Dan, katerega sva oba potihem pričakovala. Samo še do doma se odpeljeva, potem pa pod tuš nekaj pojest in spat. Pa še kratka etapa je planirana tako, da res ne bo težko. No, to je teorija, praksa pa seveda naredi vse skupaj bolj zanimivo.
Zjutraj sva počasi vstala in še zadnjič opravila jutranji ritual: umivanje, izločanje, mazanje z vsemi kremami, ki jih imaš s seboj predvsem zato, da bo lažji nahrbtnik, potem pa pakiranje in oblačenje. Vrstni red je nekako podoben ali pa povsem drugačen. No, to sva uredila potem pa odšla na zajtrk. Tu pa se je najprej gospod šef prikazal zelo pozno tako, da sva kolesa dobila še le ob pol osmih. Potem nama je sicer prijazno skuhal kavo in to je bilo vse. Čakava, čakava in čakava. No, potem sem vprašal, če lahko plačava sobo in večerjo in je kar poskočil in poračunal, potem pa sva spet čakala. Nekje okrog petnajst čez osem sva ugotovila, da zajtrka nimava in potem sva lahko odšla. Škoda, ena ura je šla v franže.
Potem, ko sva našla trgovino in se spodobno najedla, sva naredila eno povsem skoncentrirano etapo do Slovenije. Sploh me mimo leteči kraji niso zanimali, iskal sem samo znak Slovenia, Slovenija ali pa vsaj Gorica. Ko sva se peljala mimo reklame za Palmanovo sem začel preračunavati kje sploh sva. Potem so šle mimo Villesse in tista švedska trgovina, potem pa se so se začeli kraji imenovati nekaj na temo Isonzo. Seveda Soča, kmalu sva jo prečkala in vedel sem, da bo kmalu Slovenija. Ob gozdu, ki je naredil kar malce mrzlo senco sva se pripeljala do kraja Miren. Prvič slišim za ta kraj, ima pa prav lepo lastnost. Mejo. No, pa sva v Sloveniji. Aleš čestitam, sedaj sva dosegljiva z avtomobilom, vlakom in podobno.
Priznam, kar se tiče Slovenije iz geografskega stališča nisem dovolj razgledan, zato mi je bilo izredno zanimivo, da se voziva skozi kraje Volčja Draga, Dornberk, Prvačina. Sem mislil, da so ti kraji povsem drugje. V naslednji Dragi sva izkoristila prijaznost domačinov, ki so ob cesti postavili spomenik in vodo. Super.
Od tu je šlo kakšne pol ure polavtomatsko, čakal sem namreč Ajdovščino. Počasi sva le prišla do centra in osvežila vodne zaloge.
O klancu, ki sva se ga za danes pripravila nisva povsem vedela kje in kdaj se začne. Brez skrbi v centru Ajdovščine zaviješ levo gor. Tako se je začelo počasno lazenje v hrib. Nekaj zabavnih serpentin potem pa samo še naravnost gor. Cesta malce zavije sem ter tja ampak tega skoraj ne opaziš. Brcam nekako eno šolsko uro, pa mi je uspelo priti šele na Col. To pa še ni vrh. Zato sem moral nadaljevati in premagati kraj Višnje, kjer se cesta postavi pokonci, potem pa prevoziti še Podkraj. No, tu sem ugotovil, da sem končno prišel na vrh. Prvi vrh še ni pravi, spustiš se malce nazaj dol, drugi pa je pravi. V prijetnem gostišču sem pojedel joto, dodal pivce, posušil majico in nahrbtnik, ter ugotovil, da je Aleš našel boljšo varianto in se odpeljal na Godovič. Obe cesti se potem srečata v Kalcah, ali pozneje v Logatcu. Spust v Kalce je bil dolg blizu deset kilometrov, fantastičen ne preveč zaprt, tako, da se je dalo hitro peljati.
V Logatcu sva našla pot mimo tistega slavnega drevoreda, ni ravno preveč blesteča, je pa boljša kot tista reč skozi drevored, čemur pravijo cesta. Tako sva se hitro znašla na vrhu naslednjega klanca. Na Vrhniki sva bila izredno hitro. Sledilo je pivce in neuraden zaključek poti, kajti Aleš je kasneje na Brezovici nadaljeval proti Ljubljani, jaz pa sem zavil proti Dobrovi.
Ugotovil sem, da se skozi Podutik elegantno izogneš ljubljanski gneči in prideš v Šentvid na Celovško cesto. Od tu naprej pa se kolo kar samo pelje. Tokrat sem šel skozi Gunclje, Stanežiče, Medno, Medvode, Podrečo (tu sem si privoščil sladoled) in potem po levi strani Save naprej proti Kranju. Skozi Planino in Kranj se peljem sedaj že skoraj miže, tako, da sem bil doma kot bi mignil.
Doma pa presenečenje, prijatelji in družina so pripravili super sprejem s šampanjcem, pivom in vodnimi pištolami. Za otroke je bilo to super veselo, da so me lahko špricali, meni pa je to res ustrezalo. Ob štrudlu in debati smo začeli delati načrte že za naprej. No, pa kar počasi.
Spet, lahko noč!
Slike s poti.