Nekdo je potrkal. Kaj? Odprem in vidim soseda, ki se je v spodnjih hlačah zaklenil ven. Šel je po cunje, ki so visele zunaj. Groza. Kaj sedaj? Nazaj ne more, skozi okno tudi ne, moj ključ ne odpira njegovih vrat. Kar vrtel se je v krogu. Sem rekel: 'warte mal bitte'. Poklical sem sobodajalca in sosedu podal telefon. Hitro sta se zmenila, možakar pa se mi je zahvalil v vseh jezikih kar jih je poznal. No, ubogi Avstrijec iz Kremsa, ki gre v Gradež, sedaj pozna tudi slovensko besedo hvala. Besedo sosednje države!! No, tudi moj madžarski 'kosonem' je podobna sramota.
Štartal sem šele ob sedmih. Kazalo je, da se bo ulilo, ampak so se oblaki kar lepo obnašali. Danes imam dve etapi, eno do vlaka in potem drugo do Beljaka. Na Malnitz se gre uradno z vlakom, s kolesom bom enkrat napadel tudi ta klanec, ampak ne danes.
Pripravil sem si dobri dve uri za ta podvig, namreč teh trideset kilometrov je klančevitih, vmes so nesramežljive desetke in enajstke. Hlad je bil prijeten, noge so bile kot nove, zato sem v navalu evforije preklopil v dirkaški način. Nekako se mi je zdelo, da bom prišel eno uro prej, ujel en vlak prej, skratka, kolesarski dan bo eno uro krajši. Grizel sem v klance kot nor, prehiteval jutranje traktorje, ki vozijo mleko, zbudil nekaj krav, ovac in koz, kot je rekel Lakotnik, noben klanec ni prestrm, nobena razpoka preširoka. Eno uro in dvaindvajset minut za skoraj trideset kilometrov in petsto višincev. Na postaji sem se počutil kot zmagovalec na Touru, mojem Kreisu. Še deset minut do vlaka. Pogledam vozni red, super, vlak vozi na vsako uro, razen zdaj pa ne. Pred eno uro je in čez eno uro bo. Oh. Pa saj sem že včeraj to vedel, ampak, če je pa tako letelo. Prav, pavza.
 |
| Klammtunel |
Vožnja z vlakom je bila kratka, mogoče pol ure in že sem bil v Malnitzu. Tole pa bo noro, štartam na tisoč dvesto metrih, Beljak je spodaj, osemdeset kilometrov stran. Stopim ven, dež. Med požvižgavanjem 'Botra' sem oblekel galoše, anorak in zabubil nahrbtnik. Tega klanca ne bom izpustil, čeprav dežuje. Uff je letelo. Nekaj ovinkov sem še bremzal, potem pa prehitel eno rdečo italijansko koreto in spustil. Uff je letelo. Dež je padal, cesta prazna, široki ovinki, uff je letelo. Deset kilometrov užitka se neha ostro levo, v ozki kolesarski potki. Zaviralni manever je uspel, grem naprej. Če bi bilo pa suho in sončno .... bi pa še bolj letelo.
Do Beljaka sem se v dežju vozil naslednjih sedemdeset kilometrov. Dal sem si duška in se peljal v glavnem po glavni cesti. Izogibal sem se pesku, ki je v dežju res neprijeten. Zanimivo, tovornjak s prikolico te prehiti neopazno, mestni terenci pa skoraj ob komolcu. Prehitelo me je nekaj Nizozemcev, ti pa so budale. Mimo je šel Spittal, tu sem se vozil po kolesarski poti, ki gre od Salzburga proti Gradežu in srečal kar precej kolesarjev, različnih starosti, oblik in stopenj zaščite proti dežju.
V dežju mi je vedno zabavno odlivati vodo iz telesa v grmovje, vse teče, hehe.
Kratko pavzo z malico sem si privoščil v trenutku jasnine, potem pa lepo v dežju napadel Beljak, ob Dravi.
Seveda, v centru je prižgalo sonce do konca in preden sem do konca zasmrdel, sem bil že v sobi.
Če bi bilo v skladu z vročinskim valom suho in sončno vreme bi bilo fantastično lepo, ker je deževalo je bilo pa samo fantastično.
Sem že bil v centru Beljaka, tu je vedno živahno, kot, da imajo praznik vsak dan.
Večerja vrhunska, sedaj pa spat, jutri pa zaključim krog in naskočim Seebergsattel.
 |
| Kdo bo prej pod tušem? |
 |
| Inštalacija |
Relive 'Šprint do vlaka'
Relive 'Dober dan Beljak - Kreis 09'
Daj privleci te oblake s seboj!! srečno! lpc
OdgovoriIzbriši