Idejo je v mojo podzavest zasejala kar moja boljša polovica. Dopustovanje na Lošinju se je nepričakovano podaljšalo na tri tedne in po desetih dneh je mojega morskega potrpljenja običajno že zdavnaj konec. "Pojdi domov in potem pridi s kolesom nazaj." Preprosto in izrečeno dovolj zgodaj, da se mi je že sanjalo o klancih. Nekaj dni sem premišljeval in postavljal možne variante. Enodnevna tura je predolga, dvodnevna že skoraj znana, trodnevna prinese deset možnosti. K sreči se mi je počasi v glavi vedno bolj izpostavljala Učka. Gore nisem poznal, sem pa letos bil že na Soriški in na Vršiču, prav dosti višja pa Učka že ni. Ugotovil sem, da je vrh nekje pri tisoč štiristo metrih in da se najvišjemu delu reče Vojak in da je cesta asfaltirana. Prebral sem še nekaj blogov in odločitev je padla. Naredil bom trodnevno turo. Najprej do Kopra, potem čez Učko do Njivic na Krku, zadnji dan pa od Njivic do Nerezin na Lošinju. Nekaj je bilo še organizacijskih vozlov, imel sem neznansko srečo z možnostjo nočitve v Kopru in na Krku. Po zemljevidih in v mislih sem nekajkrat obdelal pot, potem pa je sledilo še dopustovanje na Lošinju. Nekajkrat sem celo pozabil na moje načrte, imeli smo se res fino, ampak čakal sem na dan, ko smo odšli domov. Nekaj dni službe je hitro minilo, opravil sem nekaj kratkih ogrevalnih voženj in si pripravil vse mogoče za v nahrbtnik.
Brez nahrbtnika to pot ni šlo. V nahrbtniku pa stvari, ki jih nisem potreboval: rezervna kolesarska majica, rezervne nogavice, brisačka in majcen anorak. Potreboval pa sem: sončno kremo (ki se je izkazala, nisem bil nič opečen), majceno krtačko za zobe in zobno pasto, pa majcen šampon, celo nekakšne robčke sem vozil naokrog. Od hrane le frutabele in dekstre, vodo pa sem kupoval na poti. Če dobro pomislim sem preživel brez čokolade. No, razen tiste na sladoledu. Vsak dan. V nahrbtniku sem imel le še kratke hlače, dve majici in pa lahke natikače. Aja, pa ostalo šaro, telefon, denarnico, ključavnico, polnilec za uro in fotoaparat ter telefon, pa kremo za mišice, pa navadna očala, skratka vse. Nahrbtnik niti ni bil težak tako, da sem lahko vanj med potjo mirno dodal štiri pol litrske plastenke vode. No, pa je le pridobil na teži.
1. etapa: Naklo - Ljubljana
Končno je prišel zadnji dan in spat sem se odpravil že kar ob devetih. Vstal sem ob štirih zjutraj, ko je bila zunaj še trda tema in se pripravil za pot. Kljub temu, da sem imel vse pripravljeno sem tako kot vedno potreboval eno debelo uro za odhod. Pet čez pet sem končno štartal. Malce se je že zdanilo, pa tudi temperatura je bila še zelo prijetna. Tokrat do Kranja nisem srečal nikogar, tudi mesto je bilo še prazno. Na Planini sem tokrat zavil desno proti Škofji Loki, čez Delavski most čez Savo. Odločil sem se za kar se bo dalo ravninsko traso do Ljubljane, torej, čim manj klancev. Skozi Orehek sem bil še v jutranjem transu, Trbojskega jezera pa skoraj nisem videl. Na tej, desni strani je drevje bolj gosto in takega razgleda kot je v Trbojah, na tej strani v Prašah ni. Proti Mavčičam sem že začel voziti na utrip. Ideja je bila, da imam čim nižji povprečni srčni utrip, ker sem bil praktično na poti v službo, kjer pa nisem želel na sodelavcih izvajati partizanske narkoze. Izven Mavčič sem na polju opazil nove obcestne table, ki nakazujejo srne ob cesti. No, ko sem prišel do tja sem videl, da sta bili srni kar pravi in k sreči se nobena ni odločila prečkati ceste. Pred Podrečo se je pokazalo sonce in užival sem v sončnem vzhodu. V krožišču v Medvodah sem zavil proti Ljubljani in mimo železniške postaje prišel do podhoda proti Preski. Tu nikoli ne vem, če sem na pravi poti, pa se vedno izkaže, da sem. Table se malce izgubijo. Medno in tisti nekdaj mondeni motel sem skoraj spregledal, ker sem bil priča še vedno vzhajajočemu sončnemu vzdigovanju izza Šmarne Gore. Skoraj bi zgrešil Stanežiče. Skozi te vasice se običajno peljem kar na pamet, včasih kje obrnem, ampak nekako vedno uspem priti do Ljubljane. V Guncljah sem opazil enako leseno ograjo kot je pod Šmarno Goro na golfišču. Videl sem, da tukaj igrajo baseball. Kako se po slovensko temu reče ne vem, v duhu ostalih 'metov' verjetno kar žogomet. Ja, se ti skisa na kolesu. Klasična Celovška kolesarska steza me malce moti, ker je preveč valovita, zato sem zavil na vzporedno Vodnikovo cesto. Pri Stari cerkvi sem zavil skozi Tivoli in kar hitro prečkal Slovensko cesto. Do cilja prve etape sem prišel v eni uri in pol, kar je zelo veliko, ampak sem bil pa spočit. Sledilo je preoblačenje in službovanje za nekaj ur.
Kolo sem odpeljal kar v pisarno in vsak sodelavec, ki je prišel mimo, me je vprašal koliko tehta in ali ga lahko dvigne. Nenavadne želje imajo ljudje. Vem in razumem, ampak tudi, če je kolo lahko kot peresce stoji povsem pri miru, če ga ne poganjaš.
Slike s poti
2. etapa: Ljubljana - Koper
Službe je bilo hitro konec in počasi se me je končno pričela lotevati 'potovalna' mrzlica. Gremo, gremo! Kolega mi je rekel naj hitro grem, da ne bom vso vročino zamudil. Preoblekel sem se, napolnil bidone, vzel kolo in se odpravil. Paf, iz prijetne klime v pisarni, na vroč, julijsko ogret asfalt pred stavbo. Vožnja po Ljubljani je sicer lepa, vendar se moraš držati predpisov in če greš levo moraš obkrožiti vsa križišča. Teh pa ni malo in seveda vedno sveti rdeča. Ta del sem vzel kot ogrevanje, tako mišic kot tudi na sploh privajanje na sonce. Temperatura je na koncu Tržaške dosegla 39 stopinj Celzija. Zdržal sem do Vrhnike, v zmernem tempu in nadnormalno vročino. Na prvi bencinski črpalki sem popolnoma obnovil zaloge vode, dokupil še nekaj plastenk in se ohladil v senci. Zmočil sem tudi rutko, kar mi nekako pomaga obdržati hladno glavo pod čelado.
