Na lepi modri Donavi - družinsko

Letošnje leto je kot kaže bolj kolesarsko potovalne narave, kratke kolesarske vožnje sploh ne uspem več speljati. Mogoče bo pa jesen bolj primerna za krajše podvige. Pa saj so mi daljši bolj všeč. 

Torej: Donava.

V Avstriji.

Ja, ta pot od kraja Passau do Dunaja je fantastična za vse starosti in vse stopnje kolesarske pripravljenosti. Zame in za ženo je bila to že tretja ponovitev, vsakič je drugače in vedno super. Tokratna sprememba sta bila otroka. Mulca sta že dovolj stara in velika tako, da sem lahko že med Barcano načrtoval koliko kilometrov lahko naredimo na dan. Tokratna izvedba ni bila taborniška po kampih, ampak kar lepo turistična po hotelih. Za vse skupaj je to bolj udobno, zame, za garača, ki je vlekel kimpež, pa je je bilo enako lahko. Seveda pa vse skupaj ni bilo opravljeno čez noč.

Priprave

Pravzaprav smo se že pozimi pogovarjali o tem, da bi šli letos vsi štirje s kolesi na to potovanje. Nobenega odpora, niti najstniškega, niti kar takega brez razloga, nisem bil deležen, zato je bilo načrtovanje precej lažje. Seveda je bil najmlajši najprej vesel novega kolesa, najmlajša pa je celo imela na izbiro kar dve kolesi. V spomladanskem in zgodnjem poletnem času smo naredili nekaj krajših in nekaj daljših voženj, ostale priprave pa so bile podobne poležavanju na Jadranu. Med tem poležavanjem sem naredil tudi okvirne trase in rezerviral hotele. Po Barcani je sledilo še malce lenarjenja, potem pa smo šli v nakup majic, hlač in čokoladk. Sposodil sem si še prikolico in sobota je bila tu.

Prvi dan

Odhod ob štirih zjutraj. Pa še res smo zamudili samo petnajst minut. Pozabil sem že kaj smo pozabili, verjetno je bilo zelo pomembno, ker smo šli nazaj iskat. Bila je še trdna tema, ko smo dooooolgo kolono na avtocesti obvozili in se preko Italije priključili na avtocesto mimo Beljaka. Vožnja do Passau-a je kar dolga, mislim, da se nabere okrog štiristo kilometrov. Tokrat smo se peljali do Salzburga po avtocesti, potem pa po lepih razglednih lokalnih cestah do kraja Riedau in nato nadaljevali po avtocesti do cilja. V Nemčiji so nas za mejo presenetili s kontrolo na cesti, vendar smo jim bili preveč nezanimivi in so nas spustili naprej brez pregleda. Nekaj kratkih postankov in zastojev nas je okrog desete ure pripeljalo v Passau. Parkirna hiša ima vhod visok samo dvesto pet centimetrov, zato smo se pred parkirno hišo pripravili na kolesarjenje. To pomeni, da je potrebno vsa kolesa spraviti dol s strehe in opremiti z bidoni in števci, na mojega priklopiti še prikolico - kimpež, vsi štirje pa smo se morali povsem preobleči, seveda v kolesarske drese. Potem sledi še mazanje s sončno kremo, pa malce vrtenja okrog svoje osi, parkiranje avtomobila in štart. Ob enajst uri smo se že peljali proti centru mesta.

V mestu je na vrsti najprej WC, nato pa smo začeli uživati v vožnji. Peljali smo se tudi skozi stari del mesta in ugotovili, da so kocke na tleh preveč nevarne, pa tudi vožnja do špice - sotočja, s kolesom ni dovoljena. Prvič sem si ogledal sotočje Donave in reke Inn, reka Ilz pa se pridruži malce kasneje. V špici mesta - polotoka je urejen park, s simboli iz astronomije, kaj imajo Merkur, Venera in ostali z mestom Passau oz. to lokacijo, ne vem. Si bom naslednjič bolj natanko prebral.

Načrt je bil tak, da nadaljujemo pot po desni strani, kjer se še nisem vozil, a je bilo kock res preveč in smo se lepo odpravili po levi strani Donave. Posledic poplave iz leta 2013 nisem več opazil, so kar lepo obnovili večino hiš, vsaj tiste ob poti.

