Zjutraj sva vstala ob pol šestih. Števec mi je zvečer vzel dve uri spanja, kar ni pa ni hotelo delovati. Zdaj vem kako in kaj. So triki. Mogoče bi moral napisati kaj o tem števcu, opisati izkušnje in podati kakšen trik. Kakorkoli, zjutraj je deževalo, zato sva se lotila zajtrka povsem počasi. Dež naju je le prenehal moriti (sovražim dež) tako, da sva se lahko odpravila.
Prvi kilometri so bili spet podobni spretnostni vožnji, kmalu pa sva prišla do kanala, ki se steka v Monselice. Ob kanalu sva naredila kar nekaj kilometrov in nenadoma prišla v Padovo. Za hip sva se ustavila pri baziliki Svetega Antona Padovanskega. Časa za ogled nestrohnjenega jezika ni bilo, po nekaj metrih naju je nesramno ustavil dež. Na neki stari opuščeni bencinski črpalki sva čakala in čakala ter čakala.
Ko je bilo konec deževnega teženja sva se odpeljala naprej mimo lepih starih zgradb ob reki. Šlo je lepo do naslednje bencinske črpalke, kjer sva spet čakala, da je dež nehal težiti. Družbo nama je delala bogomoljka, oziroma nekaj podobnega.
No, počasi sva le šla naprej, vasi so se kar vrstile, cesta je bila gladka in izpod koles je veselo špricalo v čevlje. V zraku skoraj stoodstotna vlažnost, na desni široka reka, nogavice pa še suhe, za razliko od vsega ostalega. V takem stanju lahko vozim, ni problema. V nekem trenutku pa mi je zalilo še čevlje. Konec. To je pa mučno. Pa sva kar vztrajala, do prve trgovinske malice. Ob malicanju se je prižgalo sonce. No, pa imamo savno. Kraji imajo tu povsem kratka imena Stra, Mira in podobno.
Skozi predel Marghera sva prišla na uvoznico v Benetke. Khm, kot, da bi se vozil s kolesom po ljubljanskem ringu. Noro, adrenalinski park. Malce naprej je bil zaradi nesreče zaprt najin izvoz. Policaj naju je gladko zavrnil. Če je cesta zaprta je zaprta, kaj vama ni jasno? Seveda sva obrnila in spodaj naletela na drugo patruljo. Prijazno policistko sva vprašala, če lahko kar po uvoznici nadaljujeva vožnji. Rekla je, da seveda lahko samo, da morava paziti, ker tu res hitro vozijo. No, potem smo se malce pogovarjali od kod sva in Slovenija, da ji je zelo všeč. Naštela je vse kraje v Sloveniji, ki jih je obiskala z motorjem. Potem pa je z nama kar peš odšla nazaj na nadvoz in uredila, da sva lahko nadaljevala pot. Mille grazie še enkrat. Pa sva priletela v Mestre.
Vročina je pritisnila, premočena sva se ustavila v prvem baru v kraju Caposile. Pivo je kar izhlapelo, posušil sem tudi nogavice, nahrbtnik in majico, čevljev seveda ne.
Od tu naprej pa so bile samo še neskončno ravne ceste, brez ovinkov, samo polja na levi in desni. Mislim, da skoraj osemdeset kilometrov. Meni je to povsem duhamorno, na števcu sem mapo pomanjšal na pet kilometrov na centimeter, pa še ni bilo konca. Ahhh.
No, seveda se je tudi to nehalo in sedaj že po večerji na kmečkem turizmu v kraju San Giorgio di Nogaro, po obilni večerji s tremi hodi, zapiram oči.