Nato sem nadaljeval z napadom na Vrhniški klanec. Tokrat brez vmesne pavze, pravzaprav se niti nisem imel namena ustaviti. Še vedno sem vztrajal pri zmernem tempu in klanec kar lepo zadržano odvozil. Za tem seveda vedno pride na vrsto Napoleonov drevored. Tokrat mi je prišel kar prav. Cesta je sicer zanič, ampak senca je pa kar v redu. Tako, da ni povsem slabo, še vedno pa pozivam Logatčane, da se malce postavijo zase. Tisti odsek je neuporaben. V Logatcu temperatura ni popuščala, tempo je tudi ostajal enak in kmalu sem zavil levo na Grčarevec. Tu sledi super spust in vožnja po robu Planinskega polja. Voda v bidonu se je vztrajno segrevala in komaj sem čakal na pavzo, da dolijem svežo, hladno iz nahrbtnika.
Sence na počivališču v ridah ni bilo, zato sem kolo postavil kar preko ceste pod tiste pečine. Prav dolgo nisem uspel počakati, ker je bilo res premalo sence za resno pavzo. Tu se je pa taktika malce podrla. Ujel me je kolesar, bivši tekmovalec v mladinskih časih in rekel, da opazuje mojo vožnjo in vprašal kam grem. Rekel sem, da do Kopra in se mi je ponudil, da gre z menoj, da mi bo pomagal v ospredju in bova lepo skupaj zmerno vozila. Sprva se mi je zdela ideja zelo v redu. Ride sva hitro prevozila in proti Postojni se je tempo zmerno povečeval. Po kratki pavzi sva nadaljevala proti Nanosu. Tempo se je dvigoval, hitrost in utrip tudi, tu sem dosegel maksimalen utrip na celotni turi. Pravzaprav povsem nepotrebno. Možakarja sem na klancu pred Senožečami ujel in povedal, da bom počakal in da je to prehitro in se mu zahvalil za pomoč. Oddrvel je naprej proti Poreču, jaz pa na sladoled na črpalko v Senožečah. Ja, če bi šel samo do Kopra bi se z veseljem vozil še hitreje, tako pa si nisem želel preveč škode na moči in v mišicah.
Po kar lepi pavzi sem nadaljeval proti Kozini. Temperatura ni popustila, je pa nekaj lepih spustov pripomoglo k rahli ohladitvi glave in padcu povprečnega utripa. Do Kozine se po novem vozimo skozi Kačiče in Rodik. Odločitev je bila tokrat povsem prava, ker sem se vozil lepo v senci. Na vrhu klanca sem bil že v občini Kozina in prav v center se spustiš. V senci sem naredil čisto kratek predah.
Temperatura je končno popustila za nekaj stopinj in do vrha Črnega Kala sem kar poletel. Spust je bil tokrat fantastičen, vmes se nisem ustavljal in celo najhitreje do sedaj odpeljal ta del. Tu sem povsem izkoristil zalet in do Dekanov prav tako odpeljal rekordno, k sreči prometa ni bilo in sem bil bolj sam na cesti. Po Parenzani sem tako kot vedno ujel sapo in po tisti doooolgi ravni cesti od Bertokov do Kopra prišel do skorajšnjega konca druge etape, oziroma cilja prvega dne.
Prespal sem pri žlahti, kar pa pomeni, da pred ciljem opraviš še s štirinajst odstotnim klancem. In to dvakrat. Sicer samo dva kilometra dolgo mučenje, ki pa se po celotni poti zdi kar malce preveč. Ohladil sem se pod mrzlim tušem, najedel, pogledal plan za naslednji dan in mislim, da hitro zaspal. Ponoči je bilo vroče še bolj kot podnevi. Super, vsaj ne bo spremeb.
Slike s poti
3. etapa: Koper - Njivice
Drugi dan se je začel ob petih zjutraj. Majica in hlače se nista povsem posušila, no, kmalu sem bil tako ali tako premočen. Celo uro sem znova potreboval za odhod, tako, da sem ob šestih resnično štartal. Vzpon prejšnjega dne je bil seveda spust danes. Tako, da sem se za ogrevanje spustil po tistem novem Semedelskem klancu in nadaljeval proti Črnemu Kalu. Temperatura zjutraj je bila tam na hribu čez trideset stopinj. Že zjutraj so po Parenzani tekali neustavljivi tekači, khm, pa kako, da sem jim to ljubi. V tej vročini in tako zgodaj. Jap, malce samoironije se mi je prikradlo v misli.
Pred resničnim začetkom klanca nazaj na Kal, sem zavil desno proti Sočergi. Ideja je torej bila, da se peljem proti Buzetu. Tu se klanci kar lepo vrstijo. Na Kubed je najprej trojka, ki se kar lepo raztegne na preko šest kilometrov. Dolgi ovinki in lepo speljana cesta malce zakrije resničen vzpon, inštrumenti na kolesu pa zadevo lepo brutalno prikažejo. Do meje je v povprečju dvoodstotni vzpon, ampak maksimalno pa celo kar deset. Pred mejo sem počakal na zadnji bencinski črpalki v Sloveniji, kjer sem videl po mojem tudi zadnjo telefonsko govorilnico v Sloveniji. Ali to sploh še kdo uporablja? Pred mejo je celo še kratek spust, potem pa se na meji kar eden za drugim razvrstijo najprej slovenski mejaši, nato pa še hrvaški. Na kolesu ni problema in te kar spustijo. Od tu torej kolesarimo po hrvaško.
Kakšno je stanje na meji, kje je torej konec Slovenije in začetek Hrvaške ne vem, kakorkoli cesta je tu nova in celo spust je tu tako, da se bodo končno vzponi na Kubed in Lukine razblinili in se bom lahko kar konkretno oddahnil. Prometa ni več veliko v teh krajih zato lahko malce razbremenjeno opazujem okolico. Do Buzeta se kar spustiš in to mesto je res impozantno, stoji na gričku in nekako pozira vsem opazovalcem daleč naokrog. Buje so zelo podobne, tudi cela množica ostalih manjših mestec ali pa celo vasi je enako postavljeno na gričke. Buzet pa je od tistih kar sem jih jaz videl, najlepši. Odcep proti Poreču namenoma spregledam in se peljem naravnost, potem pa levo proti Lupoglavu. Iz Buzeta ven sledi lep vzpon nekje med štirimi in osmimi odstotki proti vasi Selce. Ne nismo v Selški dolini. Tu pa v daljavi prvič zagledam dananšnji gorski cilj - Učko. V meglicah tam daleč se vidi tudi televizijski stolp, radar in skrajno desno kamniti stolp. Vse skupaj deluje zelo daleč in zelo visoko, kot nekakšna fatamorgana. Pomislil sem, da sem bom še smejal, ko bom tam gori sem nazaj dol gledal. Ja, pa ne takoj.
Po Ročkem polju proti Lupoglavu se cesta ves čas dviguje in spušča, v povprečju je nekje tri, drugače pa maksimalno dvanajst odstotni klanec. Na trenutke sem pomislil, da so se gume pregrele in zalepile na asfalt, peljal sem se res počasi. Potem pa sem na uri preveril kakšen klanec je pod nogami in takoj mi je bilo jasno kaj se dogaja. V dneh pred turo sem malce opazoval kako se pravi kolesarji vozijo po klancih navzdol. Povsem nizek položaj in kar se da majhen upor, ti na kolesu omogoči hiter spust. Na tem delu poti sem res lahko velikokrat poizkusil kako to deluje. Res gre hitreje. Med pokončno držo in povsem nizko stisnjeno je razlika v hitrosti tudi do pet kilometrov na uro. To sem kar ves čas izkoriščal in med tako vožnjo počival. Od Lupoglava naprej se je Učka kar močno približala, prečkal sem tudi hitro avtomobilsko cesto. Na moji levi je bil mogočen skalnat usek, na desni pa se je kazal pričetek polja, mislim, da se mu reče Boljunsko polje.