Skoraj pravilo je že, da se ustaviš v kraju Jochenstein, kjer sta otroka lahko videla prvo elektrarno in kanal po katerem plujejo ladje gor in dol po Donavi. Sledila je kratka pavza z domačim štrudlom, jabolki in slivami. Hvala babi Barbara, tole je res odlično! Po pavzi smo se okrepčali še s kavo, si dolili polno vode v bidone in nadaljevali. Tu smo zapustili Nemčijo in prišli v Avstrijo. Pot je tu kombinacija kolesarske steze in vožnje po cesti. Prometa pa tako ali tako sploh ni. V kraju Niederranna smo prečkali Donavo in nadaljevali po desni strani. Po nekaj kilometrih smo naleteli celo na manjši vzpon, temu pa je sledil kar super spust. Kimpež me je po klancu dol porival tako, da je letelo okrog triinštirideset kilometrov na uro. Sledila je pavza v super turističnem kraju Schlögen.

Tu se začnejo šlinge oziroma rečni zavoji, ki jih je Donava naredila v svojih mladih živahnih letih. Po reki se ves čas vozijo ogromni, predvsem izredno dolgi tovorni trajekti in kar velike potniške ladje. V teh zavojih zaradi širine reke sploh nimajo težav. Kolesarska pot je speljana povsem ob vodi, v gozdu tako, da je kolesarjenje resnično prijetno. Mimo je zbežalo nekaj kampov in majhnih vasic in kmalu smo se znova okrepčali s štrudlom in zaključili prvi dan v kraju Aschach an der Donau. Hotel je bil kar prijeten, imeli so sobo za kolesa, kopalnica in postelje so bile tudi v redu, aja, glavna stvar, wifi, je pa tudi deloval. Odlično. Receptor pa se je kasneje z nami pogovarjal kar 'po naše'. Po pohajkovanju po mestu smo za večerjo izbrali kar picerijo Santa Lucia. Super picerija, tudi hrana je bila v redu. Sledilo je zasluženo spanje.

Slike s poti

Drugi dan

Zjutraj smo se pozno zbudili in malce sem se bal, da se bodo sedaj pokazale kakšne skrite težave. Po zvitih in navzkrižnih vprašanjih sem ugotovil, da ni nobenih problemov, torej, gremo dalje. Jutranja procedura se je počasi vzpostavljala in drugi dan je bil predviden za kopanje med potjo. Kasneje, ko smo se poslovili od receptorja in se pripravili na odhod, je enako pomislilo tudi nebo in se kar malce pooblačilo in ohladilo ozračje. Sledilo je oblačenje v bolj topla oblačila, kimpež je bil tako malo lažji. Kmalu po deseti uri smo bili nared in nadaljevali po desni strani Donave. Ta del je bil za vse štiri nov, nismo se peljali skozi Naarn(ijo). Tudi na tej strani je kolesarska pot speljana ob Donavi, zelo lepa panorama te kar dolgo spremlja. Počasi te pot pripelje do naslednje elektrarne, kjer pa smo se odločili, da prečkamo reko in nadaljujemo na drugi strani. Preko elektrarne je speljana cesta, za kolesarje normalno odprta, na sredini 'mosta' smo naredili kratko pavzo. Ko stojiš na tem 'mostu' kar čutiš kako se pod nogami vse trese od turbin oziroma elektromotorjev, ki jih poganja ogromna masa vode. Res impresivno. Mihu se je nasmejalo, ker se mu je 'pokvaril' števec na kolesu. Kazal je namreč same osmice. Seveda se ni nič pokvarilo, le kilometri so se nabrali.

Ob elektrarni je v tem kraju veslaški vadbeni center, ki se kar precej potegne tako, da se ob njem voziš kar nekaj časa. Na koncu centra je manjši polotoček, za njim pa skrita mivkasta plaža. No, danes je bila žal bolj blatna, vreme pa prehladno, da bi se kopali. Škoda, pa res sem imel namen tu zaplavati. Naslednjič?!? Po nadaljevanju poti pa se pripelješ v predmestje Linz-a oziroma v vasi pred mestom. Kar naenkrat se ob poti pojavijo nekakšne umetnine, skulpture vseh oblik in velikosti. Zelo zanimivo, če pa te umetnost podrobneje zanima pa se lahko ustaviš in ob vsaki umetnini prebereš kdo je avtor in kaj je bil njegov navdih. Mi se nismo ustavljali ampak samo nadaljevali, majhno pršenje z neba nas je tu potihem strašilo. Na nekem stebru pod cesto smo videli vodne oznake, ki kažejo do kam je prišla Donava na določen dan poplav. Neverjetno in nepredstavljivo.

