naredil par slik in šibal naprej, skozi neskončno ravnino mimo predela Petržalka, do Čunovega oz. Divoke Vode. V glavnem, tu je na Donavi ogromna elektrarna, vendar ne čez celo reko. Nastalo je ogromno jezero, če lahko temu tako rečemo, kjer imajo, rafting, surfing, kajaking, kar želiš. V Bratislavo se bom vrnil in si ogledal mesto bolj zares, pa tudi tole srfanje na Donavi se sliši zanimivo.
Tu je bil moj podzavestni cilj letošnjega bicikliranja, zdaj sledi le še prevoz domov.
Aha.
Če ne bi svizec crknil od vročine, bi že čokolade zavijal.
Ko sem obrnil, sem se nazaj v Avstrijo vračal po drugi poti. Vendar je ta vodila skozi Madžarsko. Mejna cesta med Slovaško in Madžarsko je bila zaprta z betonskimi ovirami, podobno kot lani pri nas Šentilj. Ker sem zadaj videl zvoženo potko, sem pač šel po tej poti. Prišel sem torej v Madžarsko in se kaj hitro znašel na glavni cesti pred policijo - mejno policijo. Ravno pred policajem pa sem hotel zaviti levo čez polje naprej in po tej poti je skočil ven drug policaj in rekel, da je pot zaprta in da tam ne morem iti. Torej edina varjanta je po cesti daleč nazaj v Avstrijo in nato levo naprej. Nič, drugega ni! Sto metrov kasneje sem opazil novo potko levo in takoj sem zavil nanjo.
Sledila je prijetna vožnja po kolovozih prekritih s pšenico, okoli mene sama ravnina in pšenica, vročina pa je spet nažigala. Tako sem prečkal Madžarsko in na nekakšni tromeji iz grmovja pripeljal na cesto. Tu pa je pihalo.
Spet ta veter, močno piha v glavo, kam pa? Ko zavijem levo je bolje, ko se poravnam spet piha v glavo. Pa kaj je s tem vetrom. Potem pa zagledam vetrnice. Seveda to je tako vetrovno področje. In še kolesarska se imenuje 'Windradweg'. Pod vetrnicami tako kot povsod leži na kupe mrtvih ptic.
Prežgan, prepihan in pretestiran sem prišel v Podersdorf am Neusidler See. Jezero je ogromno, dolgo šestintrideset kilometrov, en del je Madžarski, voda pa baje ni globlja od 1.8 metra. Kako bom jutri prišel čez s trajektom?
Danes sem prvotnemu planu dodal nekaj kilometrov tako, da se jih je nabralo kar 157. Večerjam v bližnji gostilni, notri v senci, pa se pivo vseeno kar segreva, hrana pa nič ne hladi. Upam, da bo ponoči vsaj malce popustila ta vročina in se bo dalo spati.