OKSLO 02

Novo jutro, nova etapa. Spal sem v bazenu, premočen, skupaj s posteljo vred. Zjutraj se je končno malce uredilo. Sledila je jutranja rutina z vsemi mazili, torej naprej namažeš morebitne odrgnine na zadnji plati, potem sledi krema za mišice in kolena in ko si že krepko masten se namažeš še s posebno kremo za zadnjo plat. Tako napleskan je verjetno samo še dojenček pri preveč zagnani mamici, no, za povrh vsega sem se pa še našprical s kremo za sončenje. Celotna procedura je kar hitro minila, ob pol sedmih sem že čakal gazdo, da pride in odklene kolo. Angleško ne zna niti besede, pa sva se vseeno zmenila. On ima gorca, pa nima časa. Resno? Poglej svoj 'albergo', če ti nimaš časa potem pa res ne vem kaj počneš cele dneve. Hotel je bolj zapuščen kot ne. Kakorkoli, plačam quaranto in grem.

Drugi dan zjutraj je vedno največja uganka. Se bom lahko vsedel na kolo ali ne. Zanimivo, danes sem se brez težav. Zjutraj je kolesarjenje najbolj super, nikjer ni nikogar, rdeče luči so bolj za okras. Dokaj neopazno sem prišel v Videm - Udine in prečkal le nekaj semaforjev. Skozi drevored sem se pripeljal do Pradamana, obvil krožišče, ker je bil tam priključek na avtocesto, posledino je bilo tudi prometa tu precej več. Kot kaže sem izbral neko stransko pot, ker ob poti ni bilo nič posebnega tako, da nimam kaj dodati. Znova je sledila dooolga ravna cesta, te so mi najbolj mučne,  po dvajsetih kilometrih sem se ustavil v trgovini. Ta pokrajina me že lani ni pritegnila. Ne vem, vse je ravno, deluje kot nek Divji zahod. Na vsakem križišču tabla za Gorico in Palmanovo. Mimo kraja Ronchi del Legionare, sem prišel do Tržiča. Tu je postalo bolj morsko, torej sem že blizu morja. Malce spominja na lansko Ligurijo. V Sesljanu je Portopiccolo. Majhno pristanišče. Joj. Pomanjšan koprski Nokturno. Eh, to pa je hecno naselje. Kolikor vem je vse skupaj zelo mondeno in drago, z garažami pod zemljo in bazeni. Na pogled pa je meni preveč bizarno, čeprav lepo izkoriščen kamnolom.

Spet sem se vozil ob morju, kopalci so tu na vsakem koraku. Čeprav ni videti povsem urejena plaža, o kopalci in njihovi avtomobili, tu povsod. Jaz sem pa mislil, da od Kopra naprej voda ni primerna za kopanje. Ob vodi sem nadaljeval vožnjo vse do gradu Miramar, ki si ga je dal zgraditi brat cesarja Franca Jožefa. Prijetno posestvo za ležerne poletne dni. Včasih so si gradili gradove, danes pa nebotičnike. Trenutno je v gradu urejen muzej.

Spet sem se vozil ob obali in turistov kar ni in ni bilo konec. Vse do Trsta in še naprej. V Trstu sem videl sestro od Coste Concordie ladjo Costa Luminosa. To ni ladja, to je Rožnik, ki potuje po svetu. Noro, od blizu je ladja fenomenalno velika. Kapitan, ki to vozi je res mojster. Ladja je dolga skoraj tristo metrov in sprejeme krepko preko dvatisoč potnikov. Prebral sem, da na svojem tedenskem potovanju v vodo izlije pet milijonov litrov odplak. Ne ga srat!

No, skozi Trst je vročina dokončno pritisnila in komaj sem čakal na Slovenijo. V Trstu so kolesarske poti, kljub temu pa se je kar vleklo in vleklo, dokler nisem prišel do Lazareta. Aja, v San Roccu sem se vozil po promenadi, vse je blago rozne barve, le rampa za avtomobile je rumena. Nisem je videl. Prečka se je upognila, malce je počilo, potem pa sem jo ucvrl. Hitrost ni bila velika, moč pa.

Kje sem že bil? Aha, končno Ankaran in Debeli rtič. Prvič sem tu. Valdoltra, upam, da tu zaradi zdravstvenih razlogov ne bom nikoli. Potem pa sem pod Serminom zavil desno mimo Luke. Pred njo je parkirano, ja, milijon avtomobilov, obenem pa še več kontejnerjev. Tu je torej moja kitajska krama.

Včeraj sem malce kritiziral slovenske kolesarske poti. Koper je tudi izjema. Kako dobro so vse speljali, od Luke do Izole. Nova cesta mimo Žusterne je enakega ranga kot tista v San Remu. Manjka mogoče le kak osvetljen tunel. Odlično. Nadaljeval sem po Porečanki, ki pa še ni nič prenovljena. Prepričan sem, da bo.

Res sem vesel, da sem na kolesu. Kolona pred mejo za izstop je dolga, za vstop pa strašanska. Od Plovanije do mejnega prehoda. Obrazi voznikov so bili videti naveličani in prav vsak bi zamenjal z menoj. Na črpalki na vrhu klanca sem naredil kratko pavzo in pregledal zemljevide.

V Plovaniji za črpalko sem zavil levo, tu se še nikoli nisem peljal. Povsem lokalne, bolj slabe ceste so se vlekle gor in gor vse do Šterne, v naslednji vasi - Santa Lucija sem pa naletel na hrvaško Porečanko, ki pa je povsem enaka kot je bila, ko je še vozil vlak, le tire so umaknili. Tu s kolesom ne grem. Za nagrado sem dobil deset odstotni vzpon na Oprtalj in nagradni spust do Mirne. Do Buzeta in cilja se je potegnilo še petnajst kilometrov.

Super etapa, bil sem v treh državah in podaljšal plan za dvanajst kilometrov. Pica je bila povprečna, pivo pa mrzlo. Jutri pa gorska etapa.

Slike s poti

Relive