Počasi se mi je v mislih pričela prikazovati bližajoča se kalvarija. Pričakoval sem vzpon na Učko, do prelaza Poklon in potem tudi na vrh Vojak. Ampak, za hrvaške cestarje seveda to ni dovolj. Avtomobilska cesta je že res speljana lepo vodoravno, spremljajoča lokalna pa gre močno dol in močno gor. Hitri divji spusti in počasni mučni nepričakovani vzponi se kar vrstijo. Za nagrado pred vzponom na Učko pa je cesta še speljana globoko pod viadukt, skoraj do kamnoloma tako, da sem na mestu, kjer sem načrtoval začetek vzpona, najprej naredil pavzo. Ta točka je bila namreč na vrhu vzpona in obenem na začetku vzpona na Učko. Pa razumi če moreš. Nobene trgovine, uporabne bencinske črpalke, kakšnega manjšega kraja ali vasi. Pač, luknja v goro in adijo. Skozi tunel Učka seveda ne smem, to pa niti ni bil moj namen.
Med petnajst minutno pavzo so se mimo pripeljali trije fantje na gorskih kolesih, opremljeni so bili s stranskimi nahrbtniki, šotori, spalkami in podobno. Uf. Nisem samo jaz nor. Res, da imam težje prestavno razmerje kot oni, ampak toliko robe na kolesu vleči v tak klanec je pa poseben izziv. Nič, vodo v bidone in rutko, nahrbtnik na rame in gas. Sledilo je skoraj štiri kilometre vzpona, s povprečnim naklonom 9.4 odstotka, kar pomeni, da je bil maksimalen naklon kar 18.6 odstoten. To je kar konkretno, v petintridesetih stopinjah celzija. Utrip mi ni presegel 166 udarcev na minuto, je pa v tem drugem dnevu to predstavljalo maksimalen napor. Imel sem še kar precej rezerve in lahko bi bolj pritiskal, pa sem se v skladu s taktiko vozil lepo zbrano in dokaj zadržano. Hitrost je bila še vedno kar precej hitrejša od hoje, na najhujših delih pa sem prvič v življenju vozil cikcak. Pomaga. Predvsem zato, ker je kot zakleto na drugi strani ceste senca, na tej je pa ni. Voda je usihala, kar je bilo dobro, da sem bil vedno lažji, dodatno moč pa mi je dajal pogled na one tri kolesarje. Prvi je pešačil, drugi preklinjal, tretji mislim, da je bil v nekakšnem transu. Malce smo se pogovarjali, fantje so imeli zadnji dan devetdnevne ture. Štart in cilj na Reki, preko Krka, Cresa, Pule, Poreča, Novigrada, Buj, Buzeta, Lupoglava, Vele Učke nazaj na Reko. Devet dni? Nisem preveč komentiral, ampak za štiristo kilometrov devet dni pomeni nekje dobrih štirideset kilometrov na dan. Res pa je, da so imeli stokilogramska kolesa. Med razmišljanjem o tem, sem nenadoma prišel do vode v bistvu do nekakšnega izvira. Temu pravijo Funtana voda Josipa drugega. V vasi Vela Učka stoji vodnjak, ki mu baje lokalci pravijo Napoleonova voda. Habsburžani so imeli tudi polne roke dela in ko so naredili cesto tu čez, so naredili še lepo počivališče in vodnjak. Še dobro, da so včasih kaj naredili in zapustili tudi nam njihovim naslednikom. Danes bi bila finančna konstrukcija za kaj takega nedobičkonosna in bi (vsaj slovenski, če ne tudi hrvaški) investitor na tem mestu naredi ekološki otok, torej postavil tri kante. Evo vam počivališče. Res me zanima ali je kakšen slovenski ali hrvaški župan v takih hribih postavil takole vodno napajališče. Eh, dovolj, vročina kot kaže nezavedno deluje in namesto, da bi se osveževal z vodo, razmišljam o tem česa ni drugje.
Voda je bila osvežilna, hladna, baje tudi kar malce zdravilna. Kar nekaj okoličanov je prišlo po vodo in tudi ostali trije kolesarji so se tu ustavili in osvežili. Kar dobro smo se pogovorili in ugotovili, da znamo Hrvati in Slovenci, kar dobro razumeti eden drugega in se dobro nasmejati skupnim šalam. Tiste, ki so povzročili neke umetne politične razlike (čeprav prej umetno skrite naravne) bi morali kar krepko za ušesa. Recimo za kazen bi lahko na roke vlekli lokomotive na Učko. Od fantov sem se poslovil in se odpravil naprej na načrtovano kosilo. Tik pred prelazom Poklon je gostilna Dopolavoro. Hecno ime. Če se piše narazen, torej 'dopo lavoro', potem to pomeni, nekaj takega kot 'po delu', 'po službi', če se piše skupaj pa je to ime. Gostilna je imela prvotno povsem drugo ime, potem pa so novi lastniki gostilno preimenovali in sicer je ime dobila po neki stari bližnji krčmi, ki je ni več. V to krčmo so hodili lokalni sezonski delavci po delu na malico in tako se je ime prijelo, kasneje preneslo na to gostilno in sedaj ostaja. No, zame je bilo bolj pred, kot pa po delu, saj me je po super bifteku na žaru čakal vzpon do Vojaka, torej na vrh Učke. Skoraj šest kilometrov, povprečno sedem odstotnega vzpona (maksimalno znova osemnajst) sem prevozil večinoma po gozdu po asfaltirani cesti. Vzpon ni bil težak imel pa sem neznansko srečo z vremenom. Prav to uro se je nebo zaprlo, ohladilo, malce je tudi grmelo in vročina je popustila, na kratko tudi za petnajst stopinj. Osvežilno in enostavno. Do vrha me je prehitelo kar nekaj avtomobilov in celo nekaj gorskih kolesarjev je že divjalo navzdol. Cesta se lepo vzpenja in mislim, da je vse skupaj od avtoceste spodaj težje kot Vršič, tu so celo nekateri klanci na zemljevidih označeni kot HC, kar pomeni 'Hors catégorie'. Tak klanec ni več rangiran in je kot tak težji od najtežjega. Na Touru prav sedaj premagujejo nekaj takih klancev. Brez milosti, z zmernim tempom sem prišel do vrha. Najprej te preseneti radar, nato vidiš televizijsko anteno. Do stolpa pa vodi še sto metrov kamnite makadamske poti, tu sem pešačil in kolo kar nesel.
