Kako naj začnem pisati v trimilijonskem mestu? Glavnem mestu Nemčije? Kaj sem videl? Pravzaprav niti ne vem, ogledal si bom doma in dopolnil ta zapis. Tokrat pa le vtis s kolesa. Podobno je kot v New Yorku. Ogromno mesto, ogromno ulic, še več turistov, ki tukaj vsi nekako iščejo ostanke časov iz sredine dvajsetega stoletja. Tudi midva sva jih.
Danes se je zaključila manjša interna kolesarska turneja. Kolesarska pot København - Berlin, ki je del najine Kopane, je končana. Uradno je dolga sedemsto kilometrov, midva sva jih naredila tristo enaintrideset. Vem, da sva krožne etape spustila, kje se je izgubilo ostalo pa ne vem. Prejšnji zapisi so opisali že marsikaj, danes pa lahko potrdim včerajšnji zapis. Ne hvali jutra pred večerom in trditev, da je vedno lahko še slabše.
No, pa ni bilo hudo, bilo je prav super. Zjutraj sva štartala po tlakovcih, potem pa sva prišla na lepe ceste z drevoredi in povsem ravne. Nisem še omenil, ampak iz teh listavcev kaplja neka tekočina, cesta postane lepljiva, kolo počasnejše. Če zatem prideš na pesek, je kolo spanirano. Danes peska ni bilo tako, da se je tudi ta lepljiva reč odstranila. Pokrajina se počasi spreminja, žito se umika koruzi, vetrnic je vedno manj, v gozdovih so borovci, ceste so ravne, prometa vedno več. Čeprav zelo lepo, pa vseeno kar enolično, kilometer za kilometrom. Neskončne njive, skrite vasice, nobenega človeka. V kraju Rheinsberg sva se ustavila v trgovini polni starejših občanov, drugih ljudi ni bilo. Kasneje ob jezerih sva srečala kopalce in celo nekaj turistov.
Oranienburg je bil nekakšna meja, leži namreč na robu Berlina ob reki Havel. Tu se začnejo berlinske obvoznice, tu se usmeriš proti Berlinu in niti ne opaziš kdaj si točno prispel v mesto. Dolga kolesarska pot ob cestni vpadnici je bila k sreči speljana po klancu navzdol. Prvo večje predmestje na poti je Spandau. Mesto Spandau je znano po zaporih, ki so jih v različnih obdobjih politične oblasti uporabljali za različne vrste zapornikov, prisotna pa je tudi metalurška in avtomobilska industrija. Mislim, da sem videl celo letalske hangarje. Ob Teglu, berlinskem letališču, sva se ob kanalu, v špalirju številnih majhnih hišicah pripeljala v Berlin. Ali sva šla mimo ostankov zidu ali ne, težko rečem, ker ni bilo izrecno označeno, bilo pa je zelo podobno.
Berlin je ogromno mesto, ampak tako udobno speljano, da sva bila nenadoma pred Reichstagom, nemškim parlamentom. Stavba je v svojini zgodovini doživela marsikaj, žal pa tokrat ni bilo tiste lepe zelenice pred stavbo, ampak samo ogromno peska. Zgradba je ogromna in ti kar vzame sapo. Naslednja postaja takoj za ovinkom so bila Brandenburška vrata. Tudi ta zgradba, bolj spomenik, ima v nemški zgodovini svoje mesto in je bila simbol in statist v veliko pomembnih dogodkih. Se pa spomnim iz osnovne šole, da je bilo ob padcu Berlinskega zidu tu srečanje obeh Nemčij. Tudi mimo Čarljive kontrolne točke sva se peljala, ampak tu se mi je pa zdelo kar malce kičasto. Včasih kruto resna lokacija, danes pa kot neka ponesrečena maketa neke druge zgodovine. V splošnem pa v Berlinu ceste široke, kolesarske poti speljane kar po cestah, vse nekako urejeno drvi. Penzion sva našla, dvigalo je tako kot iz starih črnobelih filmov, le portirja ni. Soba je v redu, kopalnica pa tako velika, da imava tam kolesa, mogoče bom pa celo malce očistil tole moje kolo.
Večerja je bila super, jutri pa iz Berlina ven pogledat kje je deloval Luther.
Relive 'Berlin Berlin aus Mirow'