Pred Linzom smo se malce okrepčali na bencinski črpalki in se ob tem čudili kaj na bencinski črpalki počne avtomobil Tesla. Navada?

Linz je lepo mesto, kombinacija starih zgradb in novih modernih umetniško navdihnjenih zgradb novodobnih arhitektov. Ne veš sploh kaj bi gledal, vse je zanimivo. Prečkali smo Donavo in nadaljevali pot skozi park ob Muzeju moderne umetnosti. Pot nas je pripeljala do mosta, ki ga ni, je namreč v fazi obnove in bo narejen mislim, da do leta 2019. Skočili smo do naslednjega mostu, prečkali Donavo in prišli do Plesching-a. Tu je tisti mali kamp, kjer sva že dvakrat spala, tokrat pa smo se ustavili samo na sladoledu, kavici in štiriperesnih deteljicah. V kampu je stal mali šotor obdan z visoko travo, na stranišču pa je bila zanimiva nalepka. Kar poišči v slikah:). Aha, tudi tu naj bi se kopali, pa je bilo žal še vedno prehladno za tak podvig.

Po levi strani smo nadaljevali potovanje ob Donavi in preko reke opazovali ta industrijski del, ki je lepo odmaknjen od mesta. Pot te kmalu pripelje do kraja Mauthausen, kjer ima zgodovina marsikaj za povedati. Čeprav sem bil odločen, da grem to pot do spominskega parka, me je odgnal poseben znak. Na znaku je bil napis, ki je kolesarje opozarjal, da je do parka štirinajst odstotni klanec. Ne, ne bom rinil tja gor s kimpežem. Drugič. 

Spet, peljali smo se mimo bazena, tudi tu je bilo kopanje žal nemogoče. Joj. V tem kraju se Donavi iz desne priključi reka Steyer, oziroma Enns, ne vem pravzaprav katera ohrani ime in se združi z Donavo. Stari del mesta predstavljajo stare zanimive stavbe, pestra, skoraj zlata pročelja. Ob izhodu iz mesta smo na travniku videli rdečo kravo.

V še vedno oblačnem vremenu smo kmalu prispeli v kraj Au an der Donau, kjer smo prespali v kampu in sicer v sodih. Ja, res po dva in dva smo bili v dveh sodih. Zanimiva dogodivščina, ponoči je deževalo, prav tako pa je tudi internet prihajal po kapljicah. Večerjali smo v bližnji gostilni, dunajca in tako domačo hrano, jaz pa nekakšne knedle oziroma nekaj takega, z mesom. Super. Na poti nazaj do kampa smo videli znova precej umetniških skulptur in celo sončno uro, oziroma koledar. Spanje je bilo tudi odlično.

Slike s poti

Tretji dan

Tretji dan je prinesel suho, vendar še vedno oblačno jutro. Po že utečeni jutranji proceduri, smo vse skupaj zapakirali in ob pol enajsti uri odpravili. Povsem ravna in zelo lepa vožnja po nasipu na levi strani Donave je bila kot naročena za klepet. Sin z mamo, hčer z očetom. Predebatirali smo vse kar nam je prišlo na misel in ugotovili, da je tako kolesarjenje koristno tudi za reševanje morebitnih domačih težav. Tako smo mimogrede prišli do kraja Hütting, kjer stoji prijetna kolesarska postojanka s pitno vodo, straniščem in manjšim lokalom. Postojanka stoji ob elektrarni, ki je na tablah dobro predstavljena, prikazano pa je tudi njeno delovanje. Tako sedaj vemo, da imajo elektrarne tudi do osem turbin.