Prva stvar, ki sem jo naredil je bil pogled nazaj dol proti Buzetu. Glasno sem se nasmejal. Uspelo je. Od dne, ko sem se odločil za vzpon na ta vrh, sem vedel, da bom prišel sem gor. Noben blog me ni od tega odvrnil, niti ne vročina, niti ne vsi pomisleki sodelavcev in prijateljev. Vse je v glavi, ko se odločiš, narediš. Če ti v glavi manjka, moraš imeti pa v nogah. Vsa taktika prejšnjega in deloma današnjega dne se je izplačala, tu gori nisem bil nič utrujen. Sploh po kratki pavzi ne. Seveda ogledal sem si stolp, potem pa užival v razgledu. S pogledom zajameš Reški zaliv, Krk, Rab, Cres, pa del Istre s Pulo, v ozadju se vidi Buzet, oziroma tisti griči tam okrog, mimo Reke naprej gor pa se vidi že v Slovenijo. Ker se je malce ohladilo sem kar kmalu odšel nazaj v dolino, tokrat proti Reki. Sledil je skoraj trideset kilometrski spust, brez obračanja pedal, samo zaviranje. Nekajkrat sem počakal in preveril, če se mi slučajno kadi izpod zavor. Pa se ni. Ne vem, če se kaj takega sploh res dogaja.
Pavza. Voda. Vročina. Reka. Pristanišče. Nogometno igrišče. Plavalni bazen. Plaža. Ladjedelnica. Rafinerija. Pavza. Voda. Vročina. Tako nekako se je dogajalo na vožnji skozi Reko. Reka je ogromno mesto, ki pa ima kar lepe obvoznice tako, da na stari cesti skozi center sploh ni bilo prometa. Samo lokalni avtobusi so me spremljali. Ob poti sem videl lepo nogometno igrišče Kantrida s plažo ob robu, pred tem sem obujal spomine na tekmovanja v balonu - pokritem olimpijskem bazenu na Reki. Tu smo bili kar velikokrat in kar nekaj, zame dobrih, rezultatov sem dosegel tukaj. Bazen je bil takrat nov in to da je bil pokrit z balonom se nam je zdelo povsem fantastično. Pred tem smo tekmovali na starem bazenu, v katerem pa je bila ledeno mrzla voda, odrivni kamni pa so bili tako strmi, da te je kar vrglo v vodo. No, to je bilo še v tisti prejšnji državi. Med obujanjem spominov, sem privozil v pristaniški del, videl sem ladje s kontejnerji, pa ladjedelnico, ter nestrpno pričakoval rafinerijo. Z avtom gre to hitreje, s kolesom si pa vzameš malce več časa. Pred rafinerijo sem pod nekim nadvozom poiskal malce sence in prelil vodo v bidone. No, potem pa je sledil naslednji pričakovani vmesni cilj. Bakarac. Sem dol leti ko strela, spust je super, med potjo nisem uspel slikati starega mesta in v hipu sem bil v zalivu. Pričakoval sem opuščeno mesto duhov, naletel pa na živo mesto, polno ljudi, v vodi in na plaži, po lokalih, v senci, skratka povsod. Neverjetno. Nikoli prej tu tudi nisem opazil številnih hiš bolj zadaj, tokrat pa sem našel celo trgovino, s klimo in kar dobro založenimi policami. Odlično, kratka pavza in osvežitev vodnih zalog mi je zelo koristila.
Predvidena zadnja pavza je bila končana in sledil je le še vzpon iz Bakarca in vožnja do mosta. Čeprav je bilo že kar krepko popoldan, pa je Sonce tu doseglo svoj maksimum. Blizu štirideset stopinj je bilo in voda v bidonu se je skoraj hipno ogrela. Navadil sem se piti toplo vodo, mislim, da koristi proti dehidraciji, kaj prav dosti odžejaš se pa ne. Dobrih pet kilometrov do mosta se je kar vleklo, klanec ni bil prehud, sem pa tu že postajal nestrpen. Pa kje je ta most. Na križišču se je cesta spustila desno dol in zaradi spusta sem kar zavil, spodaj pa videl tablo Krk. Ok, tudi tu se pride do mosta. V mislih sem pogledal na Google Maps in ugotovil, da prav daleč več ne more biti. Spet je bil pred mano vzpon in malce sem bil že sit, potem pa sem pred seboj zagledal rumene strehe. Končno, bencinska črpalka pred mostom je bila praktično za menoj, torej bom prišel tik pred most. Res. Konec je bilo te kratke travme, zapeljal sem na most, ki pelje na Krk - Krčki most. Avtomobili in tovornjaki so se vozili v koloni zato se nisem preveč razgledoval naokoli. Zanimivo je tudi, da tu čez ponavadi piha in da je temperatura tudi padla za pet stopinj. Prav prijetno, samo še tu čez in kmalu bo konec.
Vožnjo po Krku že poznam in vem, da se cesta ves čas dviguje in spušča. Prav hudih klancev pa ni, sploh potem, ko premagaš Učko, se tem klančinam smeješ. Kmalu sem našel Njivice in dosegel današnji cilj. Časa za plavanje v morju ni bilo, sem pa zato porabil vso mrzlo vodo skupnih tušev. Pri kolegih v kampu sem se super najedel in prespal. Vroče je bilo kot prejšnji večer, spal pa sem vseeno super, pa prav zares s kolesom skupaj.
Slike s poti
4. etapa: Njivice - Nerezine
Zadnji dan sem se zbudil že ob pol petih. Znova, tako kot vedno sem potreboval debelo uro za vse priprave, zajtrk, pospravljanje, oblačenje in odhod. To moram še dobro izpiliti. No, po drugi strani pa se v tej uri vsaj dobro zbudim. Štartal sem torej ob pol šestih.
Večjih klancev nisem pričakoval, vseeno pa me je iz Njivic popeljal petnajst odstotni klanec. Sicer povsem kratek, ampak tako strm, da mi je zbudil srce, povečal utrip in me ogrel. Znova sem se vozil gor in dol po glavni cesti, odcepa desno do trajekta kar ni pa ni bilo. No, ko sem končno prišel do tega križišča sem vedel, da bo kmalu prišel spust. To se je tudi zgodilo in do trajekta sem prišel prej kot v eni uri. Na trajekt se mi ni mudilo, ker sem vedel, da imam dovolj časa, sem pa vseeno prišel tako zgodaj, da nisem čakal v vrsti za karto, trajekt pa sploh še ni začel z nalaganjem. Ko se je nabralo za celotno parkirišče avtomobilov so začeli z nalaganjem. Ko greš s kolesom na trajekt, tisti delavci takoj naredijo skoraj špalir. Izredno prijazno in z mislijo na absolutno varnost ti omogočijo, da se zapelješ na predvideno mesto. Lepa gesta, čestitam Jadrolinija. Vsedel sem se kar se je dalo visoko na zgornjo palubo in pregledoval teren na Cresu. Tu me je namreč čakala vožnja po strmi, sončni cesti in nekako sem si jo želel dobro ogledati. Celoten transfer je vzel skoraj eno uro in pol. Na Cresu sem torej štartal okrog osmih zjutraj.
