No, danes je bilo pa lepo vreme. Zjutraj se mi ni zdelo prehladno in sem kar korajžno začel. Tokrat na Orehku ni rosilo, v Medvodah ni deževalo in v Ljubljani ni bilo megle. Ker sem na dopustu, sem se seveda moral peljati mimo službe in malo podražiti sodelavce.
Nadaljeval sem po znani poti do Zaloga. Tam je vedno bolj hladno in tokrat je bilo to prav prijetno. Kresnice, Jevnica in ostale vasi so kar skočile mimo. Do Litije sem šel kar po glavni cesti, nekako sem zgrešil cesto, ki se izogne glavni cesti. K sreči prometa ni bilo veliko, je pa tu fino, ker se voziš ob Savi in je res fajn razgled.
Prva prava postojanka danes je bila Litija. Že velikokrat sem se ustavil na črpalki na desni in vsakič je drugačna. Tokratna izvedba je še večja in modernejša. Od Litije pa v sotesko in čudno, danes prometa sploh ni bilo. Tako sem lahko vozil brez skrbi in prvič v miru opazoval Savo na svoji levi strani. Najprej Hrastnik, potem pa sem prvič odkar se vozim po tej cesti, zavil levo proti Trbovljam. Mimo tistega groznega Lafarge-a sem se peljal z zaprtimi usti. Obup. Sočustvujem s prebivalci, ne samo te, ampak vseh dolin. Kaj je tega treba? Potem pa sem prispel v Trbovlje. Kot najstnik sem se aktivno ukvarjal s plavanjem, veliko tekem smo imeli tukaj, velikokrat smo tukaj plavali, vendar se čisto nič ne spomnim. Niti ne vem kje je stal ta bazen, vem samo, da je bil v prvem nadstropju, kar je bilo nenavadno. V kraju se meša staro in novo, moderno in podrto, lepe nove hiše na eni strani in podrte stare na drugi, visoki, sicer vzdrževani, vseeno pa bloki brez rož, vsem pa je skupno eno, klanec.
Pričakoval sem vzpon, vendar me je le-ta vseeno malce presenetil. Sedem kilometrov klanca ni hotelo izginiti. Odločil sem se, da bom počakal in malce počil, takrat pa me je dohitel mladenič na kolesu in me spremljal do vrha. Klepetala sva in se pogovarjala od kod je kdo prišel in kakšno opremo ima in tako pribrcala do vrha, do prelaza Vrhe. Poba hvala, upam, da si užival nazaj dol.
V senci sem si privoščil kavo in pivo, no tistega kolesarčka, potem pa je sledil super spust do Prebolda. Tu je sonce že začelo nažigati.
Naslednja postaja je bil Žalec. Slikal sem se pri tabli in kar nekaj kolesarjev in celo en voznik, se je ustavilo in me spraševalo, če je vse v redu in če rabim pomoč. Hvala za prijaznost, to mi je bilo všeč. Od Žalca sem nadaljeval proti ogromni poseki, ne, ogromnemu izkopu, kamnolomu, proti Velenju. Iz glavne ceste sem le odvil in se peljal skozi vas Podkraj, v daljavi pa se je že pokazal dim iz Šoštanja. Na števcu pa petintrideset stopinj Celzija. Ja, proti kotlu se peljem. Še skozi Arnače in po klancu navzdol sem pribrcal v Velenje. Nekaj tednov nazaj sva z ženo tukaj supala na jezeru, tako, da si tokrat jezera nisem ogledal, sem se pa ustavil v Šoštanju točno pod Tešom. Kakšna ogromna elektrarna. Sledila je kratka malica v senci hladilnikov in priprava na nov vzpon.
Center Šoštanja je prav ličen. Stare hiše, urejen, nisem pa videl žive duše. Mogoče je bilo prevroče. Jaz pa v prijetni vročini nazaj v klanec, tokrat je bil dolg 15 kilometrov, ves čas nad 6 procentov. Noro, vroče, brez sence, hud klanec, pa k sreči dovolj vode. Našel sem mini smučišče, zraven pa vodo. Ahhhh.
Klanec se je še kar vlekel in vlekel in vlekel, ampak še vedno je bilo tako, da je klanca na koncu zmanjkalo. Tudi tokrat ga je zmanjkalo, prišel sem na Sleme, višje kot tisoč metrov nad morjem.
Ta spust je bil pa nor, super ovinki, super cesta, lepa narava in nič prometa. Pripeljal sem se v Črno na Koroškem, Tina oprosti, v Zlato na Koroškem. Ob Meži sem na kratko pomalical in nadaljeval do naslednjega cilja, to je bila Mežica.
To seveda ni bil konec današnje vožnje, nadaljeval sem še s spustom do kraja Prevalje, potem pa sem se ustavil v Ravnah na Koroškem.
Začel sem na Gorenjskem, nadaljeval proti Zasavju, skočil v Savinjsko in Šaleško dolino, potem pa priplezal na Koroško. Lahko bi bilo malo manj vroče, recimo kar za polovico manj, ampak sedaj na hladnem, sem na vročino že pozabil.
Presenetljivo malo višincev sem naredil danes glede na razdaljo in klance.
Toliko, lahko noč, prvič bom spal v hostlu.
Relive 'Od doma do Mežice'