Tu smo zavili levo in se malce odmaknili od Donave, ter se peljali skozi številna polja. Kar nekaj je bilo posajenega fižola, koruze in drugih poljščin. Ozračje se je počasi ogrevalo, lakota pa je kar naraščala. Malce nam je že zmanjkovalo moči in skoraj kot naročena se je prikazala tabla za Hofer. Pa ne tak navadni Hofer, ampak tak s pekarno. Zaviti pa je bilo potrebno močno levo s poti in v klanec. Nakupili smo polno vrečo dobrot, potem pa v mestu Grein, na klopcah uživali ob malici in pavzi. Nekaj malega je dobila tudi ogromna jata račk, še celo labodi so se tepli za drobtinice.

Otroka sta tu poskusila kako je voziti moje kolo s kimpežem, obema se je smejalo, meni pa tudi. Vsaj za kratek čas. Grein je markantno lepo mesto, ki pa ima ob kolesarski poti spet postavljene skulpture, tu so v obliki stolov na vse sorte načinov in oblik.

Tukaj smo se nekaj kilometrov vozili po navadni cesti, brez kolesarske steze, vendar se je le-ta kmalu pojavila, pa tudi vozniki so vozili zelo strpno.

Kolesarska steza se v kraju Hirschenau imenuje Romantikstrasse. Izredno lepa okolica, grmički, še dišalo je prav lepo. Ne, Laura, imaš prav, tu ne gremo v grmovje na malo potrebo. Laurinemu števcu se je malce mešalo, v teh krajih je kazal sto kilometrov, čeprav jih je bilo že več. Končno smo se tudi preoblekli, oziroma slekli in nadaljevali v kratkih rokavih. Ustavili smo se ob kapelici, prejšnjo rundo sem tu menjal zračnico na kimpežu, tokrat to ni bilo potrebno. Del kolesarske poti je bil narejen tako, da smo se vozili resnično po Donavi, oziroma nad Donavo. Na cesti ni bilo prostora za kolesarsko stezo, zato so nad vodo naredili hodnik iz mreže tako, da si pod kolesom videl vodo. Super rešitev, sploh, če voda zalije stezo, potem pač odteče in je spet nared.

V Persenbeugu smo se odpravili čez most na drugo stran v kraj Ybbs an der Donau. Hecna imena, kaj pa vem kaj pomenijo. V Ybbsu je sredi mesta postavljen spomenik cesarju Jožefu, ki je ta kraj obiskal leta 1789, na sosednji stavbi pa je v zid zabito kolo. Eh, Avstrijci. V naslednjem kraju smo se peljali mimo gostilne, kjer sva ponavadi kosila, dunajca seveda, tokrat nismo bili lačni in smo kar nadaljevali. Po številnih ovinkih okoli njiv in travnikov (ne vem zakaj je tu tako), smo prišli v kraj Pöchlarn, rojstni kraj slikarja Oskarja Kokoschke. To se vidi skoraj na vsakem koraku, spet je v mestu polno umetnin, slik, ter koles kot okras. Poiskali smo naš hotel ob železniški postaji, hotel pa je imel pravo štalo in to za kolesa. Radstall. Hotel je bil prijeten, vlakov ponoči sploh nismo slišali, internet pa tak pravi. Večerjali smo v nekakšni italijansko-grški menzi, pivo je bilo dobro, lazanja, njoki, pica in testenine prav tako. Po večerji smo si ogledali še mesto, ki je nekakšna mešanica starih stavb in novih modernih, pa še nekatere stare stavbe so živo rumeno in oranžno pobarvane. Do kolesarske poti je iz mesta speljan kar tunel, v katerem pa so po stenah mozaiki iz keramičnih ploščic. Na eni je bila telefonska številka z zanimivo ponudbo. Zavili smo še na sladoled in pivo v starinski lokal v mestu, ki pa je imel zunaj napis 'Refugees welcome'. Ne vem, če je kdo res zavil tako daleč. Nočno pohajkovanje do hotela se je zaključilo s trdnim spancem do jutra.

