OKSLO 07

Sedmi dan na poti. Praviloma bi moral počivati sedmi dan. Ampak ne, zakaj ne bi bila sedma etapa epska? Pozimi, ko sem risal tole sedmo etapo sem naletel na klanec v Avstriji. Takrat je lahko, na zemljevidu je povsem preprosto. V resnici pa je bolj zabavno.

Spal sem odlično, pokrit, do šestih. Zajtrk kraljevski, zunaj je rosilo, ampak med zajtrkom ponehalo. Gospodarica mi je zaželela srečno pot in potem mi je ostal le še ... gas!

Iz Murecka je šlo hitro in takoj sem bil na kolesarski poti ob Muri. Super, lepo speljana tako, da sem se med koruzo, sončnicami in se mi zdi, da rdečo peso, če ne repo, počasi ogrel za današnjo etapo. Po destih kilometrih sem pred seboj zagledal makedam in v zadnjem hipu odvil desno na cesto. Po makedamu se pa res ne bom vozil. K sreči je ob cesti kolesarska ves čas tako, da se voziš res brezskrbno.

Kmalu je pisalo Spielfeld - Šentilj in tokrat nisem zavil levo v Slovenijo ampak naprej ob Muri. Nekakšno čudno idejo sem dobil, da bi kar ob Muri nadaljeval do cilja. Ja v Kreischbergu, v Borovljah je pa Drava. Ah, ne bo šlo. Prečkam Muro in čakam na Klanec. Ja, danes sem imel v planu naskok na Soboto in to do vrha, še od jezera naprej. Že prej sem se skozi vasi po dolini dvigoval in spuščal tako, da so se noge navadile na klance. V kraju Eibiswald je postalo vroče in lakotno. V senci trgovine sem pojedel, tokrat celo banane in napadel. Analiziral bom doma, ampak mislim, da je klanca tridest kilometrov vseh oblik, pet, šest, sedem, deset tudi dvanajst procentov. Pa večkrat se tudi spusti tako, da imaš še več vzpona. Vrh je na 1347 metrih, začneš pa na manj kot tristo. Noro. Prehitevajo te Rossiji in to s koleni po tleh, en vojaški džip pa me ni in ni prehitel, samo smrdelo in ropotalo je. Rešitev - počakaš. Na 1100 metrih je ogromno jezero - Stausee Soboth, prijetno za pavzo. No, potem pa še nekaj izredno strmih kilometrov do vrha. Na vrhu je tromeja treh dežel, uradno pa samo dveh Štajerske in Koroške. Najvišji vrh se imenuje Koglereck in leži v zaključku gorovja Koralpe. Zgoraj nisem počakal, nekako so se mi smilili vsi ti izmučeni motoristi. Na pogled so bili do konca ubiti. Verjamem, čeprav ne vem zakaj. Jaz sem se kar prepustil spustu. Kilometrsko je precej krajši in zelo zelo strm, najprej kar sedemnajst. Nisem gledal na števec vem, da je šlo preko sedemdeset na uro, ampak samo na cesto in ovinke. Črni Kal krat deset, nore brzine, prehitevaš avtomobile, celo enega motorista sem lovil. Malo me skrbijo zavore zato sem kar počakal. Potem pa spet. Nora, nora brzina, široka lepa cesta, adijo pamet. No, tudi to se je nehalo in kmalu sem že brcal mimo Fare - Pharrdorf, prečkal Dravo in nadaljeval. Tu se je pa vleklo, vročina preko trideset, Klopinjskega jezera pa od nikoder. Ena vas, druga vas, sonce, topla voda, prazne noge, pa kdaj bo konec? V kotičku očesa sem zagledal trgovino. Pavza!

No, potem pa je bilo Klopinjsko jezero za vrati. Pa to je morje. Plaža, kopalci, hoteli, kampi, žar, promenada, vse kar je tudi 'pri nas'. Super. 

Sedaj pa samo še ob Dravi do Borovelj in je. Figole! Takoj makedam. Arrgh, pa še obrnil nisem. Naslednjih deset kilometrov sem se mučil po dokaj lepem makedamu ob Dravi v senci. Po svoje lepo, ampak makedam. Ko sem končno odvozil sem zavil na drugo stran in spet. No, tokrat sem imel na voljo tri poti, vse makedamske. Pa to ni res.

Nekaj kilometrov pred Borovljami zavijem na asfalt in v super vročini v klanec bežim pred dežjem. Mukoma zapustim Borovlje in že drvim proti Goričam v penzion.

Današnja etapa je bila ubijalska, posledično je bila taka tudi večerja.

Še jutri!

Slike s poti

Relive