Ja, čisto zares, štiri države v enem dnevu. Pa še 'morje' in gore. To doživiš samo na Bodenskem jezeru.
Zjutraj sem imel super odhod. Zajtrk sem si naredil sam in ob osmih že iskal začetek poti v Neuhaus-u. Zgrešil! Dva, tri zavoje in pot je bila prava. Tokrat sem vozil po desnem bregu Rena in kaj kmalu so se končno pojavili klanci. Odlično! Gor se pomatraš, doli pa leti samo.
Zjutraj ob pol osmih je bilo vreme fantastično, kolo sem našel tam kjer sem ga pustil, vlaga pa mi je malce namočila sedež. Hitro sem se pripravil za odhod, k sreči brez družbe in nepotrebnega razlaganja kam naj grem. Neuhausen pri Renskih slapovih bom verjetno še kdaj videl.
Peljal sem se proti vzhodu, torej mi je še vedno dokaj nizko jutranje sonce svetilo direktno v obraz, od reke pa se je vse bleščalo. Drugačna situacija, kot je bila prejšnje dni. Prva polovica poti je bila kar precej peščena, vozil sem se po podeželjskih cestah, nekaj časa tudi skozi gosti soparni temni gozd. Zaradi deževja prejšnjih dni, je bila vlaga stoodstotna. Ali pa vsaj blizu. Recimo, ko se ustaviš ob drevesu za kratek klic narave, ti teče in kaplja od nosa, komolcev, po stegnih, hrbtu, še nahrbtnik švica. Sem si prav želel sonca. No, na soncu je pa spet drug problem.
Zanimiv kraj ob poti je bil kraj z imenom Stein am Rhein, kar bi nekako lahko prevedli v Kamen ob Renu. Mesto je staro več kot tisoč let, posebnost mesta pa so stare srednjeveške hiše, ki so deloma lesene deloma kamnite in vse prekrite s freskami. Na starem trgu te kar potegne v neke druge čase. Pomena fresk nisem raziskoval, se pa vidi, da niso iz istega obdobja.
Kakorkoli, rekel sem si, da bom brez pavze zdržal do kraja Konstanz. Ni šlo. V omenjenem kraju se prične odpirati morje. Resnično. Iz reke začne nastajati jezero. No, v resnici je obratno, ampak jaz grem v drugo smer, a ne? Potem pa se samo še širi. Razgled je fantastičen, za vsakim ovinkom se moraš ustaviti. No, na kratko sem se res, potem pa res nadaljeval do Konstanze. Tam pa se morje zares začne. Jezero je tako ogromno, da ne vidiš na drugo stran jezera. Slutiš, da je tam nekje Bregenz, ampak vidiš ga pa ne. Tole sem si pa za god nehote res dobro pripravil.
Čez stari most čez Ren sem prečkal Ren in pogledal na obe strani mostu. Most je postavljen ob zaključku jezera in če pogledaš proti vzhodu vidiš morje, Bodensko jezero, če pogledaš pa na drugo stran pa vidiš nekakšen uraden začetek reke Ren, oziroma bolj začetek štetja kilometrov. Tu se začnejo šteti kilometri, ki so potem napisani ob tablah do izliva, tisoč kilometrov kasneje, v Severno morje.
Naprej sem nadaljeval po južni strani, torej švicarski. Če sem odvil od obale in se peljal eno cesto bolj stran, sem bil že skoraj v tistih gorskih reklamah za čokolado, če sem pa zavil nazaj, je bila pa pot izmenično peščena in asfaltirana. Prehitel sem ogromno kolesarjev in tudi drugi so mene. Aja, ko dobro pogledaš, še vedno najdeš vodo in tudi free wc. Tako piše na vratih in res je bilo. Precej kampov je tu, edino ena reč je pa malce moteča. Ob tej poti pelje tudi lokalna železnica in poti se velikokrat križata. Imajo pa popolne zapornice, ki se spustijo veliko, veliko prej. In potem čakaš. Sonce nažiga, voda vre, ti pa še kar čakaš. In bi najraje stekel, pa ne moreš, ker zapornice pokrijejo vse. In čakaš. In potem končno pridrvi vlak. Narediš pet kilometrov in spet isto. Varnost je na prvem mestu, potrpežljivost pa na drugem.
Romanshorn sem preletel, mesto je veliko, staro, precej zgodovine, ampak preveč turistov, tako, da sem naslednjo pavzo naredil v Hornu. Sem pa pred tem počil ob prelepi iz brona uliti deklici, ki je bedela na rožami, oboje pa lično umeščeno pred zasanjano pristanišče. On naslednjem takem pristanišču sem lepo v senci, od enih do dveh opravil počitek in malical. Potem pa nazaj na cesto. Ob dveh. Danes je bilo noro vroče, ob osemnajsti uri še vedno trideset stopinj. Ampak, zmočim rutko in drvim. To je prava klima.
V daljavi so se že začeli prikazovati hribi, kar me je izredno navdušilo. Končno. v kraju Rorschach pa sem se peljal mimo plakata, ki je označeval, da si krajani tun ne želijo še enega odcepa iz avtoceste. To namreč prinaša hrup in gnečo, ter je velika potrata denarja.
Zanimivo, sem za! Prišel sem do točke, ko sem se od jezera poslovil in bolj ali manj ob Renu nadaljeval proti današnjemu cilju. Ren je tukaj bolj bleda senca svoje podobe prejšnjih dni, čeprav je še vedno nekakšne savske širine. Prečkal sem švicarsko - avstrijsko mejo in se proti goram peljal do cilja. Niti ne vem ali je cilj Brederis, Rankweil ali Feldkirch. To je tukaj vse skupaj.
Dan zaključen, vročina ne odneha.
Haha, kje pa. Ker sem imel še dovolj časa in ker sem videl šele tri države sem se zapeljal naprej proti četrti. Tu nekje mora biti. Nahrbtnik in vrečo sem vrgel v sobo in prazen skočil v Lichtenstein. Naredil sem krog, toliko, da velja, da sem bil tam. Lichtenstein je tu na začetku, vsaj po tem kar sem videl, lepa zelena dolina, kot bi jo Muster narisal.
Dan je bil fantastičen, Bodensko jezero je skoraj kot morje, manjka le tisti slan pridih. Švico in Nemčijo sem večkrat zamenjal, na koncu pa še Avstrijo in celo Lichtenstein. V zaključku je brez balasta kar letelo, v bližnjem servisu sem celo natlačil zrak v zračnice, zdaj pa spat, jutri grem v gore!