Od doma - zaključek

Trije meseci so minili in še snežiti je začelo. Nikamor ne smeš, omejitve so take, da, če ne spremljaš redno poročil niti ne veš kaj trenutno velja in ali sploh še smem kam. Dokler še lahko razmišljam po svoje, pa lahko grem kamor želim. Recimo s kolesom po Sloveniji. Danes, po tolikem času sem se odločil, da naredim zaključek letošnjemu kolesarjenju od doma. Ideja, da prevozim vse kraje, ki jih Slon in Sadež omenjajo v svoji pesmi Od Pirana do Metlike je uspela. Obiskal sem vse kraje, ampak ne v enakem vrstnem redu, ker bi to bilo podobno bezlanju muhe ob počasnem stroboskopu. Šel sem se igro poveži pike z eno potezo. Tudi to nekako ni šlo, vmes sem malce kombiniral vožnjo z vlaki in se vračal domov. Trenutna kretenska, pardon, karantenska kriza mislim, da na možnost prenočevanja po Sloveniji ni vplivala, vseeno pa ni bilo lahko. 

Ampak Slovenija je lepa dežela, razgledi so enkratni, nekaj večjh mest je tudi lepih, izven mest v planinah, hribih in na podeželju se včasih počutiš kot v Kekcu. Ena gospa ob poti nekje v okolici Rogle mi je rekla: 'Ja, ta klanec je pa res nadležen.' Super beseda, nadležen. Pehta bi isto rekla.

Žal imamo pa veliko ogabnih industrijskih obratov, ki jih po tujini načeloma ne vidiš, ker so lično zagrajeni, pa tudi tolikšne količine hrupa, smradu in dima nisem videl nikjer drugje. Ja, res je v Nemčiji sem videl tovarno dolgo skoraj tri kilometre, ki je nenavadno dišala, ampak drugega pa ni bilo. Tudi na Češkem nekaj podobnega obstaja, pri nas pa je žal še vse preveč sproščeno.  

Spanje je za moje potrebe težko organizirati. Želel sem vse skupaj opraviti v enem zamahu, torej štartati doma, prevoziti vse etape in končati doma. Ne, ni šlo, čeprav je prenočišč vedno več, še vedno so ravno toliko redka, da jih za moje potrebe premalo. O cenah ne bom izgubljal besed.

Kolesarska steza je pri naš še vedno dokaj eksotičen pojav. V preteklih nekaj letih se je začelo premikati, vendar imam občutek, da pri načrtovanjih teh steza kolesarji ne sodelujejo. Namreč velikokrat je to bolj rodeo, recimo Logatec in kraji pred Vrhniko, potem norčevanje iz kolesarjev, recimo ceste po Prekmurju, potem je tu veliko teh novih črtkanih kolesarskih stezic po že tako ali tako preozkih cestah, super čuden primer so kraji po Gorenjskem in pa najbolj pogost pojav totalna odsotnost kakršnih koli znakov, da so na cesti kolesarji, tako kot recimo najbolj nevaren del mojega kolesarjenja od Šentjurja pri Celju, do Celja. Ne, predragi župani, to, da ste potegnili v centru mesta ali kraja sto metrov rdeče podlage ni kolesarska pot in ne draga država oziroma načrtovalci, varno, ali pa vsaj brez strahu, se ne bo noben kolesarski popotnik pripeljal od Rateč do Lendave, ali pa od Ankarana do Šentilja. Še zelo zelo daleč smo. Pa mislim, da teren ni ovira, ovire so v glavah.

No, mogoče sem pa v vseh teh letih postal razvajen in pričakujem preveč.

Še na kratko malo statistike, vsega skupaj se je nabralo blizu 1230 kilometrov in preko deset tisoč višinskih metrov, voznih dni je bilo sedem, žal pa sem razvlekel vse skupaj v dva meseca in nekako nimam pravega potovalnega občutka. Drugo, tretjo in četrto etapo sem opravil tako kot je treba, s spanjem na terenu, prav tako šesto in sedmo. Mogoče je omembe vredna prva etapa, moja najdaljša do sedaj, štela je kar 260 kilometrov, od tega polovico v dežju. Sedaj, ko gledam nazaj in prebiram te zapise in gledam slike mi je kar malce neverjetno.

Seznam posameznih etap in zapisov:

Uvod: Od doma
1. etapa: Od doma do Sevnice no do Radeč
2. etapa: Od doma do Mežice
3. etapa: Od Raven na Koroškem do Ljutomera
4. etapa: Od Ljutomera do Laškega
5. etapa: Od doma do Pirana
6. etapa: Od doma do Idrije
7. etapa: Od Idrije do Jesenic
Zaključek

Hvala vsem za pozornost, komentarje in vzpodbudne besede.

Bliža se konec leta 2o2o, vsem želim, da se norija zaključi in da bomo v letu 2o21 lahko svobodno zadihali na kolesih, v gorah, na bazenih, v jezerih, v rekah, na morju in hajkali po naši in sosednjih državah!!