Barcana zaključek

Zaključek je najtežje napisati. Sploh zaključek take dolge poti. Nekaj dni je že minilo odkar sem prišel domov, vtisi pa se mi še vedno bliskajo po glavi. Noge me niti ne bolijo, nekaj mišic imam še malo trdih, koža na zadnji plati se je že skoraj obnovila, dresi so oprani, nahrbtnik in vreča prav tako, večino stvari sem že pospravil, le kolo še čaka na temeljito čiščenje in ponoven zagon. Ja, pavze bo dovolj, Barcana se je odvijala konec meseca julija, sedaj je tu že avgust. Uredil sem vse zapise vseh dni, dodal vse slike, ki se mi zdijo sprejemljive za ogled. Slik sem naredil preko tisoč petsto. Koliko bi jih šele bilo, če bi se namenoma ustavljal in slikal.
Do vseh objav lahko prideš preko menija v zgornji vrstici, pod rubriko Barcana.

Dodal bi še nekaj zaključnih misli, izkušenj in nekaj malega statistike.

Priprave

Za tako dolgo in za povprečnega kolesarja kar intenzivno kolesarsko potovanje se je potrebno kar dobro pripraviti in sicer na več področjih. Seveda je najbolj pomembna fizična pripravljenost. Jaz nisem ekstremen kolesar, naredim nekje blizu pet tisoč kilometrov na leto, pa še to samo v zadnjih letih. Bolj prav bi bilo, če bi rekel, da sem naredil v zadnjih letih povprečno po dva tisoč kilometrov na leto. Na Barcano sem pomislil že lani, zato sem zadnjo zimo malce več časa preživel na trenažerju. Ti kilometri niso primerljivi, ampak, če narediš tisoč kilometrov v dnevni sobi, potem po vsej verjetnosti preneseš nekaj kondicije v novo leto. Mislim, da mi je to kar dobro uspelo. Poleg kolesarjenja, se vsaj enkrat tedensko dobro spotim na odbojki, če pa se le da obiščem kakšen večji hrib. Ko sem letos vse to seštel, sem imel občutek, da z osnovno kondicijo ne bi smelo biti težav. Je pa res, da se mi je včasih zdela sto petdeset kilometrska pot do Kopra povsem fantazijska, tokrat sva jih z Alešem naredila v enajstih dneh zapored povprečno sto šestdeset na dan. Recimo vsak dan ena lažja Franja. Ko tako primerjaš šele vidiš, da povsem enostavno vseeno ni. O tem sva razmišljala že prej in se odločila, da bo kolesarski tempo nižji kot običajno vozimo. Povprečna hitrost nekje okrog dvaindvajset kilometrov na uro se je izkazala za zelo primerno, saj sva imela pri tem najmanj telesnega napora, resno shujšal ni nobeden, jaz sem celo ohranil povsem enako telesno težo. Nahrbtnike tudi nisva imela težke, le vreča pod sedežem je vsebovala težje stvari, dirkalno kolo pa je tako ali tako zelo lahko, tako, da večje teže nisva vozila naokoli. Zadnje tri dni se mi je zdelo, da se mi mogoče malce nabira antimoč v nogah, pa še to se mi zdi, da bolj zaradi klanca čez Apenine, kot pa kaj drugega. Zelo je pomembna regeneracija in če imaš dovolj spanca, je tudi regeneracija boljša. Če verjamem mojemu števcu, mi je vsak dan po nekaj minutah vožnje sporočil kakšno je stanje moje regeneracije. Vsak dan je bilo dobro, skoraj do konca sem se naspal. Je pa to potrebno vzeti malce z rezervo in poslušati telo.

Druge vrste pripravljenost je psihična pripravljenost. Na taki poti brez spremljevalnega avtomobila se je potrebno že vnaprej pripraviti na marsikaj. Sobe sva rezervirala vnaprej. To pomeni, da je potrebno vsak dan, brez izjem, nadaljevati pot do dnevnega cilja. Tudi, če dežuje, piha, ali pa poči zračnica. Popuščanja ni, probleme rešuješ sproti in improviziraš. Če na kakšnem križišču zgrešiš, napako popraviš, če poči zračnica jo zamenjaš, če dežuje počakaš, če piha se mučiš kot žival. Ker sva bila dva, sva imela manj potrebe po kompromisih, jedla sva velikokrat v trgovinah, enkrat na dan pa pravo hrano. Gostilniško. Hecala sva se, da jeva navidezne pomirjevalne tablete, takoj zjutraj eno in kot kaže je delovalo. Vedela sva vnaprej, da kakšnih zanimivih stavb ali lokacij ne bova videla, jaz sem vseeno vzel s seboj kopalke, pa se v morju nisem kopal, razen en dan v bazenu. Jutranja in večerna telovadba z oblekami, umivanjem in ostalimi aktivnostmi, pa prav tako lahko načne že tako razgreto glavo. Stres je zelo prisoten, name osebno pa take vrste stres deluje pozitivno. Ves čas sem bil vesel, da sem na taki poti, tudi en meter mi ni bilo žal odločitve. Obvladoval sem vsak dan posebej, kar mislim, da je najbolj prav. Nisem se obremenjeval s klanci prihodnjih etap. Si pa lahko psihično neobremenjen, če je fizično stanje v redu. In je bilo.