Slike s poti

Četrti dan

No, končno smo se zbudili v prelepo sončno jutro in odšli na zajtrk. Pojedli smo vse kar so imeli pa še kaj dodatnega bi verjetno zmazali. Po obveznem vsakodnevnem slikanju, smo se točno ob desetih odpravili na pot. Ko zapustiš Pöchlarn se pelješ ob dolgem zidu, ki obdaja neko tovarno. Na zidu pa je narisana celotna Donava od Passau-a do meje z Madžarsko, vsi večji kraji so poudarjeni z imenom, grbom in še kakšno lokalno znamenitostjo. Res so lepo izkoristili dolg dolgočasen zid, pa še grafitarje ne prime, da bi to porisali.

V sončnem dopoldnevu smo se po malce trdi poti ob desni strani Donave peljali proti Melku. Samostan se vidi že od daleč in to pot sem se odločil, da ga gremo vsaj malo pogledati. Pred tem smo se ustavili v kampu kjer sva ponavadi spala in na stavbi oziroma restavraciji zraven smo se znova čudili oznakam, ki so prikazovale Donavo ob različnih poplavnih dnevih.

Melk je izredno staro mesto, ki zahteva celoten dan, ne pa nekaj minut pozornosti. Skozi staro mestno jedro smo se peljali v enosmerno ulico, kar je domačinko zelo zmotilo. Eh, kaj pa naj naredim? V mestu sem ob prodajalni volne videl kolo oblečeno v štrikarijo, kar precej časa imajo v teh krajih. No, na vrhu mesta, po konkretnem klancu prideš pa do samostana. Samostan je star, vendar lepo obnovljen in ogromen, postavljen v osemnajstem stoletju in označen kot baročna stavba. Kolikor smo lahko ugotovili je v samostanu še vedno delujoča gimnazija Melk, ki naj bi bila najstarejša avstrijska šola. Na parkirišču je precej stojal za kolesa in omarice kamor lahko odložiš svojo kramo, zelo dobra ideja. Potem, ko smo vse odložili smo se peš odpravili po samostanu, kar precej lahko vidiš brezplačno, razgledna točka nad mestom Melk pa je plačljiva. Dragi moji Melžani, žal vas od zgoraj dol ne bom gledal, naj bo to rezervirano za druge. Park pred samostanom je lično urejen, malce smo se sprehodili potem pa nadaljevali pot. Od samostana do Donave naj bi bil samo spust, je pa najprej šla pot po drevoredu najprej navzgor, nato pa navzdol. Ob mostu, ki vodi čez Donavo, smo se peljali po osemnajst odstotni klančini, moje zavore so glasno protestirale.

Vozili smo se po senčnati poti najprej skozi področje žab, nato skozi področje kač in nato še skozi področje kuščarjev. Tako nekako je pisalo na tablah ob poti. Ne, tu se nismo ustavili. Smo se pa v kraju Aggsbach, kjer je postavljeno lično kolesarsko počivališče, malce smo pojedli in pogreli na soncu. Pred nami je bila znova 'šlingasta' pot, tokrat nas je peljala skozi vinorodno pokrajino, polno trt, nasadov marelic in nektarin, sadovnjakov in nobene trgovine.

Pokrajina je tu zelo idilična, na drugi strani reke je Dürnstein, nekakšen center te vinorodne pokrajine Wachau. Tu smo se tudi malce odmaknili od Donave in znova premagali manjši vzpon, ter se nato spustili v kraj Mautern an der Donau, kjer te kolesarska pot pelje mimo supermarketa. Pa še prav označeno je, da je tudi trgovina za kolesarje. Hecno, je pa prav prišlo za kratko okrepčilo in pavzo.

Pot nas je nato vodila mimo kraja Krems, ki pa smo ga kar malce zanemarili, čakali smo namreč na gostilno. Z Lauro sva na dolgi ravni poti malce tekmovala kdo se lahko hitreje pelje in pri petintridesetih kilometrih na uro me je pustila zadaj. Le čakaj, da odpnem ta kimpež. Bravo!

