Danes je bil spet normalen dan za vandranje na kolesu okoli Salzburga. Prijetno toplo, lahen vetrič, prazne ceste, skoraj je dišalo po snegu.
Zjutraj sem se previdno zbudil, če se to sploh da. Me trebuh boli ali ne? Ne, uff, od veselja sem skoraj Aleša prebudil. Malo slabosti je še ostalo, ampak to bo šlo. Jutranja procedura sedaj mine že povsem rutinsko, še zajtrk pri mami in odhod!
Najprej naju je pričakal klanec, potem pa takoj dolg spust. Peljala sva se od Frankenmarkta proti Salzburgu preko številnih vasic, gor in dol. Ne morem si pomagat, ampak avstrijsko podeželje je res fantastično. Ceste so urejene, polja pospravljena, kmetije zlikane, nikjer nikogar, nobenih dirkaških norcev za volani, tu res lahko uživaš. Nekaj kilometrov sva naredila po nekakšni avtomobilski cesti, dovoljeno, označeno, dovolj prostora za kolesarja. Fantazija.
Pred Salzburgom sva med vasicami naletela na del Mozartove kolesarske poti. Aleš je komentiral, da je pa to res poezija, mislim pa, da je mislil na simfonijo. Res, orkester narave, super kolesarske poti, miru in tako sva nevede prišla na severni del mesta. Ob potočku do izliva v Salzach je kar pravljično.
Ob reki sva se peljala skozi Salzburg in si ogledovala mesto. Na mostu za pešce je bila nepregledna množica turistov, še več pa ključavnic na ograji. Pričakoval sem lično srednjeveško staro mestno središče, videl pa lično staro mestno središče z vsemi možnimi trgovinami. Še celo Spar ima trgovino v Mozartovi rojstni hiši, napisi trgovine so v zlatih črkah. Mimo vozijo avtomobili, gužva je neznosna, skoraj podobno kot v Kranju, le, da je naš Prešeren zame precej večja faca kot pa Mozart. Tudi spomenik ima mogočnejši. No, je pa Salzburg zanimivo mesto, cerkev in pa grad nad mestom sta veličastna.
Po kratki pavzi na Mozartovem trgu sva nadaljevala po mednarodni Ciclovia Alpe Adria kolesarski stezi, ki vodi od Salzburga do Udin. Italijanski del poznam in je fantastičen, tu pa je lepo urejeno, le, da je pot peščena, vodi pa ob reki Salzach. Nekaj časa po levi, nekaj po desni. Pot je peščena, ampak pod peskom se skriva betonska podlaga, se da lepo peljati.
Vleklo se je, ampak samo zaradi vročine. Peljala sva se tudi skozi Bischofshofen, skakalnic nisem videl. Končala sva v Bad Gastain-u. Končno je bilo hladno, ne pa peklensko vroče. Pica za 19 in zrezek za slabih 20 evrov sta naju prepričala, da sva raje izbrala špagete. Predzadnja etapa je tako končana, jutri greva samo še proti domu.
No, toliko vprašanj pa nisem pričakoval. Torej Darko je faca. Kolesar, hrvaško slovenskih korenin, ki živi v Nemčiji. En mesec ima dopusta in v tem času se odpravi do Pule s kolesom čez hribe. Na poti smo srečali in podebatirali. Možakar je zbiralec starih koles in dober poznavalec opreme. Nekaj idej je že postavil za naprej, nekaj najinih je tudi povzel. Pozna ga celo najin sodelavec. Kako majhen je svet. Prijetna popestritev, čeprav v mešanici slovenskega in hrvaškega jezika, je bilo prijetno govoriti v razumljivem jeziku. Skupaj smo se z vlakom dvignili do Bad Gastein-a. Darko, če to bereš, lep pozdrav!
Relive 'Frankenmarkt - Salzburg - Schwarzach'