Ura mi je sicer kazala manj kot trideset stopinj, termometer v gostilni pa že blizu štirideset. Na tej strani Cresa (Merag), je samo asfalt in skala in jutranje sonce se kar lepo upre. Po kar strmem klancu gor, so me čakajoči na trajekt spodbujali kot, da bi tekmoval. Bil sem Pantani, Contador, Froome, svašta. No ja, vsem hvala, grem dalje. Klanec je kar dolg, deset kilometrov vzpona v jutranjem soncu, vmes pa k sreči malce popusti in celo dol se pelješ. Že v prvih kilometrih sem opazil, da je tu res drugačen zrak, diši po borovcih, sem pa tja dišijo še druge rastline. Ker sem kolono s trajekta že takoj počakal, se mimo mene ni pripeljal nihče. Res, povsem prazna cesta, tišina, še črički so bili v jutranji komi. Pričakoval sem bolj naporen vzpon, po dveh dneh kolesarjenja, pa se mi sploh ni zdelo nič posebnega. Lepo počasi sem prišel do vrha, potem pa je sledil super spust. Najprej do križišča, kjer se priključi cesta iz Porozine, potem pa naprej super spust do Cresa. Zaradi hitrosi in lepe nove ceste nisem upal preveč gledati naokoli, sem pa mimo mesta Cres kar poletel. Tu sem prišel na tisti del poti, ki je še v gradnji, bo pa kmalu končano.
No, na ta klanec sem pa pozabil. Na Cresu je toliko klancev, da res ne uspeš vseh predelati v mislih in kakšen tudi uide. Od Cresa pa do vrha se kar vleče in vleče in vzpenja in vleče in vzpenja. Bil sem še v senci, sonce še ni bilo dovolj visoko. Na neki točki, ne vem imena, niti ne kraja, pa je sonce prebilo tiste skale in skoraj takoj v naslednjem metru je postalo zelo vroče. Štirinajst dni nazaj sem tu ugotovil, da trgovine ali bencinske črpalke po poti ni. Torej si bom moral pripraviti zaloge vode kar v nahrbtniku. Opazil sem, da so kasneje proti Lošinju ob cesti kamnite ograde, sredi katere je pipa in videti je, da teče tam pitna voda. Na Cresu je namreč veliko sladkovodno jezero Vrana, ki napaja celoten otok, pa še Lošinj verjetno tudi. Voda je povsem čista, brez filtriranja gre v cevi, ki so po petnajstih letih še vedno čiste. Jezero je tudi povsem prozorno tako, da je voda zares čista. No, o tem sem razmišljal, ko sem se peljal mimo jezera. Vodo pa sem imel kar v nahrbtniku.
Mimo mene je odbrzela kolona s trajekta, trobijo predvsem Italijani, Slovenci pa vozijo tako na kol, kot, da bi smučali. Vsaka pridobljena sekunda se pozna, ko si v kampu tako ali tako štiri ure prezgodaj in potem čakaš tisto budalo, da gre dol s parcele štiri ure prej. Psihološko, predvsem pa filozofsko stanje takih dopustnikov res zajema celoten miselni razpon kakšnega bolj razvitega in mislečega bitja kot je recimo čriček. Pa še temu se ne mudi tako zelo.
Po vseh spustih in vzponih sem bil že kar malce naveličan prestavljanja. Nekaj klancev sem prevozil kar v težjih prestavah, nekaj spustov nisem nič poganjal. Tistih pip ob cesti nisem opazil, vode sem imel tako ali tako zadosti. Ravno ob pravem trenutku se je pred menoj pokazala vasica Belej, ki mi je predstavljala zadnjo pavzo pred cilljem. V ozadju se je že prikazala Osorščica, zelo dobro pa se tu vidi tudi makadamska pot, po kateri so se kolegi vozili štirinajst dni nazaj, na Televrin. Bravo fantje, tole je videti tudi kar strmo. No, tja gor me danes ni vleklo, sem pa čakal na spust do Osorja. Po tej pavzi sem bil povsem okrepčan, mrzla voda iz nahrbtnika je premagala štirideset stopinj v zraku in štartal sem proti zadnjemu delu etape in ture. Seveda najprej dol potem gor in še dol in končno sem prišel na vrh klanca. Spust do Osorja je bil tako odrešilen kot je ponavadi spust iz Črnega Kala. Pozabil sem na vse klance, temperaturo, razdaljo in kar poletel skozi krožišče v Osorju. Peljal sem se po sredini voznega pasu, nihče me ni mogel prehiteti in tako sem šel čez most kar po sredini. Nato pa me je nekaj voznikov s pametjo prej omenjenga črička le prehitelo.
Ta del ceste do odcepa za Nerezine je v izredno slabem stanju. Videti je kot, da bi bila pokrpana, pa ne vem, če ni močno razpadla. Tu se hitro ne da peljati, pa vseeno sem se mimo kampa Lopari hitro odpeljal in prišel do odcepa za Nerezine. Konec.
No, kot vedno se pot ne konča kar tako. Peljal sem se mimo cilja - kampa Rapoća, naprej do Nerezin, do centra in potem v pristanišču v mestu zaključil trodnevno turo in opravil obvezno slikanje. Kolo je prespalo v šotoru, kosilo je bilo kar dvojno, plavanje v morju pa fantastično.
Slike s poti
Na kratko
367 kilometrov, osemnajst ur vožnje, 4440 višinskih metrov, povprečno 135 srčnih utripov na minuto, osem frutabel, skoraj trideset litrov vode, skoraj deset tisoč kilokalorij, fantastičen razgled z vrha Učke - Vojaka, spanje v vročini, skoraj samotno potovanje, nekaj novih kolesarskih prijateljstev in izkušenj, nič dežja in nekaj sence, aja pa še trajekt. Boli me samo leva mišica med vratom in ramo, verjetno zaradi nahrbtnika, na riti pa se mi je nekaj malega kože zmečkalo. Vse ostalo je preživelo brez problemov. Pot je bila zanimiva, ves čas sem vozil zelo zadržano, kar pomeni, da bi šel lahko nekoč tudi hitreje. Občutek imam, da na Učki nisem bil zadnjič in da se bo to še ponovilo. Cres in Lošinj pa imata še veliko cest in klancev, ki jih je še potrebno prevoziti.
Priporočam najbolj zbranim in zagnanim!
Pred resničnim začetkom klanca nazaj na Kal, sem zavil desno proti Sočergi. Ideja je torej bila, da se peljem proti Buzetu. Tu se klanci kar lepo vrstijo. Na Kubed je najprej trojka, ki se kar lepo raztegne na preko šest kilometrov. Dolgi ovinki in lepo speljana cesta malce zakrije resničen vzpon, inštrumenti na kolesu pa zadevo lepo brutalno prikažejo. Do meje je v povprečju dvoodstotni vzpon, ampak maksimalno pa celo kar deset. Pred mejo sem počakal na zadnji bencinski črpalki v Sloveniji, kjer sem videl po mojem tudi zadnjo telefonsko govorilnico v Sloveniji. Ali to sploh še kdo uporablja? Pred mejo je celo še kratek spust, potem pa se na meji kar eden za drugim razvrstijo najprej slovenski mejaši, nato pa še hrvaški. Na kolesu ni problema in te kar spustijo. Od tu torej kolesarimo po hrvaško.