No, pa se je le pokazala ta gostilna, tu vem, da je hrana odlična, kar tri leta sem čakal na te lisičke z medaljoni. Mmmm, otroci dunajca in ribje palčke, žena pa 'balkanische fleisch'. Super je bilo. Po kosilu smo se odpeljali v bližnje mesto Traismauer, kjer smo spali v najboljšem Gostišču pri labodu. Gasthof zum Schwann deluje kot manjši grad, z obokanimi sobanami, vse malenkosti so do potankosti izpolnjene, soba super razdeljena na dva dela, televizija je imela tudi prvi in drugi slovenski RTV program v HD ločljivosti in super internet. In seveda, klet za kolesa. Res perfektno gostišče in tudi zajtrk je bil temu primeren. Samo mesto je malce manjše, kar hitro smo ga obhodili in se kmalu vrnili na zaslužen počitek.

Slike s poti

Peti dan

Peti, zadnji resnejši kolesarski dan, se kar nismo hoteli posloviti od hotela. Po slikanju ostalih hodnikov in soban, smo se ob desetih še skupaj slikali ob gostišču in se nato le poslovili. Pa smo vseeno naredili krog skozi mesto in se še enkrat peljali mimo tega hotelčka, res je bil lep. 

Nismo se vrnili do Donave, ampak smo naredili nekaj kilometrski trekking po vasicah in lokalnih cestah. Naše vodilo v daljavi je bila elektrarna Zwetendorf, kasneje se je izkazalo, da to ni bilo to, ampak, da je elektrarna druga stavba v daljavi. Do tja smo vseeno prišli, je pa to edina avstrijska jedrska elektrarna, pa še te niso nikoli zagnali, tako, da je danes predelana v fotovoltaično elektrarno. Lepa gesta, je pa hecno, da ob sami gradnji niso pomislili na kaj takega. Pred elektrarno so nas obletavali roji komarjev in mušic, zato smo vse skupaj kar hitro zapustili in se odpravili naprej. Čakal nas je manjši raztežaj do naslednjega mesta.

Tu se kolesarska steza znova odmakne od Donave in vodi skozi številna polja in manjše lične vasi. Lauro je tu nekaj pičilo in jo je odneslo krepko naprej tako, da sem se že malce bal, da je zašla. Sem pa v zanevesti vedel kaj nas čaka. In tudi Laura je to nekako iz znakov že razbrala. Pred krajem Tulln ima svoje mesto znana restavracija s prehitro prehrano. Ob znaku se je dete le ustavilo in potem smo skupaj krenili po krožiščih v to žalost. Kava in krompirček, ter sladoled je bil v redu, ostalega pa nismo jedli.

V Tullnu smo se peljali mimo indijančkov, oziroma skulptur v obliki vodne fontane in našli tudi pitno vodo, potem pa smo se čez zadnji most pred Dunajem odpeljali na drugo stran reke. Proti Dunaju smo se sedaj peljali po levi strani. To je bila verjetno ne preveč dobra odločitev, dopoldansko sonce je kar krepko sijalo in sence ni bilo. Na desni strani pa je, pa še pot je lepša. No, vemo za drugič. Tu se nam je pa že malce vleklo, bilo je vroče, kar precej mušic, malce bolj naporen grob asfalt in neskončna ravnina. Kar nekaj kilometrov se je tako vleklo in vleklo, dokler nismo prišli do obvoza, ki nas je vsaj malce speljal v gozd, v senco. 

Po super kratki pavzi smo se vrnili nazaj do Donave, ji pomahali v pozdrav in se v kraju Korneuburg povsem odmaknili. Zavili smo levo in se odpeljali preko polj in klancev do zadnjega prenočišča. To je bilo nad restavracijo s hitro prehrano. Čudna zgodba, garaža polita z oljem, vseeno pa smo dobro jedli in nekako tudi spali. Glavni del kolesarjenja je za nami, naslednji dan nas čaka samo še Dunaj in pot domov. Še vedno brez težav in dobre volje. Super.

