Danes sem imel zajtrk, to je super, če imaš cel dan časa za pohajkovanje. No, saj ga imam, danes je najtežja etapa iz vidika razdalje, če odmislim zadnjo seveda. Plan je tak, da si grem ogledati francosko obalo. Pred tem pa moram zapustiti špansko mestece L'Escala in se odpeljati proti notranjosti, do mejnega prehoda. Adijo jutranje morje.
Mimo številnih kampov, po cestah brez prometa, sem prečkal reko Fluvia in jo po prijetnih poljskih poteh mahnil po bližnjici do naslednjega mesta. To je še vedno uradna pot EV8.
Potke so bile vedno ožje in ožje vendar prijetno zasenčene z drevesi. Mimo so šle ogromne kmetije z nasadi breskev in vse vrste žit, ter pašniki s konji. Tudi konji potrebujejo senco. Kje pa je? Na moji poti. Vsaj dvajset jih je bilo. Khm. Po pašniku ne grem, kolo je za makadam ne pa za drek. En možakar pred menoj se je trudil priti skozi, ampak je bilo videti kar malce bizarno. Nič, na levo okrog in nazaj po podeželju. Tako se kilometre nabira, če ne gre drugače. Našel sem cesto in z večjo hitrostjo kot po pesku prišel do naslednjega kraja.
V kraju Castello d'Empuries sem znova našel EV8 po kateri se je ravno peljala druščina kolesarjev in kolesark s specialkami. A ste nori? Po tem pesku? Ok, švignem za njimi, ampak kot kaže so bežali pred Roglo in kmalu je bil pred mano le še dim. Ha, po nekaj kilometrih sem jih v eni blatni kotanji ujel, potem pa so spet izginili.
Pokrajina je tu gričevnata, ne prav visoka, parcele so ločene s skalami, namesto zemlje pa je nekakšna mivka oziroma posušeno blato. Bi rekel temu kar puščava. Trideset kilometrov peska, mivke in makedama, skoraj brez sence, gor in dol bom z veseljem pozabil. Nikjer nikogar, mir, tišina, ter EV8 oznake.
Počasi sem prišel nad La Jonquero, to je zadnji kraj v Španiji, kjer zaradi bližnje meje s Francijo cveti šverckomerc. Spust dol v mesto je bil fantastičen, ustavil sem se točno pred trgovino. Viski po dvaindvajset evrov, deset manj kot pri nas. Ga vzamem?
Po kratki pavzi sem napadel klanec. La Perthus je le pet kilometrov stran, klanec pa povsem obvladljiv. Pred mano se je pojavila tabla Francija, torej adijo Španija. Na meji sem že nazadnje opazoval to norijo. Občutek imaš kot, da si na vrhu kolesarskega gorskega cilja, polno ljudi, ozka cesta, na obeh straneh pa neskončno trgovin, parfumi, obleke, šara, lokalčki in vse v klanec. Komaj sem čakal, da to premagam in uživam ob deset kilometrskem spustu na francosko stran do kraja Les Vinyes de Saint-Marti. Pot gre povsem mimo krajev in vasic tako, da sem naslednjih dvajset kilometrov odmeditiral na kolesarski poti ob vračanju do morja.
Morjeeee, ja že spet. Argeles-sur-Mer je seveda ob morju in naslednji dve uri sem se vozil po promenadah ob plažah, hotelih, marinah, ves čas v veter in počasi. Še dobro, da turizem še malce spi, ker je bila gneča že sedaj. Sem ter tja so imeli kakšen semenj, ali kaj podobnega, celo srečanje starih prdul so imeli. Frčomatiki, poniprasci, apni in podobno, samo drugih znamk.
Potem pa sem se od morja umaknil v prostor med morje in se vrnil na makadam. Blizu Paradiža, ja, sem naletel na povderček. Taka puščavska podlaga, brezpotje, samo smer držiš in gas. To pa je užitek, ki pa se je seveda nehal. Prišel sem ob železniško progo, ki prečka morje, zraven pa je enaka pot brez švelerjev, za nas norce, ki se tam bašemo. Ja, vedno je lahko še slabše. Po parih kilometrih je bilo. Slabše. Kombinacija zemlje, korenin in nekakšnega razpadlega betona. S specialko bi tu jokal. Aja, saj res: dejmo Rogla, navijam zate in pritiskam po tem šodru.
K sreči na koncu vedno zmanjka poti, samo še deset kilometrov ob kanalu, po ozki potki me bo pripeljalo direktno v mesto. Zmanjkalo pa je tudi vode. Včasih gre tudi na slino. Idiot.
Namesto slabih 180 je bilo dobrih 180 kilometrov, višincev pa manj kot predvideno. Danes je sobota, jutri spim, namenoma sem si naredil tako težko etapo, bodo pa naslednje lažje. V sedlu sem bil kar deset ur, od tega devet vozil, kar je ogromno.
Relive 'L'Escala Narbonne AidaExt 02'