Danes je bil super dan, zajtrk je bil na voljo že pol ure prej, torej sem lahko tudi malo bolj zgodaj štartal. To pomeni ob osmih. Šef hotela me je vprašal kam grem in ko sem odgovoril, mu je bilo skoraj žal, da mi je sobo računal. Za norce je zastonj je rekel. No, pridem z ženo v jeseni.
Polno smeha in odhod. No, še pred tem sem počakal smetarje in vrtnarje, da so opravili čiščenje pred hotelom, potem sem pa zares odjahal.
Prijetno toplo je bilo, pokrajina pa se je počasi začela spreminjati. Sprva je bilo vse zelo podobno Nizozemski, počasi pa so hiše postajale večje, okna manjša, kolesarske so se spremenile v drugačne, a še vedno uporabne steze. V Emmereichu sem se znova pripeljal do Rena, ki na hitro deluje kot morje.
Prve dve uri je bilo v podobnem stilu kot včeraj: polje, krave, polje, konji, polje, vetrnice, ovce, potem pa se je to ponavljalo kot, da bi se vrtel v krogu kot vetrnica. No, ni res, ene vetrnice so se vrtele, ene pa ne.
Ker je bilo včeraj kilometrov preveč, sem danes želel malce skrajšati, a ker po avtocesti ne smem, je prva bližnjica padla v vodo. Prav, potem pa ob Renu. Kakšna mogočna reka. Seveda, tukaj jo je skoraj konec.
Uspelo mi je narediti prvo pavzo ravno ob ličnem jezercu. Pred tem sem pa za gospoda Igorja prevozil prvi kilometer na pesku. Užitek. Jezerce kot morje, manjše pristanišče, velike barke. Vsedel sem se na klopco, ugriznil v piškot, nakar se točno nasproti mene vsede ena baročna z dvema kužkoma, no vevericama, ne poznam vseh pasem. Super, kaj naj sedaj vanjo gledam, jezero se je kar skrilo. Tista peseta me gledajo, no moje piškote, teta bi pa požrla mene s kolesom in klopco vred. Začel sem pospravljati in ko so ščeneta dojela, da ne bo nič so odrinili. Škoda, senca je bila pa prijetna. Kasneje sem ugotovil, da sta v tem kraju Xanten dve jezeri. Severno in južno in obe sta turistično zelo zanimivi.
Pregledal sem zemljevid in štartal. Drugi del bo lažje skrajšati. Pokrajina se ni spremenila, zavil sem še bolj na vas in opazil table, ki kolesarjem kažejo pot. In to po mojih bližnjicah. Odlično. Pa še klančki so se pojavili, končno. Uspelo mi je skrajšati pot za sedem kilometrov. Uau.
Xanten je zanimivo mesto v Severnem Porenju. Pred mestom sem se peljal mimo arheološkega parka. Kraji imajo tu zanimiva imena: Xanten, Orsoy, le Rheinberg se mi je zdelo pravo ime. Preko polj sem spet prikolovratil do Rena. Tik pred Duisburgom.
Večji kraj na poti je bil Duisburg. Žal. Zelo lepa kolesarska vpadnica ob Renu, naredil sem še kratko pavzo, potem pa ena sama grda industrija. Prav zaprašeno, povsod tovornjaki, grde tovarne in enormni kupi peska. Jasno, elektrike si želimo vse več in več, zato imajo ogromno termoelektrarno.
Mogoče obstaja lepši del mesta. Aja, imajo pa ogromno mostov, pravih, železnih. In na mostu lepa kolesarska steza. Vseeno, prijetno uživanje.
Arhitektura tega mesta je nenavadna za moj okus. Prvi vtis je zelo starinsko jeseniški. Mora biti res veliko industrije v tem kraju, ali pa je le opeka prevladujoč gradben element. Vseeno pa izstopa "die Königsgalerie Duisburg", ki pa je seveda trgovski center.
Potem pa me je presenetil center mesta. Polno kavarn, trg brez avtomobilov, drevoredi, tako, da vzamem nazaj, tudi tu je lepo.
Pred vhodom v Düsseldorf iz nasprotne smeri, torej za mestom, sem prispel v Schloss Benrath. Grad nenavadnih oblik z ogromnim jezerom, potem pa vrt, ogromen, rože vseh oblik, pa še en podolgovat ribnik, podoben kot je v Washingtonu. Noro lepo. Mama moje žene bi tukaj ostala kakšen mesec. Sredi Düsseldorfa pa sem se peljal po Amsterdamer Strasse. V drugo smer seveda, mimo vodnega živalskega vrta - Aquazoo-ja.
Ren je plovna reka in v centru Düsseldorfa je veliko pristanišč, kjer so privezane velike potniške ladje z napisi Köln - Düsseldorf. Me je že skoraj premamilo, da bi se kar na eno vsedel in odpeljal do cilja. Kolesarska steza je v centru mesta speljana po sredini ceste. Enkratno. Tramvaj pa je v tem kraju tako izven serijski, da bi bilo dobro, da ga malce spremenijo. Tudi danes sem se vozil s trajektom, danes brez iskanja in težav.
V kraju Dormagen sem se v kolesarski vnemi vozil po starem grajskem delu mesta in se znašel na dvorišču gradu Friedestrom. Iskal sem izhod pa ga nisem našel, zato sem obrnil in se mimo vseh turistov peljal skozi grajske vrtove in dvorišča nazaj na vhod. No, potem pa sem se ob grajskem zidovju zunaj gradu pripeljal do druge strani, kjer pa sem takoj opazil izhod. Malce grajskega tavanja je bilo prav zabavno.
Danes sem videl nasad vrtnih jagod, en hektar po moji oceni.
Pred Kölnom sem skoraj padel v prepad. Brez skrbi bilo je označeno in prepovedano, nadvoz čez avtocesto so podrli, videti je bilo pa smrtno nevarno. Našel sem drugo pot in skoraj brez vode prišel na cilj. Točno na promenado. Pod oknom igra jazz band, Ren teče mimo, gostiln je polno, ljudi še več. Pojedel sem in skočil do katedrale, sedaj pa spat.