Mah ne morem verjet!! Prokleta banda!! .... Čakaj, samo malo. Pravzaprav sem užival. Potem pa ne. Zmešnjava? Gremo po vrsti.
Spal sem super, no, potem, ko so šli čevapčiči spat. Prav ob mojem oknu, hecno ja, ob oknu je bila terasa v višini okna, na terasi je sedela babi, sine in dva majhna fantka, vsak s svojim gasilcem oziroma policajem. Joj, koliko nesreč sta uprizorila in koliko oponašanja siren sta spravila iz sebe. Njun oče itak ni razumel nič, štel je le odpiranje pločevink, babi je pa brala. Omi, omi to, omi, omi ono, fati tisto. Ne vem, teh otrok ni nihče opazil. Počasi se je rahlo stemnilo in babi je čevapčiče spravila spat. No, fati si je pa privoščil še dve pločevinki. Psssk.
Zajtrk mi je postregla Tina. Ja, Tina, dečva iz Slovenije, ki se vsak dan vozi dvajset minut na delo v Avstrijo. Jaz pa slabo uro v Ljubljano?!? Pravi, da je plača boljša, odnosi normalni, da je del kolektiva, da je super. V Sloveniji nima smisla, pravi. Super zajtrk, cena sobe pa je bila malce nižja kot sem pričakoval. Tina, hvala!! Aja, me pa vedno preseneti, kako obmejni prebivalci Avstrije ne znajo niti pikice slovenskega jezika. Me zanima kako je pri nas ob meji z Madžarsko?
V prijetnem jutranjem hladu, no, v resnici je bilo mrzlo, sem začel z vožnjo ob Labotnici navzgor. Kolesarska je speljana ob reki, ves čas zakrita z grmovjem in drevesi. Krajev sploh nisem videl, avtomobilov in prometa pa tudi ne. Mimo kraja Sankt Andra sem se pripeljal v Wolfsberg. Nekoč, pred davnimi časi, smo tukaj tekmovali v plavanju. Celo zlato sem dobil. Ker sva bila samo dva. Jaz sem prehitel prvega.
Potem pa sem povsem neopazno prišel na glavno cesto in se začel vzpenjati. Nisem pričakoval klanca, ampak, če mora biti pa naj bo. Vsega skupaj je bilo recimo, da trideset kilometrov, ampak pravega klanca pa le osem. Ne, ob cesti ni nič, na vrhu ni nič, vrha sploh ni, sam pri devetsto šestedestih metrih nad morjem se cesta obrne navzdol. To je vse. Je pa res, da je tu blizu smučišče Obdach in smučišča običajno ne ležijo v nižinah. Vmes sem iz Koroške prišel na Štajersko, tudi tu je neskončno žag, peletov, plohov in nasploh je polno kupov hlodov.
Kraji so mi počasi postali znani. Tokrat sem Zeltweg le slutil v daljavi in se kar po cesti približeval Muri. Tu je fina kolesarska pot, sem pa spretno zgrešil in našel novo kolesarsko pot po trasi stare železnice. Noro. Pa še voda je bila pitna. Krasno.
Kraj Leoben sem si nehote bližje pogledal, v križišču sem se odločil odpeljati naravnost in potem nekako nisem obrnil. Zanimivo, Liupina je bilo nekoč slovensko mesto. Ob Muri sem nadaljeval, bilo je že kar prijetno vroče. V kraju Bruck an der Mur sem lansko namestitev le pozdravil in z navdušenjem zaključil popotovanje po naslednjih petih kilometrih.
138 kilometrov je hitro minilo, sedaj pa pod tuš in na kosilo.
Aha, no, tu se pa zaplete. Pridem v Gasthaus, povem, da imam rezervacijo in možakar odkima z glavo. Pokažem telefon in njihovo potrditev, ampak on še vedno odkimava. Nimamo nič, ne tvoje rezervacije in tudi ne prostora! Kaj? Kako? S kolegom se je pogovarjal 'po naše', z menoj 'po njihovo'. Ne, pojdi v hotel, tamle je, športni hotel oni imajo prosto. Ok. Grem tja, zasedeno. Pokličem, pol ducata namestitev, zanimivo - povsod je bilo 'nemamo'. Zakuga jest kle špreham, če pa oni meni: Janezu, nemamo? Kaj zdaj? Vse polno. Vsak mi pove, kdaj imajo prosto. Pa koga to briga dragi sobodajalci? Če me zanima za danes, me zanima za danes, ne za naslednji teden.
Zgodba se tu še bolj zaplete, šel sem na vlak, Semmering mi ni usojen, spim eno vas naprej od jutrišnje. Torej grem jutri nazaj?
Tole zmešnjavo bom opisal doma.
Zdaj pa spat!
Pa še en asfalt je bil za omeniti, pa en kolesar planinec, pa prazne baterije, pa čuden vlak...
Spodnje sem dodal doma.
Asfalt je bil zanimiv, ja. Nekje pred Leobnom so asfaltirali cesto, povsem na novo, zaprto pa je bilo v obe smeri, vroče, vročina je puhtela iz vročega novega asfalta, sonce pa je bilo na takem mestu, da sence skoraj ni bilo. No, pa sem jo le našel, ob tovornjaku, prijetno vroča. Po dolgem intervalu so nas le spustili in zanimivo, nihče me ni ujel, kaj šele prehitel, čisto počasi so se peljali.
Na vlaku sem srečal kolesarja, ki je šel na pot za tri dni s kolesom in šotorčkom, spal je po gozdovih in planinah in sedaj je šel domov. Povedal sem mu kam grem in kakšen je moj način in mi je rekel, da sem res lahko vesel, da imam možnost za toliko časa iti na pot. Ja, res sem. No, vlak prav čuden ni bil, je bil pa za avstrijske standarde neverjetno zastarel.
Seveda se baterije spraznijo takrat, ko jih potrebuješ, torej, ko klicariš naokoli za prosto sobo. Ravno prav prezgodaj se je telefon izpraznil in zato imam vedno s seboj še rezervno polnilno baterijo. Ni mi odveč njena teža v nahrbtniku.
S sobo so bili pa kar problemi, nič ni bilo prosto, niti kleti niso imeli prazne in nastal je kar neprijeten logistični zaplet. Namestitev naslednjega dne danes ni bila prosta, nekje vmes tudi ni bilo prosto. Sploh je težko nadaljevati in narediti recimo še osemdeset kilometrov, če si že na cilju. Eno sobo sem uspel rezervirati, ampak sem zgrešil datum in sem jo rezerviral za naslednji teden, brez možnosti odpovedi. No, ko sem klical sem nekako dopovedal, da je bila napaka in so preklicali in mi vrnili denar. Končno sem le našel namestitev nekaj kilometrov naprej od jutrišnje, torej grem z vlakom do tja, prespim, jutri grem pa nazaj in prespim potem tam. Ne vem, to bom reševal jutri, danes grem pa na vlak. Pred hotelom sem bil ob osmi uri zvečer, torej šest ur zatem, ko sem ob dveh prišel na prvotni cilj. Ehhh...
Relive 'Lavanttal - Kapfenberg - Kreis 02'