E prima pizza! Nekako tako sem rekel natakarici, ko je prinesla račun za pico s pršutom in pivo ter rukolo.
Aleš je jedel nekaj podobnega. Aja, seveda, sva v Italiji. Io sono Janez. Hehe, pa kar lepo po vrsti.
Spanje v Fréjusu je bilo sicer odlično, soba pa je bila bolj podobna dimni kamri v svetlo modri barvi. Kopalnica je bila v istem prostoru, le vstop je bil ločen le s pregrinjalom. Obup. Oprala sva nekaj majic, jaz sem svoje sušil s fenom, nekako je to le uspelo. Zjutraj sem to oblekel in gas.
Štartala sva zelo dobro, k sreči je bila nedelja in zanimivo manj prometa. Profil poti se je ves čas ponavljal, najprej v klanec gor in potem razgled na naslednji zaliv in takoj klanec dol, ter prihod v mesto v zalivu, potem pa spet znova. Zjutraj sva na teh cestah srečala ogromno kolesarjev. V obe smeri. Ko je zajtrk popustil in se je voda nabrala za odlit, sva že iskala trgovino. Peljala sva se tudi mimo mogočnega viadukta, danes se mi zdi, da je čezenj speljana železnica.
Priletela sva v Cannes in uživala v jutranjem miru. Super prevoz skozi mesto, pa tudi trgovina se je pokazala. Pa ladje in seveda plaža. Pred Cannes-om sva se zopet vozila po kolesarski poti ob morju, na levi pa se je pokrajina močno spremenila, tu je kar pravcato gorovje. Med cesto, kolesarsko stezo in plažo, se vije promenada za pešce. Na nekaj sto metrih pa je postavljen snack-bar, s sendviči in pijačo. Ni preveč mondeno, je pa koristno.
Plaža, plaža in plaža, ovinek v levo in čez male vzpetinice sva prišla v Antibes. Malce lovljenja, tale Garmin je resnično prepočasen v mestih, in spet sva se vozila po kolesarski stezi mimo neskončnih plaž. No, saj priznam. Kolesa sva ročno odnesla preko železniške proge, po nadhodu za pešce. Potem pa hitro nazaj do obale in do dolgih neskončnih plaž. Naslednjič bo treba skočiti v vodo.
Spet dolga kolesarska proga, lepo zeleno označena, naju je pripeljala mimo letališča v Nici. Kaj? Nica? Že? Perfektno, to je vožnja. Samo kolesarska, široka, dvosmerna in gas do konca. Odlično.
Nica je prekrasna, zanimive stavbe, meni povsem neznani športni avtomobili, jahte, plaže, polno ljudi, vseh starosti in oblik, tako, da sva bila spet povsem defokusirana. V Nici sva naletela tudi na oznake, ki označujejo pot Eurovelo 8. To je pot, ki pelje od Cadiza do Cipra, en del te poti sva pokrila tudi midva.
Peljala sva se tudi mimo mesta nesrečnega dogodka izpred desetih dni. Sto metrov sveč, slik, plišastih igračk in cvetja. Groza, so taki napadi potrebni? Kar koža se mi je povsem naježila, iskreno povedano mi je šlo na jok. Še zdaj mi gre, ko to pišem. Prostor varujejo policaji in oboroženi vojaki. Dolga parada motoristov je pripravila dolg glasen pozdrav in sprevod.
Življenje gre dalje in midva tudi. Proti Monacu. Še prej pa v Villefranche-sur-Mer. Že spodaj nama je nasproti vozeči kolesar vpil, da je zaprto. Sem se že kdaj ustavil? Ne! Kar naprej v klanec sva brzela, mimo stoječe kolone avtomobilov in prišla do cestne zapore. Pot v mesto je bila zaprta, zato gas čez gore. V zelo strm klanec v kar lepi vročini, mimo vseh avtomobilov. Ko sva v neki senci počakala, sva nad nama visoko opazila cesto. Groza tja gor? Ok. Takoj po štartu pa se je pot spustila in spuščala dol v mesto. Super, odlično presenečenje.
Peljala sva se še mimo kraja Eze in prišla v Cap-d'Ail. Zadnja vasica pred Monacom. Tu se je pa kar odvrtelo. Spust v Monaco, potem pa neki obvozi in že sva brzela skozi bleščeč tunel. In še en in še en, pa še malo, nato pa sva le odvila ven in prišla točno pred slavni tunel Formule ena. Perfektno, sicer glavne plaže in jaht od blizu nisva videla, mene tako ali tako bolj zanima nekaj drugega. Poslikal sem tunel, nato pa s kolesom odvozil tisti slavni klanec z nekaj ovinki navzdol. Robniki so vsi črni od koles formul. Noro.
Aleš me je počakal in nato nadaljeval v klance nad Monacom v sosednjo vas. Tu gori sem pozabil na imena vasi, kmalu pa je sledil super spust in povsem raven uvoz v Menton, kjer sva se spet vozila po kolesarski stezi mimo plaže in izgubila fokus. Mentonu pravijo tudi 'Biser Francije'. Mesto je res lepo, v svoji zgodovini pa je bilo večkrat italijansko ali pa francosko mesto. Trenutno pripada Franciji, to pa se verjetno ne bo spremenilo. Menton je zadnje mesto pred mejo, torej Francija ostaja za nama, pred nama pa samo še Italija, pred Slovenijo seveda.
Končno, meja, adijo Francija, dober dan Italija. V Italijo naju je mimo karabinjerjev prijazno spustil vojak.
Več kot polovica celotne poti je že za nama in sedaj se res bližava domu. Gremo v Italijo, v klanec, sprva malce divje, ampak je šlo. V kraju Ventimiglia sva naredila kratko pavzo, nato pa spet spust do plaž.
V kraju Ospedaletti pred San Remom, so naredili dva kilometra dolg osvetljen, prijetno hladen tunel za kolesarje in pešce. Tri pasovnica. Tunel je posvečen kolesarjem Toura in Gira, kolikor pa sem uspel ugotoviti, je veliko napisano tudi o dirki Milano - San Remo. Kolesarska pot je speljana po trasi stare železnice in je kar precej dolga. Fantastično.
Od tu naprej pa sva se vozila samo po kolesarski stezi, ob plaži, na vsakih petsto metrov počivališče, nekatera s pitno vodo. Fantazija, bravo Italijani. Vožnja po Liguriji, ob Ligurijskem morju je zmerno zahtevna in jo priporočam vsem. Sploh v povezavi z Monacom in seveda Nico.
Po super dnevu, skoraj brez obvozov, brez vetra in dežja, sva prišla na cilj v Imperio. Imperia je povsem umetno mesto, ustanovljeno po ukazu Mussolinija leta 1923. Možakar je združil nekaj mest in naredil to obmorsko mesto.
Pot je bila odlična upam, da se bo tako nadaljevalo.
Pot je bila odlična upam, da se bo tako nadaljevalo.