Šesta etapa Kopane je bila zadnja v seriji samo nemških etap. Nemčija je ogromna država, prevozila sva pa le delček, torej del bivšega vzhodnega dela. Mecklenburg, Brandenburg in sedaj še Saška, so dežele, ki se po mojem mnenju kaj prav dosti ne razlikujejo med seboj. Tudi danes sva prevozila kilometre in kilometre ravnih odsekov, spoznala nove cestne podlage in opazovala vetrnice v daljavi. Bolj očitna razlika je le ta, da žit res ni več, je pa zato koruza večja.
Zjutraj sva imela kar spodoben zajtrk v hotelu, ocvrta jajca, ocvrto slanino, kavo, človek bi kar tam ostal. Žal pa je želja po vožnji preko tlakovcev prevelika, zato sva štartala. Prve metre vedno prevozim s spoštovanjem, potem pa se počasi ogrejem in gre lažje naprej. Obilen zajtrk je omogočil, da sva prvi večji kraj Torgau kar preskočila in oddrvela lepo počasi naprej. Prva resna pavza je bila šele v kraju Mühlberg.
Danes sva zares zavila na Elberadweg, torej kolesarsko pot ob Elbi. Precejšen del poti je asfaltiran in pelje po nasipih, ali predvsem, za nasipom ob reki. Večja neznanka pa so mi ovinki, prehodi, priključki, zaključki, vse te posebnosti so tlakovane. Recimo, pripelješ s potovalno hitrostjo do ovinka in si na tlakovcih. Tlakovci so majhni, veliki, ostri, blagi, nametani, lepo položeni, rdeči, vseh sort in oblik. Brezveze, asfalt bi bil boljši. Ne maram tlakovcev, na enem odseku sva celo pešačila, spet drugje sem bil presrečen, da sem naletel na makadam. Je pa zabavno, poskakuješ kot kokice.
V teh krajih je kar precej živinoreje, še več pa konjereje. Skupaj s pokrajino ob vodi in čredo konj in goveda, imaš včasih občutek kot, da si v kakšni severno ameriški stepi. Kar lep pogled. Peljala sva se mimo zibke Saške, tako nekako označujejo kraj Meissen, ki ga zaznamujeta tudi katedrala in grad.
V teh krajih je kar precej živinoreje, še več pa konjereje. Skupaj s pokrajino ob vodi in čredo konj in goveda, imaš včasih občutek kot, da si v kakšni severno ameriški stepi. Kar lep pogled. Peljala sva se mimo zibke Saške, tako nekako označujejo kraj Meissen, ki ga zaznamujeta tudi katedrala in grad.
Kolesarjev ni bilo veliko, le v okolici Dresdna je kolesarski raj. Vsi kolesarijo, kolesa pa so vseh oblik. Tudi električnih koles je bilo veliko. V Dresdnu naju je deset kilometrov pred ciljem ujela nevihta. Najprej sva jo ignorirala, ker je dež ponehal. Po nekaj minutah se je tako ulilo, da sem zavil pod prvo drevo, Aleš pa pod drugo. Suh nisem ostal, ker je padalo tako močno, da Aleša sploh nisem videl. Ko je počasi nehalo sva nadaljevala in v vročini prišla na cilj. Smrdela sva na prav poseben način.
Nemčije imam sedaj dovolj, jutri prideva do meje s Češko in nasvidenje Nemčija. Kolesa sva oprala, jedla sva gross pico, ki je bila miniaturna, pivo pa je bilo tako toplo, da sedajle razmišljam, da bi nekam odšel.