Potem pa je tu še primerna oprema. Oba plašča sem kupil nova in ju zamenjal, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Verjetno zaradi neznanske sreče, ali pa zaradi novih plaščev, nisem imel nobenega defekta. Pa sem povozil marsikaj. Aleš se tu ne bo strinjal, žal se je med potjo kar precejkrat namučil, je pa ob tem ohranil mirno kri in se zelo izuril v menjavah zračnic. Po vsaki menjavi je bil kakšno uro povsem pomirjen. Kolo mora biti seveda vzdrževano in namazano, nisva imela težav, le dež nama je spral verigo in zobnike, zato sva kupila olje in enkrat namazala verigo. Naslednja pomembna oprema je nahrbtnik, ki mora biti tak, da se prilega hrbtu in te pri kolesarjenju ne moti. Jaz nisem imel težav, s svojim sem zelo zadovoljen. Prevleka proti dežju se je tudi odlično izkazala. V opremo sodi tudi kolesarski števec, moj je imel še zemljevid in preprosto navigacijo. S števcem sem imel nemalo težav, je počasen in včasih se ne odziva. Sem pa spotoma odkril nekaj trikov tako, da sem težave ublažil.
Poleg kolesarskih potrebščin kot so zračnice, bombice s stisnjenim zrakom, orodje in snemalec plašča, sem vseboj vzel še osebno opremo. Recimo kremo za mišice, kremo za sončenje, kremo za zadnjo plat, kremo za zadnjo plat po kolesarjenju, šampon, krtačko, polnilec, baterijo, nekaj usb kablov in še celo goro malenkosti. Ugotovil sem, da je najbolj, če vse lepo lično zapakiraš v vrečke na zadrgo. Vse skupaj ostane lepo organizirano tudi po desetih dneh.

Finance

Veliko sem dobil vprašanj glede finančne ocene potovanja. Sobe so na osebo predstavljale približno tristo petdeset evrov stroška. Potem je tu letalska karta, petdeset za osebo, sedemdeset na kolo. Pa prevoz do letališča v Trevisu trideset, potem pa še približno tristo evrov za hrano. Če seštejem vse skupaj ocenjujem, da sem porabil osemsto evrov. Za dvanajstdnevno avanturo, s hrano, spanjem in letalom skupaj.

Seveda je bil nahrbtnik toliko, pa vreča za pod sedež toliko, pa števec toliko in nov fotoaparat toliko in še nove hlače sem si kupil, pa vetrovko in eno majico. Ta zadnji stavek nanese kar tisoč evrov, ampak to ostane:).

Kolesarska statistika

Težko napišem točne podatke, Garmin, oziroma Garmin Connect kaže nekaj, Strava kaže nekaj drugega. Naredila sva 1754 kilometrov, torej 160 kilometrov na dan. Vozila sva 77 ur in pol, torej povprečno sedem ur na dan. Višinskih metrov je bilo preko 11 tisoč. Povprečna hitrost 22.6 kilometra na uro, moj povprečen srčni utrip pa le 126 utripov na minuto. Maksimalen utrip je bil 173, povprečje dnevnih maksimalnih utripov pa je naneslo 132 utripov na minuto. Pa še to povprečna kadenca je nanesla 76 obratov na minuto. Iz tega naštetega je razvidno, da dirkala nisva.
Zemljevid celotne poti sem naredil z GPX Animatorjem, za podlago sem izbral zemljevid Strave.

Še zadnje besede
Tu si bom sposodil besede napisane na spominskem obeležju v Dornberku. Napisal jih je polkovnik Srečko Lisjak, je pa že Walt Disney nekoč izjavil nekaj podobnega.

Sanje so uresničljive, če premoreš pogum, da greš za njimi.

Nisem vedel za ta izrek, je pa zanimivo, da je nama je prišel na pot ravno zadnji dan, ko sva natakala vodo zraven tega napisa. Pa mislim, da kar drži. Marsikdo se je nasmehnil, ko sem predstavil idejo. Seveda sem nor, na en tak pozitiven način, ampak vseeno. Taka tura je kar projekt, veliko neznank spoznaš, tokrat je šlo kar gladko, brez sponzorjev, kar je še posebej uspeh. Le A2U iz Šenčurja so nama podarili prazne škatle za kolesa. Hvala! Dobro je tudi, da imam super družino, ki me je pri tem podprla brez zadržkov. Priporočam vsem, ki se čutijo pripravljene odpeljati tak podvig, lahko tudi kaj svetujem, pomagam pri iskanju poti, ali pa nakladam o Barcani še pozno v noč.

Hvala za vse komentarje in frrrrrrrr gremo dalje!

PS

V uvodnem zapisu k Barcani me prvi stavek še vedno preganja:), Aleš?
Zbir nepomembnih slik:)