Tudi letos me kar cel teden ni vleklo na kolo, med potovalno evforijo niti ne opaziš morebitne utrujenosti, ki potem kar nekaj dni zapušča telo. K sreči je bilo peklensko vroče in bi bilo kolesarjenje v taki vročini nesmiselno. Prav počasi sem očistil kolo in ostalo opremo. Zamenjal sem prednji plašč, stari bi bil še dober, vendar je malce presekan, pa tudi 25 mm je za moje kolo spredaj predebelo. V dežju se mi kamenčki zatikajo pod zavore, hecno. No, sedaj na 23 mm tega ni.
Zakaj to delaš?
Eh, to vprašanje je že malce zlajnano, pravzaprav je nekomu, ki ti postavlja taka vprašanja, težko odgovoriti. Meni je tak način dopustovanja super. Tuje kraje in običaje vsaj malo doživiš na drugačen način kot iz avta, še bolj drugače kot iz interneta ali s televizije. Telefon ugasneš, računalnika nimaš in zelo hitro opaziš, da se da odlično živeti brez te novodobne električne navidezne navlake. Tokrat še vremena nisem spremljal. Zabavno je, ko hočeš recimo natakarici na Češkem v anglonemščini dopovedati, da naj ti govori kar v češčini. Ali pa, ko ti Bolgar na Danskem reče: "Brat!".
Izredno zanimiva je tudi razlika med tistim cestnim pogledom na spletu in resnično pokrajino. Ceste so drugačne, klanci bolj pravi, gozdovi in nasploh rastlinje je drugo.
Kaj je tisto najboljše na poti?
Ne vem kako drugi dojemajo taka potovanja, meni je recimo posebno doživetje občutek, ki ga dobiš, ko si recimo v torek, ob pol enajstih dopoldan na cesti, ki ravno zapušča majhno vasico, pelješ se mimo polja, nikjer nikogar, pa še recimo tisoč kilometrov si od doma. Odklop, bi rekel Borči.
Priprave, oprema, spanje?
Letos posebnih priprav nisem imel, ker imam že nekaj malega izkušenj, čeprav te vedno lahko kaj preseneti. Tista slabost je že bila tako presenečenje. Pozimi sem vozil običajen program na trenažerju, spomladi začel z vožnjo zunaj, letos sem šel kar nekajkrat s kolesom v službo. Pri šest urnem sedenju na kolesu trpi zadnja plat, ko telo ne zmore več tako ali tako podzavestno zmanjšaš hitrost. Klancev nisem pričakoval, tudi zato je bilo lažje letos.
Opreme nisem nič spreminjal, tokrat je imel števec s potjo tudi Aleš tako, da sem še manj gledal na zemljevid. Na taki razdalji je vseeno, če nekje malce zgrešiš, važno, da ne zapelješ na avtocesto.
Spanje je bilo predhodno rezervirano. Povem pa, da vsi sobodajalci niso na internetu, to pomeni, da je veliko možnosti tudi na terenu, sproti.
Aha, pa še to. Silikonski čepki za ušesa so bolj za silo, naslednjič bom s seboj vzel delavske zaščitne slušalke.
Statistike
Finančno je vse skupaj zneslo okrog osemsto evrov na osebo. Od tega je dobrih sto za avtobusni prevoz na Dansko, pa potem spet trajekt nazaj v Nemčijo. Na dan bi ocenil nekje na šestdeset evrov, za spanje in hrano.
Vozila sva dvanajst dni, vendar ne celih tako, da se je kilometrov nabralo dobrih tisoč štiristo in malo manj kot deset tisoč višincev. Nekje okrog triindvajset kilometrov na uro je bila povprečna hitrost, torej zelo potovalno zadržana, sploh glede na ravnino. Je pa svoje naredila vročina.
Vozne podlage
Ne, ne maram makadama. Cestno kolo je za na asfaltirano cesto, to ni neko off-road traktor stil vožnje. Ampak, žal to ne gre. Ja, ob Donavi v Avstriji sem makadam iskal in celo našel nekaj metrov peska, na tej poti pa je bilo povsem drugače. Tlakovci v takšni in drugačni obliki. Kvadrasti, trikotni, oglasti, zbrušeni, skale, pesek, kombinacije skal in kock, potem pa vse oblike gozdnih poti, od peščenih, utrjenih in peščenih, ilovnatih, mivke, pa še kaj bi se našlo. V tej, če lahko rečem vzhodni Evropi, so tlakovci na križiščih in ovinkih, ter v mestnih in vaških središčih statusni simbol. Meni bi bilo ljubše, če bi vse skupaj lepo asfaltirali. V Kranju predstavlja taka kockasta cesta pravi spomenik neki nostalgiji, še bolj ironično pa je, da na tem ležijo še policaji. Zame je to trapasto. Amapak, kolo je preživelo, nobenih težav, malce sem bil le pretresen, povprečna hitrost se meni na takih poteh močno zmanjša. En kratek 20 metrski odsek pa sem prepešačil. Za lažjo predstavo sem zbral nekaj slik.
Pa še kaj
Aha, letos sva imela medijsko podporo. #IfeelSlovenia - Slovenska turistična organizacija, so bili z nama. Nekaj malega sva počivkala, ja, to se še učim, nekaj malega poslikala, vse skupaj so prevedli v angleščino tako, da si na tem naslovu lahko preberete celotno zgodbo iz malce drugačne perspektive. Pripravil sem tudi kratek filmček s celotno potjo. Upam, da bomo še kdaj sodelovali, bilo je prav zabavno in poučno, pa še lepo majico sem dobil, z veseljem jo bom nosil na kolesu!
Kam naprej?
Vozne podlage
Ne, ne maram makadama. Cestno kolo je za na asfaltirano cesto, to ni neko off-road traktor stil vožnje. Ampak, žal to ne gre. Ja, ob Donavi v Avstriji sem makadam iskal in celo našel nekaj metrov peska, na tej poti pa je bilo povsem drugače. Tlakovci v takšni in drugačni obliki. Kvadrasti, trikotni, oglasti, zbrušeni, skale, pesek, kombinacije skal in kock, potem pa vse oblike gozdnih poti, od peščenih, utrjenih in peščenih, ilovnatih, mivke, pa še kaj bi se našlo. V tej, če lahko rečem vzhodni Evropi, so tlakovci na križiščih in ovinkih, ter v mestnih in vaških središčih statusni simbol. Meni bi bilo ljubše, če bi vse skupaj lepo asfaltirali. V Kranju predstavlja taka kockasta cesta pravi spomenik neki nostalgiji, še bolj ironično pa je, da na tem ležijo še policaji. Zame je to trapasto. Amapak, kolo je preživelo, nobenih težav, malce sem bil le pretresen, povprečna hitrost se meni na takih poteh močno zmanjša. En kratek 20 metrski odsek pa sem prepešačil. Za lažjo predstavo sem zbral nekaj slik.
Pa še kaj
Aha, letos sva imela medijsko podporo. #IfeelSlovenia - Slovenska turistična organizacija, so bili z nama. Nekaj malega sva počivkala, ja, to se še učim, nekaj malega poslikala, vse skupaj so prevedli v angleščino tako, da si na tem naslovu lahko preberete celotno zgodbo iz malce drugačne perspektive. Pripravil sem tudi kratek filmček s celotno potjo. Upam, da bomo še kdaj sodelovali, bilo je prav zabavno in poučno, pa še lepo majico sem dobil, z veseljem jo bom nosil na kolesu!
Kam naprej?
Labels:
kopana