Kakšno je stanje na meji, kje je torej konec Slovenije in začetek Hrvaške ne vem, kakorkoli cesta je tu nova in celo spust je tu tako, da se bodo končno vzponi na Kubed in Lukine razblinili in se bom lahko kar konkretno oddahnil. Prometa ni več veliko v teh krajih zato lahko malce razbremenjeno opazujem okolico. Do Buzeta se kar spustiš in to mesto je res impozantno, stoji na gričku in nekako pozira vsem opazovalcem daleč naokrog. Buje so zelo podobne, tudi cela množica ostalih manjših mestec ali pa celo vasi je enako postavljeno na gričke. Buzet pa je od tistih kar sem jih jaz videl, najlepši. Odcep proti Poreču namenoma spregledam in se peljem naravnost, potem pa levo proti Lupoglavu. Iz Buzeta ven sledi lep vzpon nekje med štirimi in osmimi odstotki proti vasi Selce. Ne nismo v Selški dolini. Tu pa v daljavi prvič zagledam dananšnji gorski cilj - Učko. V meglicah tam daleč se vidi tudi televizijski stolp, radar in skrajno desno kamniti stolp. Vse skupaj deluje zelo daleč in zelo visoko, kot nekakšna fatamorgana. Pomislil sem, da sem bom še smejal, ko bom tam gori sem nazaj dol gledal. Ja, pa ne takoj.
Po Ročkem polju proti Lupoglavu se cesta ves čas dviguje in spušča, v povprečju je nekje tri, drugače pa maksimalno dvanajst odstotni klanec. Na trenutke sem pomislil, da so se gume pregrele in zalepile na asfalt, peljal sem se res počasi. Potem pa sem na uri preveril kakšen klanec je pod nogami in takoj mi je bilo jasno kaj se dogaja. V dneh pred turo sem malce opazoval kako se pravi kolesarji vozijo po klancih navzdol. Povsem nizek položaj in kar se da majhen upor, ti na kolesu omogoči hiter spust. Na tem delu poti sem res lahko velikokrat poizkusil kako to deluje. Res gre hitreje. Med pokončno držo in povsem nizko stisnjeno je razlika v hitrosti tudi do pet kilometrov na uro. To sem kar ves čas izkoriščal in med tako vožnjo počival. Od Lupoglava naprej se je Učka kar močno približala, prečkal sem tudi hitro avtomobilsko cesto. Na moji levi je bil mogočen skalnat usek, na desni pa se je kazal pričetek polja, mislim, da se mu reče Boljunsko polje.
Počasi se mi je v mislih pričela prikazovati bližajoča se kalvarija. Pričakoval sem vzpon na Učko, do prelaza Poklon in potem tudi na vrh Vojak. Ampak, za hrvaške cestarje seveda to ni dovolj. Avtomobilska cesta je že res speljana lepo vodoravno, spremljajoča lokalna pa gre močno dol in močno gor. Hitri divji spusti in počasni mučni nepričakovani vzponi se kar vrstijo. Za nagrado pred vzponom na Učko pa je cesta še speljana globoko pod viadukt, skoraj do kamnoloma tako, da sem na mestu, kjer sem načrtoval začetek vzpona, najprej naredil pavzo. Ta točka je bila namreč na vrhu vzpona in obenem na začetku vzpona na Učko. Pa razumi če moreš. Nobene trgovine, uporabne bencinske črpalke, kakšnega manjšega kraja ali vasi. Pač, luknja v goro in adijo. Skozi tunel Učka seveda ne smem, to pa niti ni bil moj namen.
Med petnajst minutno pavzo so se mimo pripeljali trije fantje na gorskih kolesih, opremljeni so bili s stranskimi nahrbtniki, šotori, spalkami in podobno. Uf. Nisem samo jaz nor. Res, da imam težje prestavno razmerje kot oni, ampak toliko robe na kolesu vleči v tak klanec je pa poseben izziv. Nič, vodo v bidone in rutko, nahrbtnik na rame in gas. Sledilo je skoraj štiri kilometre vzpona, s povprečnim naklonom 9.4 odstotka, kar pomeni, da je bil maksimalen naklon kar 18.6 odstoten. To je kar konkretno, v petintridesetih stopinjah celzija. Utrip mi ni presegel 166 udarcev na minuto, je pa v tem drugem dnevu to predstavljalo maksimalen napor. Imel sem še kar precej rezerve in lahko bi bolj pritiskal, pa sem se v skladu s taktiko vozil lepo zbrano in dokaj zadržano. Hitrost je bila še vedno kar precej hitrejša od hoje, na najhujših delih pa sem prvič v življenju vozil cikcak. Pomaga. Predvsem zato, ker je kot zakleto na drugi strani ceste senca, na tej je pa ni. Voda je usihala, kar je bilo dobro, da sem bil vedno lažji, dodatno moč pa mi je dajal pogled na one tri kolesarje. Prvi je pešačil, drugi preklinjal, tretji mislim, da je bil v nekakšnem transu. Malce smo se pogovarjali, fantje so imeli zadnji dan devetdnevne ture. Štart in cilj na Reki, preko Krka, Cresa, Pule, Poreča, Novigrada, Buj, Buzeta, Lupoglava, Vele Učke nazaj na Reko. Devet dni? Nisem preveč komentiral, ampak za štiristo kilometrov devet dni pomeni nekje dobrih štirideset kilometrov na dan. Res pa je, da so imeli stokilogramska kolesa. Med razmišljanjem o tem, sem nenadoma prišel do vode v bistvu do nekakšnega izvira. Temu pravijo Funtana voda Josipa drugega. V vasi Vela Učka stoji vodnjak, ki mu baje lokalci pravijo Napoleonova voda. Habsburžani so imeli tudi polne roke dela in ko so naredili cesto tu čez, so naredili še lepo počivališče in vodnjak. Še dobro, da so včasih kaj naredili in zapustili tudi nam njihovim naslednikom. Danes bi bila finančna konstrukcija za kaj takega nedobičkonosna in bi (vsaj slovenski, če ne tudi hrvaški) investitor na tem mestu naredi ekološki otok, torej postavil tri kante. Evo vam počivališče. Res me zanima ali je kakšen slovenski ali hrvaški župan v takih hribih postavil takole vodno napajališče. Eh, dovolj, vročina kot kaže nezavedno deluje in namesto, da bi se osveževal z vodo, razmišljam o tem česa ni drugje.
Voda je bila osvežilna, hladna, baje tudi kar malce zdravilna. Kar nekaj okoličanov je prišlo po vodo in tudi ostali trije kolesarji so se tu ustavili in osvežili. Kar dobro smo se pogovorili in ugotovili, da znamo Hrvati in Slovenci, kar dobro razumeti eden drugega in se dobro nasmejati skupnim šalam. Tiste, ki so povzročili neke umetne politične razlike (čeprav prej umetno skrite naravne) bi morali kar krepko za ušesa. Recimo za kazen bi lahko na roke vlekli lokomotive na Učko. Od fantov sem se poslovil in se odpravil naprej na načrtovano kosilo. Tik pred prelazom Poklon je gostilna Dopolavoro. Hecno ime. Če se piše narazen, torej 'dopo lavoro', potem to pomeni, nekaj takega kot 'po delu', 'po službi', če se piše skupaj pa je to ime. Gostilna je imela prvotno povsem drugo ime, potem pa so novi lastniki gostilno preimenovali in sicer je ime dobila po neki stari bližnji krčmi, ki je ni več. V to krčmo so hodili lokalni sezonski delavci po delu na malico in tako se je ime prijelo, kasneje preneslo na to gostilno in sedaj ostaja. No, zame je bilo bolj pred, kot pa po delu, saj me je po super bifteku na žaru čakal vzpon do Vojaka, torej na vrh Učke. Skoraj šest kilometrov, povprečno sedem odstotnega vzpona (maksimalno znova osemnajst) sem prevozil večinoma po gozdu po asfaltirani cesti. Vzpon ni bil težak imel pa sem neznansko srečo z vremenom. Prav to uro se je nebo zaprlo, ohladilo, malce je tudi grmelo in vročina je popustila, na kratko tudi za petnajst stopinj. Osvežilno in enostavno. Do vrha me je prehitelo kar nekaj avtomobilov in celo nekaj gorskih kolesarjev je že divjalo navzdol. Cesta se lepo vzpenja in mislim, da je vse skupaj od avtoceste spodaj težje kot Vršič, tu so celo nekateri klanci na zemljevidih označeni kot HC, kar pomeni 'Hors catégorie'. Tak klanec ni več rangiran in je kot tak težji od najtežjega. Na Touru prav sedaj premagujejo nekaj takih klancev. Brez milosti, z zmernim tempom sem prišel do vrha. Najprej te preseneti radar, nato vidiš televizijsko anteno. Do stolpa pa vodi še sto metrov kamnite makadamske poti, tu sem pešačil in kolo kar nesel.
