No, tako preprosto ni bilo. Prvo poletje to ni bilo izvedljivo. Taka tura se ti mora najprej krepko vtisniti v možgane. Ko je telo v zanevesti, deluje vse samo od sebe. Nekako sredi novembra sem začel bolj resno razmišljati in meriti razdalje. Decembra na Joštu sem ob vožnji navzgor v tistem norem klancu ugotovil, da takih klancev v Španiji ne bo. Super.
Sledile so raznovrstne priprave. Kolesarjenje na trenažerju in švicanje med tem, ko je zunaj snežilo. Deset dni zapored na Joštu, da se spomnim kako je, če je bolj naporno. Malce kontrole prehrane, med tem pa sem začel variti še pivo. Še leta so me ujela in sedaj sem že v petem (madona!) desetletju, ideje pa še bolj nore kot prej. Spomladi sem zrisal pot, neverjetno od Barcelone do doma se je potegnilo na več kot 1600 kilometrov. Šel sem po poteh, s prstom po zemljevidu in očesom po tisti satelitski sliki na internetu in pregledal klance in ceste. Določil sem datum in začel odštevati dneve do odhoda.
Aleš je razmišljal ali bi šel ali ne, vmes sva odpovedala super doživetje na Češkem, počasi pa je bilo potrebno postaviti dokončno odločitev. Po neskončnih variantah kako do Barcelone poslati kolo, sva se odločila za letalo. Določila sva kdo bo kupil karte in ko je Aleš potrdil rezervacijo letalskih kart, sem vedel, da zares greva.
Najprej ime odprave: Barcana. Seveda je to skovanka iz imen Barcelona in Ljubljana. Detajl, ki pravi, da jaz nadaljujem do Police je, khm, zanemarljiv.
Barcana ima 11 dni, to je deset nočitev. Hvala za Booking. Enostavno, hitro, pa še sam vse narediš.
Barcana potrebuje kolo, torej škatlo v katero spraviš podrto kolo. Sedež ven, prednje kolo stran, obe zračnici spustiš, pedala odstraniš (skoraj odlomiš ne pa odviješ), aha pa še smerno rogovilo odstraniš in je. Vse skupaj zaviješ v mehurčke in zazipaš v škatlo. Kako lepo sem vse zapakiral. Še dobro, ko sem na letališču v Barceloni gledal kaj počnejo z mojo škatlo, me je kar stisnilo. Sedemdeset dodatnih evrov za tako premetavanje je kratko malo kraja, milo rečeno.
Barcana potrebuje kolesarske drese, navadna oblačila, čelado, rokavice, bidone, kreme vseh sort, nekaj hrane, denar, predvsem pa precej spretnosti, da to spraviš v nahrbtnik in v vrečo pod sedežem.
Barcana potrebuje dopust, potrpežljivo družino in kolesarsko družbo. Vse to imam, hvala.
Morski dopust je hitro minil in vsaka ura do odhoda je bila predolga. Ampak, ko ravno prav odklopiš in se ravno prav zbudiš, se stvari zgodijo takoj. V želodcu sem začutil izgubo višine, na desni se je pojavila neskončna plaža, zadaj pa Barcelona. Letalo je pristalo, super sva že na polovici poti, sedaj pa samo še nazaj😀.
Hostel je prijeten, skoraj že spim, ostali gostje pa lovijo neke pokalice. Noro.
Slike sem dodal kasneje, sedaj pa na minus in spat.
Barcana uvod in lahko noč.