Okljuka za okljuko

Hehe, ne vem, če sem prav napisal, je pa nekako tako. Ob Renu leeeeeeeevo in potem deeeeeesno in to ponavljaj kar naprej. Pozno sem štartal, zato sem malce bolj pritisnil na gas. Vroče ni bilo, nad menoj so ves čas viseli oblaki. Ni bilo hladno, ampak se je pa dalo hitro voziti. Hitro pomeni, da imam povprečje namesto enaindvajset kar triindvajset na uro. Doma se vozim deset več.

Lorelei me ni premamila, nisem šel v vodo. Zgodbica je zanimiva, saj govori o dekletu, ki ladjarje vabi k sebi in ti se potem nesrečno utopijo. Druga bolj dolgočasna razlaga pa je, da je nasproti mesta hribček Lorelei, ob katerem teče slap, ki ob super nenavadni akustiki povzroča nežen mrmrajoč odmev, ki malo spominja na tako nežno šepetanje. Človeška domišljija pa naredi pa ostalo.

Dopoldne je hitro minilo, večjih krajev, razen gradičkov, ob poti ni bilo. Kraji imajo tukaj zanimiva imena, ljudje pa zanimive ideje. Pri kraju Kaub je na sredi Rena, na otočku postavljen grad Pfalzgrafenstein. Njegov prvotni namen je bil - mitnica - in to na vodi. Na bregovih pa so stali drugi gradovi. Všeč mi je tudi, kako se odštevajo številke na tablah, ki kažejo dolžino reke.

Pri izlivu reke Nahe v Ren je narejeno podobno kot Deutsche Eck. Edino skulptura v špici je pa nenavadna. Spominja na, khm, tisto kar leži okoli nje na tleh. Bom preveril.  Sem preveril, to je umetniško delo  umetnika, ki si je to predstavljal kot skulpturo Poseidona. Khm? Za pavzo bo.

Potem pa sem začel iskati trgovino. Aha, ena čez pet kilometrov. Zdržim. Pred trgovino je ponavadi cela procedura. Ruzak dol, ključavnico ven, zaklenem kolo, vzamem dol števec, fotoaparat v ruzak, ven vzamem še denarnico in vrečko. No, vse to sem naredil, odšel v trgovino, pok, zaprto. Ok, nekako nisem opazil. Naredim vse obratno in poiščem naslednjo. Našel sem trgovski center in zapeljal proti prvi trgovini, tudi ta je bila zaprta. Pogledam okrog, vse prazno, zaprto in res nikjer nikogar. Smeti so polne, čudno. Seveda, praznik imajo. Zato so včeraj po trgovinah voščili vesele praznike. Ehhhh. Brez hrane, brez vode, edina opcija črpalka ali gostilna. No, vsaj pitno vodo sem našel.

Pred Mainzom sem našel neke vrste slaščičarno. Pivo brez alkohola, švarcvaldsko tortico in espresso. Odlično pa še prevedril sem. Promenada ob Renu mi je ponudila pogled na številne impozantne muzeje, šole, državne in druge zgradbe. Pri vsaki bi se lahko ustavil za dalj časa.

Potem pa sem se pripeljal v nekakšno šolo za jadralce, malo bolj mondeno okolje, bloki ob promenadi so zelo privlačni, celoten okoliš kar kliče po uživanju. Ti ljudje morja ne potrebujejo.

Nadaljeval sem proti kraju Worms in usekal nekaj bližnjic skozi vinograde. Pokrajina je izrazito vinogradniška, kolesarske poti so pa kar vmes speljane. Super.

Worms je lepo mesto, večino časa sem preživel pod zelo lepim mostom Nibelungenbrücke, ki ima svojo zgodovino. Včasih en most, sedaj so dogradili še enega, starega so prenovili, stolp pa je ostal in gospodari nad okolico. Tam sem čakal, da dež odide. Ko je že skoraj nehalo deževati, je spet začelo. Pa nehalo, pa spet. No, pa sem se oblekel v deževno opravo in odpeljal. Naslednjih trideset kilometrov sem vozil med kapljicami in dokaj srečno ušel dežju. Kolo je pa sedaj narejeno iz blata.

Prišel sem v Mannheim in čas bo, da grem tole svinjarijo očistit!

No, ni tako hudo, zdaj, ko že počivam in nadaljujem s pisanjem. Pred koncem sem prišel še v Ludwigshafen. Tu kraljuje BASF. Povsod. Celo mesto je to. Največja tovarna kar sem jih videl. Mesto je staro, sem se pa vozil skozi, kako naj rečem, degradirana področja.

Večerja končno v Italijanski restavraciji, carbonara steak. Zanimivo.

No po petem dnevu je za menoj dobra tretjina poti. Gremo dalje!
Povezava do slik