Arrivederci Italia, guten tag Österreich. Kakšen vstop, udoben, 120 kilometrov na uro v rahlem rosenju. Zakaj gonim kolo?
A sem dobro spal? Ne vem, možakar v sosedni sobi je smrčal, pa še televizijo je imel prižgano. Okrog treh je dojel, da tako ne bo šlo. Drugače sem pa dobro spal. Zajtrk je bil ubog, pa nič zato. Plačal sem še sobo, ha, dečva me je skoraj očedila za osemdeset - otanta - evrov. Ma alora, kako? Me gleda, kot ena zbegana kura in se dela, da nič ne ve. Lepo sem ji pokazal rezervacijo in kar naenkrat je bilo cinquantasei, ja šestinpetdeset. Ne boš ti mene, sem pa le iz Gorenjske.
Štart pred osmo je bil kar direktno v oblačno dopoldne. Sicer nisem pričakoval dežja, je pa ves čas viselo. Prvi večji kraj je bil Bolzen. To pa je turizem, vsi tečejo, kolesarijo vsi so bili že zunaj, kar konkretna gneča, glede na vreme kar presenetljivo. Znašel sem se na kolesarski poti ob reki Isarco navzgor. Dobrih 40 kilometrov sem se vozil sam, nikogar nisem srečal, nihče me ni prehitel. Pot je speljana po trasi stare železnice in gre ves čas ali v gozdu ali pod skalami, pod cesto ali skozi tunele. Nobenega kraja ni direktno ob poti tako, da je bila ta vožnja spet jutranja meditacija, sanjsko.
Pavzo sem naredil pri sedemnajstih stopinjah v kraju Klausen. Prijetno staro mestece, mi je žal, da nisem spal tukaj. Hitro je po kolesarski letelo do kraja Brixen, kjer sem se odločal o tem ali nadaljevati s kolesom ali z vlakom. Seveda je zmagalo kolo.
Kolesarske poti je zmanjkalo in nadaljeval sem po cesti. V italiji so ceste široke tako, da ne veš ali si morebiti že kar na avtocesti. Pred enim uvozom na avtocesto sem težko nadaljeval naravnost ker vozniki nekako ne razumejo da na avtocesto jaz ne grem in da bi bilo dobro spustiti enega kolesarčka, da gre naravnost ne pa desno. To mi je le uspelo, takrat pa me je prehitela ena kolesarka. Hitro za njo ona že ve kje se gre, ampak brzina na takih poteh ni moja vrlina in je dečva kmalu izginila v daljavi, no seveda tudi in predvsem zato ker sem v kraju Fortezza našel prijetno počivališče ob reki.
Počutil sem se kot doma, to pa zato, ker sem se tu že vozil v drugo smer, dve leti nazaj, ko sem šel iz Amsterdama domov. Takrat sem si mislil, le kdo je tako nor, da se tukaj vozi gor, ko sem srečal kakšnega kolesarja. Norost je prišla in sedaj se jaz vozim gor.
Tukaj sem se vozil kar po glavni cesti, kajti predlagana kolesarska pot mi ni bila všeč. Po njivi se res ne bi vozil. Dokaj neumorno sem šel v klanec in prispel v Vipiteno. Ob vodnjaku sem se zadebatiral s tremi avstrijci, ki so ravnokar prišli iz Brennerja. Bili so mokri in premraženi. Nič, na kratko sem si ogledal staro mesto, potem pa našel železniško postajo. Vlak je imel k sreči deset minut zamude tako, da sem lahko na avtomatu kupil karto in ravno ujel vlak. Vem kakšna kolesarska je tu, prekrasna, ampak danes je nisem videl. Zadnjih slabih dvajset kilometrov sem se prijetno peljal z vlakom in to z veliko začetnico. Na vrhu pa sem bil že v Avstriji. Adijo Italija, dober dan Avstrija.
Na vrhu si približno 1500 metrov visoko. Močno je pihalo in rahlo rosilo, seveda nimam oblek za tak mraz. Pod vetrovko sem zatlačil nekaj papirja in vrečke in tako toplotno izoliran in oblečen zdrvel dol. Prvih dvanajst kilometrov je bilo po pričakovanjih, letelo je kot sneta skira, ves čas okrog štirideset kilometrov na uro, pihalo in obenem pršelo, noro. Potem pa sem prišel do odcepa in zavil desno po drugi poti. To sem naredil za to, da sem lahko prišel do hostla direktno, ne pa skozi Innsbruck. Pa ni bila dobra odločitev. Lepo sem si nabrskal še kar nekaj višincev po gričkih 1100 metrov visoko. Idiot. No bila je lepa razgledna vožnja, ampak ne dol. Ko sem prevozil še zadnji klanec, je končno sledil skoraj osem kilometrov dolg spust. Sploh zadnjih pet je bilo norih. Na levi sem videl slavno skakalnico, na desni pa že skoraj cilj.
No tako. Skoraj devetdeset gor in slabih štirideset dol je za današnjo gorsko etapo dovolj. Sedaj klancev ne pričakujem, vsaj do naslednjega četrtka.
Ob prijavi moraš pokazati test in pa obvezno spp2 masko. Zadihan in prešvican sem v maski skoraj umrl.
Sedaj pa jest in 'gute nacht'.
