Etapa je bila sestavljena iz štirih manjših etap, pa kar lepo po vrsti.
Etapa za ogrevanje
V Zoagliju sva pojedla obilen zajtrk in kar peš odšla oziroma štartala. Prvih štiristo metrov je bilo močno v klanec, ki je vodil do glavne ceste. Med tem pešačenjem sem bil že kar pošteno prešvican. No, vseeno tako ne gre naprej, zato hop na kolo in gas. Tega ogrevanja še ni bilo konec, čakalo naju je pet kilometrov vzpona, za prve obrate kar strupenega. Med tem ogrevanjem sem si še zadnjikrat ogledal Ligurijsko obalo, kucelj pa se je le prevesil v divji spust, avtomobilisti me niso prehitevali. V prvem kraju sem se z rdečo majico zlil s trgovinico v ozadju tako, da me Aleš ni videl. Kraj Chiavari je ponudil zadnji morski pozdrav, potem pa sva pred izlivom reke Entelle zavila levo proti goram. Tu se je ogrevanje končalo in začela se je gorska etapa.
Gorska etapa
Alešev klanec sva pričela lepo počasi. Čez gorovje, ki je del Italijanskih Apeninov, torej Ligurijski Apenini, sva morala zato, da prideva v Parmo. Prelaz Passo di Bocco je na višini devetsto in še nekaj metrov. Petnajst kilometrov vzpona na, recimo Jamnik, ampak iz ničle. Prvi klančki so bili enostavni, potem pa je šlo celo nazaj dol. Ok, to še ni bilo povsem resno. Potem pa sem na ravnini zagledal klanec oziroma ovinek v levo. Tu se je začelo. Odločil sem, da bom štel ovinke in pri stotem počakal. Nekaj pač moraš početi. Sprva je kar šlo, eden, dva, tri, štiri, konec vasi, pet, šest, mimo komunale, sedem, deset hladna senca in meglice, enajst prideva na odprto, sonce je že krepko žgalo. Višina je počasi naraščala, kraji so bili vedno bolj osamljeni, planinski oziroma gorski. Nekje na štiridesetki sem Aleša izgubil, verjetno je šel zmanjšat težo, jaz pa sem zdržal do šestdesetke, potem pa odlil odvečno vodo. Skok nazaj na kolo in naprej. Še vedno sem se lepo vozil v senci, vedno višje in višje. Ko se mi je začelo malce nabirati antimoči v nogah, sem preštel do sto. Super, kratka pavza, čokoladka in pogled nazaj. Morja ni bilo videti, samo hribi so povsod okrog. Ok, gremo dalje. Ob cesti so se končno pojavile table, ki označujejo vrh. Še štiri kilometre in pol. Ovinkov nisem več štel, ampak samo še vozil. Ko je bila antimoč na vrhu, sem vstal in v stoje naredil nekaj obratov. Teren se je malce poravnal iz šest na štiri odstoten klanec in kar naenkrat je bilo kar precej lažje. Pod vrhom pa se je poravnalo in vrh je bil osvojen. Super klanec, zmeren, na vrhu pa vročina, ki mi bo posušila majico in nahrbtnik. Pavza, pivo.
Spretnostna vožnja
Po pavzi sva želela nadaljevati, a naju je presenetil dež. Počakala sva deset minut, da je prenehalo, potem pa šla. Oblekla sva nahrbtnika, jaz pa sem oblekel še vetrovko. V naslednjem ovinku se je ulilo. Močno. V hipu sem bil moker, očala so se mi povsem zarosila. Videl nisem nič, samo črto ob robu ceste. Vozila sva po cesti navzdol, deževalo je kot za stavo, zavore v takem skoraj ne primejo, videl pa nisem nič. Uporabil sem vse intuicije in predvidevanja in zvozil. Po petnajstih minutah se je prižgalo sonce. V hipu sem bil v savni. Do Parme naj bi bilo sto kilometrov spusta, no ja. Po tridesetih kilometrih sva naredila pavzo in zadnji hip ujela odprto trgovino.
Šprint do Parme
Sledilo je sedemdeset kilometrov do Parme. Ves čas sva se peljala po cesti, ki bi bila pri nas avtocesta, tu pa je to nekakšna regionalna cesta. Torej, ravna, dooolgi ovinki, skoraj brez klancev. Voziš se lepo ob robu, prostora je dovolj, mimo pa brzijo krepko čez sto na uro. Noro. Vozila sva 35 kilometrov na uro. Mudilo se je, dovolj je bilo za danes. V ozadju sva videla, da na prelazu močno dežuje in mogočno grmi. Naredila sva še nekaj pavz in po povsem pusti pokrajini brez vasi in česarkoli, prišla do Parme. Ufff, v zadnjih kilometrih se je Alešu odvrtelo. Utrujen in naveličan je hitrost še povečal tako, da naju je opazila tudi zračna kontrola.
V Parmi sva hitro našla najin hotel. Ta ima več zvezdic, kar se pozna tudi pri tapetah v sobi. Polne so rož:). Tudi danes je bilo super, kombinirana tura, klanec pa je bil kar hud do nog. Upam, da bo jutri že ok.
Lahko noč!
Slike s poti.
Lahko noč!
Slike s poti.