Slike s poti

Šesti dan

No, pa smo se naspali tudi zadnjo noč. Čeprav ta zadnja namestitev ni bila preveč posrečeno izbrana, smo vseeno prespali. Današnja pot je bila načrtovana zelo na kratko. Dobrih deset kilometrov do Dunaja je minilo hitro, kot, da bi se vozili po predmestju, smo imeli že občutek, da smo na Dunaju. Po kratki pavzi smo se peljali mimo table 'Donauinsel'. Preposto smo sledili naslednjim oznakam in prišli do mosta, ki nas je pripeljal čez kanal na otok. Pa to ni nekakšen otoček, to je enaidvajset kilometrov dolg ozek otok, kjer lahko najdeš svojo plažo. V senci. Po otoku so posejane točke s pitno vodo, veliko je tudi stranišč, pa lokalov, urejenih in neurejenih plaž, še za nudiste lahko najdeš prostor. To pomeni, da je na obeh straneh otoka preko štirideset kilometrov plaže. Noro, pri nas v Kranju pa na otok postavimo trgovine. Iskreno povedano, butasto!
Zavzeli smo plažo, potem pa v vodo. Samo do kolen, je bila kar malce mrzla, pa malce predsodkov je tudi še vplivalo na resno kopanje, čeprav so se blizu nas kopali in čofotali. Opravili smo obvezno slikanje in podelili priznanja. To je bilo kar manjše presenečenje, ker nisem nič govoril o tem, da sem karkoli pripravil. Potem pa je sledila malica in še večje presenečenje. Na otoku je namreč wifi. Zastonj. Otroka v telefon, midva z ženo pa v lokal na pivo in kavo. Vsakemu svoje.
Nekaj ur otočenja je bilo dovolj in odločili smo se, da se odpeljemo do železniške postaje. Dunaj me vedno malce zjezi, kolesarske poti so dobro označene, ampak moraš jim slediti. Če jim pa ne, tako kot mi, potem pa zaideš v enosmerne ulice, ulice brez kolesarskih stez in podobno. Kljub temu smo hitro našli Prater, otroka sta odšla celo na en vlakec, potem pa smo se odpeljali naprej. Uspelo se nam je peljati mimo Hundertwasserhaus muzeja in tiste prave zgradbe. Zanimiva zgradba, bi bilo pa dobro videti notranjost hiše. Potem pa smo morali že kar pohiteti, železniške postaje nismo kar tako našli, pa še, ko smo jo, nisem vedel ali je prava ali ne. Pa je bila in tudi peron smo hitro našli in skoraj takoj je prišel pravi vlak. Še sprevodnik je pohvalil naš podvig in nam razložil vse o tem kateri vlak in kateri vagon je naš.
Do Linza smo se odpeljali v kupeju s še dvema Kitajcema. Skoraj pred zadnjo postajo sem ugotovil, da je sosednji vagon povsem prazen. Eh. V Linzu smo prestopili na drug vlak in imeli kar srečo s kolesi. Prosto za kolesa je sicer velik, bili smo med prvimi in lepo zložili kolesa. Čez deset minut pa se je na vlak usulo ljudi in na koncu je bil prostor za kolesa tako nabit, da se ni dalo več priti na drugo stran. Kolesarjenje, tako potovalno, je na tem koncu Avstrije res prvi šport.
Po prihodu v Passau je sledila obratna procedura, kot prejšnjo soboto. Kolesa na avto, preoblačenje in vožnja domov. Ker smo štartali zelo pozno zvečer, smo domov prišli ob treh ponoči. Še danes sem zaspan.
Slike s poti

Povzetek
Šest dni in tristošestdeset kilometrov kasneje lahko z veseljem ugotovim, da smo imeli vrhunski dopust. Ni bilo naporno, cele dneve smo se pogovarjali, prepirov ni bilo, nobenih težav z opremo, s kondicijo, pa tudi ne z vremenom. Vsi smo si bili enotni, da tako potovanje še kdaj ponovimo, nekaj pa bo potrebno vseeno narediti s kimpežem. Bo že. Precej vprašanj sem že dobil o stroških potovanja. Težko ocenim vse skupaj, spanje nas stane povprečno sto eurov na noč, vlak osemdeset, vožnja z avtom, parkirnina, vinjeta in tuneli okrog stodvajset, večerja za štiri v povprečju slabih petdeset eurov vsak dan, potem pa še trgovine in sprotne malice, Prater, pivo, kave, sladoledi. Pa pred tem smo si kupili še nekaj majic, hlač, pa kozmetike, ne vem, tisoč je premalo, do kam pa gre pa težko ocenim. Lahko bi bilo ceneje in bi bili lačni, ali pa dražje in bi bili spočiti.

Tina, Laura in Miha hvala za super družbo, ostalim družinam pa priporočam tako potovanje.
Je res d'best!