Skoraj.
Klasika.
Kakšen trapast začetek.
No, čeprav ne vem, če bi se Aleš strinjal, ampak tokrat je uspelo. Nekaj malega sicer sva dodala k prvotnemu planu, ampak zaradi iskanja poti mogoče kakšen kilometer, več ne. Kako in kje so se našli še trije pa ne vem. Torej namesto manj kot sto šestdeset jih je bilo malce več.
Zjutraj sva si v Coursanu privoščila najprej zajtrk. Hotelček je bil res domač in tako sva jedla kar v nekakšni kuhinji. Super, kot doma. Kruh, pecivo, kava, marelična marmelada in sok. Super za prvih nekaj kilometrov. Sonce se v teh krajih, kjer ni hribov hitro dvigne in pokaže svojo moč. Ob desetih je bilo že kar vroče.
Prvi jutranji kilometri do kraja Agde so bili sanjsko idilični. To pomeni, da sva se vozila po lokalnih cestah, med polji in vinogradi, ter ob kanalu, ob katerem je bila lepa kolesarska pot s pravkar pokošeno travo. Peljala sva se celo mimo zabaviščnega parka, ki je imel nekaj vlakcev smrti, nad enim je pisalo 'Bad Trip'. Upam, da ne. Agde je eno najstarejših francoskih mest, leži ob reki Hérault. Mesto je znano tudi po katedrali Svetega Štefana, ki je zgrajena iz značilnega črnega kamna, vulkanskega izvora. Zvonik res izstopa s svojo črno barvo.
Danes se je izkazala francoska obala. Najprej sva prišla v Marseillan. Ob izhodu iz mesta se prične 'neskončno' kilometrov mivkaste plaže. Mivka je prav tista prava, tisti pesek iz varovalk. Ob robu plaže je naravni nasip iz mivke in nizkega trsja, pred tem dvosmerna kolesarska steza, še pred tem pa cesta ali pa nekakšen krš. Ogromno ljudi se zabava na teh mestnih plažah, pa so kljub temu videti prazne. Ta plaža se potegne vse do kraja Sète, ki je prav tako staro turistično mesto. Značilnost tega kraja je vrteči se most, ki omogoča ladjam in jadrnicam, da plujejo tudi bolj v notranjost mesta. Seveda sva prišla ravno v trenutku, ko je bil most odprt, torej obrnjen in tako sva v prijetni vročini lahko opazovala kako se most zavrti, nato pa še dvigne za deset centimetrov tako, da se cesta na mostu povsem ujame s cesto na bregu. Ko se je zapornica dvignila se sploh ni zgodil pričakovani mega štart avtomobilistov in ostalega prometa, ampak smo povsem umirjeno pričeli s prečkanjem. Super.
Pot naju je potem vodila skozi kraj Vic la Guardiole, spet mimo bajerjev, eden je bil še posebno zanimive zelene barve, tudi gošča je bila zanimivo zelena. Povsem ravna kolesarska steza obdana z morjem na obeh straneh, naju je peljala naprej.
Drugi sklop plaž blizu kraja La Grande Motte pa je bil še posebno zanimiv. Izven mesta so bili javni tuši s klopco na vsakih petsto metrov, znotraj mesta pa vsakih dvajset. Razvajanje recesivnih Francozov. Težko sploh verjameš, če ne vidiš. Pa spet vsi tečejo, rolajo, kolesarijo, ali pa se samo sprehajajo v dopoldanski vročini. Aja, pa ob parkiriščih so tudi tuši in garderobe. Če bom videl Francoza na Jadranu, ga bom vprašal, če je bolan. Kolesarska steza je bila tu ves čas dvosmerna, pobarvana pa z rumeno barvo.
Drugačna zanimivost teh krajev so neskončne, povsem ravne ceste. Veter v glavo, klanca nič, v daljavi pa fatamorgana. Ko se je pojavil kakšen osamljen ovinek, je bilo to pravo doživetje. Všeč mi je, če je kakšen ovinek ali pa kakšen manjši dvig in spust, povsem ravna cesta, pa me malce dolgočasi.
Tretja povsem odbita stvar pa je bila pumpa. Ob kolesarski stezi je bila nameščena rumena škatla z manometrom in nastavkom za vse sorte ventilčkov. Napumpal si pa lepo na noge. Končno sva iz štirih barov v zračnicah prešla na sedem barov. Vožnja je postala lažja. Super ideja za slovenska mesta.
Zanimiv kraj na tej poti je tudi Aigues-Mortes. Pred mestom so ogromni kupi soli, prav tiste prave velike soline. Strogega centra mesta s ceste ne vidiš, ker je obdan s srednjeveškim obzidjem, ki pa je skoraj povsem ohranjeno. Zanimivo je kako je pred tem mestnim obzidjem povsem prazno polje, s tem dosežejo, da zid dobi res mogočno postavo in takoj veš, da se znotraj obzidja skriva nekaj posebnega. V samo mesto nisva zavila, malce se je že mudilo, je pa verjetno marsikaj zanimivega. V manjšem kanalu, ki vodi iz mesta je bilo tudi veliko starih bark, ki pa so namenjene kar bivanju. Tako sem si kar predstavljal kako živijo v teh barkah. Ob tem kanalu sva prišla naprej do vasi Montcalm, ki pa je obdana z vinogradi in številnimi polji.
Tokrat sva šla na pico, kjer naju je nek domačin označil za Romuna, pa sva mu seveda lepo razložila od kod sva. Ti Francozi so res malce svoji škrici, zanimivo, da se med seboj razumejo.
Končno sva le prišla v Saint-Gilles, kjer pa sva najprej prišla do hotela, ki sem ga prvotno rezerviral v tem kraju, kasneje pa preklical rezervacijo in rezerviral drugega, poti pa nisem popravil. To je seveda pomenilo, da sva se spet peljala malce predaleč, pravi hotel je bil nekaj sto metrov nazaj. Ahh....
Tako, danes je malce več časa za počitek, jutri pa naprej.
Pa še to: Španke so lepše od Francozinj. Sori Franci.
Povezava do slik.