Prva stvar, ki sem jo naredil je bil pogled nazaj dol proti Buzetu. Glasno sem se nasmejal. Uspelo je. Od dne, ko sem se odločil za vzpon na ta vrh, sem vedel, da bom prišel sem gor. Noben blog me ni od tega odvrnil, niti ne vročina, niti ne vsi pomisleki sodelavcev in prijateljev. Vse je v glavi, ko se odločiš, narediš. Če ti v glavi manjka, moraš imeti pa v nogah. Vsa taktika prejšnjega in deloma današnjega dne se je izplačala, tu gori nisem bil nič utrujen. Sploh po kratki pavzi ne. Seveda ogledal sem si stolp, potem pa užival v razgledu. S pogledom zajameš Reški zaliv, Krk, Rab, Cres, pa del Istre s Pulo, v ozadju se vidi Buzet, oziroma tisti griči tam okrog, mimo Reke naprej gor pa se vidi že v Slovenijo. Ker se je malce ohladilo sem kar kmalu odšel nazaj v dolino, tokrat proti Reki. Sledil je skoraj trideset kilometrski spust, brez obračanja pedal, samo zaviranje. Nekajkrat sem počakal in preveril, če se mi slučajno kadi izpod zavor. Pa se ni. Ne vem, če se kaj takega sploh res dogaja.
Pavza. Voda. Vročina. Reka. Pristanišče. Nogometno igrišče. Plavalni bazen. Plaža. Ladjedelnica. Rafinerija. Pavza. Voda. Vročina. Tako nekako se je dogajalo na vožnji skozi Reko. Reka je ogromno mesto, ki pa ima kar lepe obvoznice tako, da na stari cesti skozi center sploh ni bilo prometa. Samo lokalni avtobusi so me spremljali. Ob poti sem videl lepo nogometno igrišče Kantrida s plažo ob robu, pred tem sem obujal spomine na tekmovanja v balonu - pokritem olimpijskem bazenu na Reki. Tu smo bili kar velikokrat in kar nekaj, zame dobrih, rezultatov sem dosegel tukaj. Bazen je bil takrat nov in to da je bil pokrit z balonom se nam je zdelo povsem fantastično. Pred tem smo tekmovali na starem bazenu, v katerem pa je bila ledeno mrzla voda, odrivni kamni pa so bili tako strmi, da te je kar vrglo v vodo. No, to je bilo še v tisti prejšnji državi. Med obujanjem spominov, sem privozil v pristaniški del, videl sem ladje s kontejnerji, pa ladjedelnico, ter nestrpno pričakoval rafinerijo. Z avtom gre to hitreje, s kolesom si pa vzameš malce več časa. Pred rafinerijo sem pod nekim nadvozom poiskal malce sence in prelil vodo v bidone. No, potem pa je sledil naslednji pričakovani vmesni cilj. Bakarac. Sem dol leti ko strela, spust je super, med potjo nisem uspel slikati starega mesta in v hipu sem bil v zalivu. Pričakoval sem opuščeno mesto duhov, naletel pa na živo mesto, polno ljudi, v vodi in na plaži, po lokalih, v senci, skratka povsod. Neverjetno. Nikoli prej tu tudi nisem opazil številnih hiš bolj zadaj, tokrat pa sem našel celo trgovino, s klimo in kar dobro založenimi policami. Odlično, kratka pavza in osvežitev vodnih zalog mi je zelo koristila.
Predvidena zadnja pavza je bila končana in sledil je le še vzpon iz Bakarca in vožnja do mosta. Čeprav je bilo že kar krepko popoldan, pa je Sonce tu doseglo svoj maksimum. Blizu štirideset stopinj je bilo in voda v bidonu se je skoraj hipno ogrela. Navadil sem se piti toplo vodo, mislim, da koristi proti dehidraciji, kaj prav dosti odžejaš se pa ne. Dobrih pet kilometrov do mosta se je kar vleklo, klanec ni bil prehud, sem pa tu že postajal nestrpen. Pa kje je ta most. Na križišču se je cesta spustila desno dol in zaradi spusta sem kar zavil, spodaj pa videl tablo Krk. Ok, tudi tu se pride do mosta. V mislih sem pogledal na Google Maps in ugotovil, da prav daleč več ne more biti. Spet je bil pred mano vzpon in malce sem bil že sit, potem pa sem pred seboj zagledal rumene strehe. Končno, bencinska črpalka pred mostom je bila praktično za menoj, torej bom prišel tik pred most. Res. Konec je bilo te kratke travme, zapeljal sem na most, ki pelje na Krk - Krčki most. Avtomobili in tovornjaki so se vozili v koloni zato se nisem preveč razgledoval naokoli. Zanimivo je tudi, da tu čez ponavadi piha in da je temperatura tudi padla za pet stopinj. Prav prijetno, samo še tu čez in kmalu bo konec.
Vožnjo po Krku že poznam in vem, da se cesta ves čas dviguje in spušča. Prav hudih klancev pa ni, sploh potem, ko premagaš Učko, se tem klančinam smeješ. Kmalu sem našel Njivice in dosegel današnji cilj. Časa za plavanje v morju ni bilo, sem pa zato porabil vso mrzlo vodo skupnih tušev. Pri kolegih v kampu sem se super najedel in prespal. Vroče je bilo kot prejšnji večer, spal pa sem vseeno super, pa prav zares s kolesom skupaj.
Slike s poti
4. etapa: Njivice - Nerezine
Zadnji dan sem se zbudil že ob pol petih. Znova, tako kot vedno sem potreboval debelo uro za vse priprave, zajtrk, pospravljanje, oblačenje in odhod. To moram še dobro izpiliti. No, po drugi strani pa se v tej uri vsaj dobro zbudim. Štartal sem torej ob pol šestih.
