Senca. To je vse kar si danes želim, pa mogoče še odprto sobo. Lenobe italijanske odpirajo šele ob peti uri, jaz pa na cilju že ob dveh. Niti ne vem kako mi je to uspelo, tako hitro sem prišel, najbolje, da grem kar po vrsti.
Prvi dan, končno sem na poti, tokrat grem skozi Italijo na Dunaj, to bo še hec. Zbudil sem se pred peto in potem v trenutku zaspal nazaj, še dobro, da žena vstaja ob istem času, drugače bi zaspal. Nahrbtnik sem napokal že včeraj, pripravil sem tudi vse ostalo in nabasal v vrečo in jo že včeraj privezal na kolo tako, da me je zjutraj čakalo samo zajtrkovanje in kratke priprave. Torej ena krema za sonce in ena za rit, ne vem kako, da mi to še vedno vzame eno uro tako, da sem ob šesti uri le štartal.
Prvi kilometri skozi Naklo proti Podbrezju so bili kar malce nerodni, vreča in nahrbtnik naredita svoje in takoj je kar nekaj kilogramov več na kolesu, pa še pod ritjo ti vreča opleta sem ter tja. V stoje ne moreš voziti. Jutro je bilo oblačno in skoraj hladno. Potem pa je pri vzponu na Dobro polje vsa vlaga prišla na plano, prešvican sem še pred Brezjem nadaljeval proti Begunjam. Vedno mi gre na smeh, ko zjutraj vidim kako se nekaterim mudi v službo, jaz pa s kolesom uživam in se vozačkam naokoli.
Pod okriljem Stola je bilo kar malce prehladno in vlažno. Kmalu pa sem opazil, da na moji levi in kasneje na moji desni manjka polno železja. Letos je moderno asfaltirati vse vprek brez kakšnih resnih planov in enako so se odločile Slovenske železnice. Plan verjetno imajo mislim pa, da so pisali Miklavžu, Božičku in Dedku Mrazu, kajti take gradnje od Kranja do Jesenic si pa nisem predstavljal. Tirov sploh ni upam, da ne bodo po nesreči naredili novo cesto namesto železno cesto. Končno Jesenice. Zavijem na kolesarsko in se prepustim kolesu, ki kar samo sledi poti. Tukaj mi vedno pride na misel načrtovalec te poti kajti mislim, da ni kolesar, drugače takih hecnih špic ne bi bilo.
Reka Sava na desni strani odtehta vse težave in tako sem hitro prišel do Mojstrane. Pri vodi na začetku kolesarske poti do Kranjske Gore sem naredil prvo pavzo. Do Rateč je šlo kar avtomatsko, pred mejo pa sem si rekel: no pa, da vidimo kaj bo.
Nikjer nikogar, nobene kontrole, tako kot včasih v normalni EU. Super, po že rahlo stari, sicer novi, kolesarski poti sem pripeljal do krožišča, ki te v smeri levo pelje proti Trbižu, desno pa proti Avstriji. Šel sem levo in se mimo Trbiža peljal naprej proti Pontebbi. Vročina je počasi začela naraščati. Pri vodnjaku sem srečal slovensko družino: oče, mama in štirje otroci na kolesih. Enemu je kolo padlo na tla, mama je tako znorela, da je bilo še mene strah. Ob prvi varni priložnosti sem jih prehitel.
Tukaj sem se že vozil, ta kolesarska pelje po trasi nekdanje železnice proti kraju Osoppo. Pot je zelo razgledna, ves čas gre navzdol, veliko je mostov takih z mrežo tako, da vidiš reko spodaj, veliko je tunelov, zanimivi so pa tisti kjer je razsvetljava narejena tako, da se prižge, ko te senzor zazna, če se prehitro pelješ se prižge prepozno in potem se voziš v temi, torej se moraš peljati lepo počasi in boš videl, pa še prijetno hladno je v teh tunelih. Super, priporočam!
Pri kraju Campiolo se ta kolesarski razvrat nenadoma spremeni v njivo iz skal, tukaj se zamenja občina oziroma okraj in naprej žal še ni narejeno. Naprej sem šel po glavni cesti, brez skrbi saj je tako široka, da je za črto za kolesarja več kot meter prostora, naši strokovnjaki bi se lahko tu marsikaj naučili. Sploh ta možakar, ki je črte risal v Naklem, joj, joj.
V tej vročini sem samo iskal vodnjačke, pa jih je bilo kar precej, v centru neke vasi so se fantje kar v fontani namakali, no mene to ni veselilo. Malce pred ciljem sem še malical, vroče pa je bilo tako, da ko si spil vodo iz bidona, se ti je že pred grlom uparila.
Na cilj v San Daniele del Friuli sem prišel tri ure prezgodaj, zato sem potem nabiral kroge po kraju, se hladil v trgovini in čakal in čakal kot Oto, pa ne na vlak, na ključ.
160 kilometrov in 1000 višincev je dokončno izparelo, mene pa čaka spanec in nova UV savna jutri. Prva etapa je bila odlična, do Rateč gre gor, potem pa ves čas samo dol. Od Udin naprej je bilo mogoče bolj zahtevno na cesti, ogledal sem si katedralo v centru kraja San Daniele del Friuli, na vrhu pa kraljuje Villa Ticozzi de Concina. Vila je last družine De Concina, obnovljena leta 1976, če sem pa prav razumel mojo krhko italijanščino, pa je v osemnajstem stoletju nasledila grad, ki je stal na tem mestu. Razgled na okoliške gričke je fantastičen, tako opevanega pršuta pa nisem videl.
No, končno sem dočakal sobo in mrzel tuš.