Ptički čivkajo. Sem doma? Ne, slišim avtomobile, pa, če se ne motim poštarja. Sploh ni vroče. Aha, počasi se zbudim, ja ja, že vem kaj se dogaja. Čas za tretjo etapo.
Spal sem kot ubit. Verjetno zaradi super klime. Nastavil sem na razvlaževanje in ponoči nisem bil v bazenu. Fletno. Včeraj sem že kar korajžno parlal italijansko. Me kar razumejo. V lekarni sem naredil še hitri test - tampone rapido - brez problemov, negativen. Nato sem si šel ogledat mesto. Bassano del Grappa je staro idilično mesto, polno zanimivih kotičkov, starih stavb, spomenikov, ulice pa polne ljudi. Zanimivo, pijača je povsod, hrana pa šele po šesti ali celo sedmi uri zvečer. Zame prepozno. Še dobro, da imajo v trgovini polno idej, jaz pa sem imel mikrovalovko. Večerja ena-a. Po pisanju bloga sem hitro zaspal.
Pa sem spet na začetku. Spal sem kot ubit. Zajtrk sem si privoščil na terasi, v jutranjem soncu in še hladno je bilo. Prav gosposko, počasi sem se odpravil, možakar mi je kolo odklenil šele ob osmih. Hitro sem se zapeljal skozi mesto in našel prijetno kolesarsko pot ob reki. Danes sem bil pretežno na kolesarskih poteh, na cesti sem bil bolj malo. Ob reki Brenti je lično urejena kolesarska pot, ves čas tik ob reki in ker je reka naredila sotesko sem bil ves čas v senci. Srečal sem nekaj kolesarjev, drugače pa je bilo zelo samotno, skratka, odlično. Krajev oziroma vasi mimo katerih sem se peljal sploh nisem videl kajti pot gre v čas ob reki in v gozdu. Prevozil sem torej začetni delček kolesarske poti 'Ciclovia del Brenta', sicer v drugo smer, pot se zaključi v Benetkah.
To je bila meditacija na kolesu vozil sem se od vodnjaka do vodnjaka in od klopce do klopce. Kasneje se je dolina razširila, še vedno pa sem vozil po kolesarski poti. Pot mi je postala znana, tu smo se vozili nekaj let nazaj z eno hitrejšo bando. Tokrat nisem dirkal, z nahrbtnikom niti ne morem. Ne vem zakaj je pred krajem Trento kolesarska speljana preko gričkov, nabereš kar nekaj višincev, povsem nepotrebno in se potem divje spustiš v mesto. Trento je veliko mesto in občutek imaš, da si v nekem obmorskem kraju. Počakal sem na glavnem trgu, poiskal klopico v senci in se ustavil.
Nenadoma so do mene prišli, po mojem, begunci, kot muhe na drek. Ne vem kaj so hoteli, nihče ni nič rekel, samo stali so zraven in eden je celo prisedel. Priznam, pobral sem šila in kopita ter kolo in se odpeljal. Najprej sem se malce izgubil kajti na vsak način sem se hotel obrniti proti Gardi, ampak šel sem v drugo smer. Reka Adiža je skoraj tako široka kot Donava in ves čas je ob reki kolesarska steza. Pokrajina je fantastična, na obeh straneh pa so kar strme odsekane gore. Gre za dolino reke Adiže, tudi tu je lično spreljana kolesarska pot od Bolzana do Verone. Priporočam!
Tudi danes vročina ni popuščala, je pa močno pihalo in to celo v hrbet. V daljavi sem videl temne goste oblake in to prav tam kjer je moj cilj. Če kaj ne maram je to dež, pa prav v to smer sem se peljal. Prehitel sem nekaj kolesarjev, ki so se kar ležerno peljali v mojo smer, rekel sem si ti ljudje že vedo ali bo res deževalo ali ne in sem normalno nadaljeval naprej. Vseeno sem v eni vasi počakal, ampak sem si premislil in nadaljeval. Današnja zadnja ura je bila kot kronometer s tem, da je bila motivacija prihajajoči dež, ne pa rumena majica. Zadnje kilometre sem vozil krepko čez 30 na uro. Uspelo mi je priti do hotela že v popolni pripravljenosti na dež. Ko sem prišel v sobo se je močno ulilo.
Danes je bil odhod zelo pozen, kilometrov 150, višincev pa manj kot tisoč.
Med uživanjem ravno prav hladnega piva sem prebiral meni, tukaj so imeli pico s čevapčiči. Khm, je to sploh kombinacija?
Super, anche per parlare :)
OdgovoriIzbriši