Večjih klancev nisem pričakoval, vseeno pa me je iz Njivic popeljal petnajst odstotni klanec. Sicer povsem kratek, ampak tako strm, da mi je zbudil srce, povečal utrip in me ogrel. Znova sem se vozil gor in dol po glavni cesti, odcepa desno do trajekta kar ni pa ni bilo. No, ko sem končno prišel do tega križišča sem vedel, da bo kmalu prišel spust. To se je tudi zgodilo in do trajekta sem prišel prej kot v eni uri. Na trajekt se mi ni mudilo, ker sem vedel, da imam dovolj časa, sem pa vseeno prišel tako zgodaj, da nisem čakal v vrsti za karto, trajekt pa sploh še ni začel z nalaganjem. Ko se je nabralo za celotno parkirišče avtomobilov so začeli z nalaganjem. Ko greš s kolesom na trajekt, tisti delavci takoj naredijo skoraj špalir. Izredno prijazno in z mislijo na absolutno varnost ti omogočijo, da se zapelješ na predvideno mesto. Lepa gesta, čestitam Jadrolinija. Vsedel sem se kar se je dalo visoko na zgornjo palubo in pregledoval teren na Cresu. Tu me je namreč čakala vožnja po strmi, sončni cesti in nekako sem si jo želel dobro ogledati. Celoten transfer je vzel skoraj eno uro in pol. Na Cresu sem torej štartal okrog osmih zjutraj.
Ura mi je sicer kazala manj kot trideset stopinj, termometer v gostilni pa že blizu štirideset. Na tej strani Cresa (Merag), je samo asfalt in skala in jutranje sonce se kar lepo upre. Po kar strmem klancu gor, so me čakajoči na trajekt spodbujali kot, da bi tekmoval. Bil sem Pantani, Contador, Froome, svašta. No ja, vsem hvala, grem dalje. Klanec je kar dolg, deset kilometrov vzpona v jutranjem soncu, vmes pa k sreči malce popusti in celo dol se pelješ. Že v prvih kilometrih sem opazil, da je tu res drugačen zrak, diši po borovcih, sem pa tja dišijo še druge rastline. Ker sem kolono s trajekta že takoj počakal, se mimo mene ni pripeljal nihče. Res, povsem prazna cesta, tišina, še črički so bili v jutranji komi. Pričakoval sem bolj naporen vzpon, po dveh dneh kolesarjenja, pa se mi sploh ni zdelo nič posebnega. Lepo počasi sem prišel do vrha, potem pa je sledil super spust. Najprej do križišča, kjer se priključi cesta iz Porozine, potem pa naprej super spust do Cresa. Zaradi hitrosi in lepe nove ceste nisem upal preveč gledati naokoli, sem pa mimo mesta Cres kar poletel. Tu sem prišel na tisti del poti, ki je še v gradnji, bo pa kmalu končano.
No, na ta klanec sem pa pozabil. Na Cresu je toliko klancev, da res ne uspeš vseh predelati v mislih in kakšen tudi uide. Od Cresa pa do vrha se kar vleče in vleče in vzpenja in vleče in vzpenja. Bil sem še v senci, sonce še ni bilo dovolj visoko. Na neki točki, ne vem imena, niti ne kraja, pa je sonce prebilo tiste skale in skoraj takoj v naslednjem metru je postalo zelo vroče. Štirinajst dni nazaj sem tu ugotovil, da trgovine ali bencinske črpalke po poti ni. Torej si bom moral pripraviti zaloge vode kar v nahrbtniku. Opazil sem, da so kasneje proti Lošinju ob cesti kamnite ograde, sredi katere je pipa in videti je, da teče tam pitna voda. Na Cresu je namreč veliko sladkovodno jezero Vrana, ki napaja celoten otok, pa še Lošinj verjetno tudi. Voda je povsem čista, brez filtriranja gre v cevi, ki so po petnajstih letih še vedno čiste. Jezero je tudi povsem prozorno tako, da je voda zares čista. No, o tem sem razmišljal, ko sem se peljal mimo jezera. Vodo pa sem imel kar v nahrbtniku.
Mimo mene je odbrzela kolona s trajekta, trobijo predvsem Italijani, Slovenci pa vozijo tako na kol, kot, da bi smučali. Vsaka pridobljena sekunda se pozna, ko si v kampu tako ali tako štiri ure prezgodaj in potem čakaš tisto budalo, da gre dol s parcele štiri ure prej. Psihološko, predvsem pa filozofsko stanje takih dopustnikov res zajema celoten miselni razpon kakšnega bolj razvitega in mislečega bitja kot je recimo čriček. Pa še temu se ne mudi tako zelo.
Po vseh spustih in vzponih sem bil že kar malce naveličan prestavljanja. Nekaj klancev sem prevozil kar v težjih prestavah, nekaj spustov nisem nič poganjal. Tistih pip ob cesti nisem opazil, vode sem imel tako ali tako zadosti. Ravno ob pravem trenutku se je pred menoj pokazala vasica Belej, ki mi je predstavljala zadnjo pavzo pred cilljem. V ozadju se je že prikazala Osorščica, zelo dobro pa se tu vidi tudi makadamska pot, po kateri so se kolegi vozili štirinajst dni nazaj, na Televrin. Bravo fantje, tole je videti tudi kar strmo. No, tja gor me danes ni vleklo, sem pa čakal na spust do Osorja. Po tej pavzi sem bil povsem okrepčan, mrzla voda iz nahrbtnika je premagala štirideset stopinj v zraku in štartal sem proti zadnjemu delu etape in ture. Seveda najprej dol potem gor in še dol in končno sem prišel na vrh klanca. Spust do Osorja je bil tako odrešilen kot je ponavadi spust iz Črnega Kala. Pozabil sem na vse klance, temperaturo, razdaljo in kar poletel skozi krožišče v Osorju. Peljal sem se po sredini voznega pasu, nihče me ni mogel prehiteti in tako sem šel čez most kar po sredini. Nato pa me je nekaj voznikov s pametjo prej omenjenga črička le prehitelo.
Ta del ceste do odcepa za Nerezine je v izredno slabem stanju. Videti je kot, da bi bila pokrpana, pa ne vem, če ni močno razpadla. Tu se hitro ne da peljati, pa vseeno sem se mimo kampa Lopari hitro odpeljal in prišel do odcepa za Nerezine. Konec.
No, kot vedno se pot ne konča kar tako. Peljal sem se mimo cilja - kampa Rapoća, naprej do Nerezin, do centra in potem v pristanišču v mestu zaključil trodnevno turo in opravil obvezno slikanje. Kolo je prespalo v šotoru, kosilo je bilo kar dvojno, plavanje v morju pa fantastično.
Slike s poti
Na kratko
367 kilometrov, osemnajst ur vožnje, 4440 višinskih metrov, povprečno 135 srčnih utripov na minuto, osem frutabel, skoraj trideset litrov vode, skoraj deset tisoč kilokalorij, fantastičen razgled z vrha Učke - Vojaka, spanje v vročini, skoraj samotno potovanje, nekaj novih kolesarskih prijateljstev in izkušenj, nič dežja in nekaj sence, aja pa še trajekt. Boli me samo leva mišica med vratom in ramo, verjetno zaradi nahrbtnika, na riti pa se mi je nekaj malega kože zmečkalo. Vse ostalo je preživelo brez problemov. Pot je bila zanimiva, ves čas sem vozil zelo zadržano, kar pomeni, da bi šel lahko nekoč tudi hitreje. Občutek imam, da na Učki nisem bil zadnjič in da se bo to še ponovilo. Cres in Lošinj pa imata še veliko cest in klancev, ki jih je še potrebno prevoziti.
Priporočam najbolj zbranim in zagnanim!