Skozi prve vasi sem preveril kako in kaj je s potjo naprej. V kraju Sankt Oswald sem po glavni cesti prišel do kolesarske poti ob Dravi. Takoj sem videl, da je ta tudi tu makedamska in sem se takoj odločil, da se danes ne bom vozil po makedamu. Zato sem nadaljeval po cesti skozi Podgorje, Šentjakob v Rožu vse do Winkla. Kraji so tu dvojezično poimenovani, res me zanima koliko Slovencev živi tukaj.
Sledil je kratek spust do Baškega jezera - Faaker See. Tipično avstrijsko, ko se po cesti pelješ mimo ne vidiš nič. Ograje, stavbe ali pa gosto grmovje, komaj mi je uspelo skozi nekakšno čolnarno priti do jezera. Videti je, da jezero in okolica živita za vsakoletni moto zbor. Sedaj pa počasi proti Italiji, skozi Brnca - Fürnitz in Ločilo - Hart mimo odcepa za mejni prehod Korensko sedlo. Tu sem enkrat že zavil, tokrat pa sem se peljal naravnost in kmalu dosegel že znano kolesarsko pot Ciclovio Alpe Adria. Že takoj asfaltirano, široko, označeno in iz prvega dne meni že znano pot. Super.
Končno sem sem skozi Vrata-Megvarje - Thörl-Maglern pripeljal do mejnega prehoda in naprej v Italijo. Tu se kolesarska pot še izboljša, število kolesarjev pa se prav tako precej poveča. Od družin, popotnikov in tudi bolj dirkalcev, res veliko ljudi kolesari.
V Kokovi - Coccau pred Trbižem pa nastopi ultra veselje. Krog je sklenjen, prišel sem do kolesarskega križišča, kjer sem prejšnjo soboto zavil levo, tokrat sem prišel iz desne. Osem dni, preko tisoč kilometrov in Slovenija je obkrožena. Gremo domov, torej levo.
Sledila je vožnja po kolesarski nazaj proti Sloveniji, sem pričakoval večji vzpon pa ga sploh ni bilo. Sedem kilometrov do Rateč je minilo kot bi mignil. V Ratečah na meji pa moj sotrpin prvega dne. Jaz sem pokril vožnjo okoli Slovenije, on pa notranj del na relaciji Ljubljana - Rateče in deloma nazaj. Boštjan hvala za spremstvo in naj ti bo to vzpodbuda za kakšno večdnevno popotovanje. Pa recimo naslednjič obrneva.
Do kosila blizu Begunj je minilo prav hitro, v Sloveniji je kolesarjenje precej bolj zanimivo kot drugje, seveda gore poznam, cesto tudi, pa tudi šoferji se potrudijo, da jih bolj opaziš. Tu sem dobil še družinsko spremstvo do doma, žena in sin sta naredila svoj krog in se mi nazaj grede pridružila pri vožnji domov. To so tudi lahko priprave na kaj podobnega. Ob prihodu domov niti nisem dojel, da je konec, najraje bi pričel z običajno folkloro. Tuš, pranje majice in hlač, mazanje, počitek, večerja, spat. Bilo je podobno, v drugačnem vrstnem redu in drugačnem ritmu. Vesel, da sem doma se bom počasi lotil še pisanja povzetka.
 | Slike s poti |  | Relive |