Pa sem si rekel kaj pa Slovenija. Počasi se dogaja, ampak prav dolgih tur pa ne moreš narediti. Kaj pa okoli? Izven Slovenije? Da bi jo očrtal. Toje to! Okoli Slovenije! Pa še ime takoj pride OKSLO. Super. Idejo sem predstavil Alešu, bil je takoj za. Tam nekje sredi zime sva za test začrtala smer, nabralo se je preko tisoč dvesto kilometrov. Osem dni bo dovolj, greva julija.
Dogajalo se je še marsikaj, odvozili smo zimske priprave, naredili kar nekaj kilometrov, skočili še čez lužo in julij je bil tu. Aleša so premagale zdravstvene težave, mene pa želja po bicikliranju in tako se je v soboto začelo zares. Vsa oprema in kolo, vse je bilo pripravljeno, pa še celo Boštjan me je že čakal. Ha, super imam spremstvo, vsaj do izhoda iz Slovenije. Še slikanje in gas.
Prvi kilometri so bili trdi, kako se že uporablja ta števec? Petindvajset kilometrov zatem se ugotovil, da ga moraš pravilno uporabljati. No, ja. Po klasični poti mimo Posavca, Dobrega polja, Begunj in Žirovnice sva bila hitro na novi kolesarski poti na Jesenicah. Tam so nekakšni divji vzponi, so pa k sreči kratki. Do Mojstrane in prvega počitka sva bila pripelja dovolj zgodaj zjutraj, da sva si lahko privoščilo kratko pavzo. Potem pa sva se mimo številnih kolesarjev peljala po kolesarski poti do Kranjske gore. Za dobro pavzo so poskrbeli v trgovini, kjer jih vsako leto preseneti množica turistov. Vrste tako kot včasih, hecno. Za zabavo so poskrbeli kar družina in prijatelji, skoraj bi obrnil in šel z njimi kam daleč. Na Šobec recimo?
Slovo je bilo kratko, kaj prav dosti ni bilo za dodati. Adijo in naprej! Do Italije je šlo še v duetu , potem pa je Boštjan obrnil, jaz pa v klanec. Dol. Noro, skoraj deset kilometrov spusta po lepi kolesarski stezi. Vem ja, nazaj gor bo treba, ampak to bo šele čez en teden. Res, nazaj gor do Rateč bo potrebno peljati naslednji teden, danes do Trbiža in naprej pa se steza ves čas vzpenja tako, da sem se dvignil nazaj v višave. Tukaj je toliko tabel in oznak, da je že kičasto. Veliko je povsem lokalnih smeri, zame pa je bilo pomembno, da sem se priključil kolesarsko pot Ciclovio Alpe Adria, to je pot, ki pelje od Salzburga do Gradeža. To pot bom enkrat ločeno odpeljal, zna biti zelo zanimiva.
Mimo Višarij se zabava šele prične. Pot je ves čas asfaltirana in pelje dol in dol in dol. Mimo avtoceste, pa čez in pod, skozi številne vasice. Tunelov je ogromno in so prav prijetna osvežitev v vročem dnevu. Najdaljši tunel je dolg skoraj kilometer in gre tudi pod reko. Mislim, da se imenuje Fella. Vsi tuneli so osvetljeni in naravno klimatizirani. Odbito. V kraju Chiusaforte je v stari postaji narejena okrepčevalnica, ogromno kolesarjev je bilo tu, imeli pa so tudi kompletno orodje in še vse kar razstavljeno ob poti. Pripravno. Kraj se po slovensko imenuje Kluže in leži ob reki Beli. Ta kraj je bil včasih mejno mesto na prehodu med Julijskimi in Karnijskimi alpami. Na wikipedii sem našel zanimivo sliko stare opuščene železniške postaje v kraju. Med mojimi slikami pa lahko vidimo kako je videti danes.
Mimo Višarij se zabava šele prične. Pot je ves čas asfaltirana in pelje dol in dol in dol. Mimo avtoceste, pa čez in pod, skozi številne vasice. Tunelov je ogromno in so prav prijetna osvežitev v vročem dnevu. Najdaljši tunel je dolg skoraj kilometer in gre tudi pod reko. Mislim, da se imenuje Fella. Vsi tuneli so osvetljeni in naravno klimatizirani. Odbito. V kraju Chiusaforte je v stari postaji narejena okrepčevalnica, ogromno kolesarjev je bilo tu, imeli pa so tudi kompletno orodje in še vse kar razstavljeno ob poti. Pripravno. Kraj se po slovensko imenuje Kluže in leži ob reki Beli. Ta kraj je bil včasih mejno mesto na prehodu med Julijskimi in Karnijskimi alpami. Na wikipedii sem našel zanimivo sliko stare opuščene železniške postaje v kraju. Med mojimi slikami pa lahko vidimo kako je videti danes.
Nadaljeval sem proti Vidmu - Udinam. Ciclovia se nadaljuje jaz pa sem zavil na cesto in malo skrajšal pot. Tako se mi je zdelo, v resnici sem se samo hitreje peljal, kilometrov je bilo enako veliko. V kraju Venzone - Pušja vas sem se peljal mimo katedrale svetega Andreja, po neki legendi naj bi bila Napoleonova želja, da bi bil tu pokopan. Kraj je bil v potresu leta 1976 popolnoma podrt tako, kar pa danes ni videti, ker je lepo obnovljen. Tudi dvojno obzidje je vidno s ceste, ki se pelje mimo. V zgodnje popoldanskem frontalnem vetru sem imel počasi dovolj in se ustavil v Huminu - Gemona Del Friulli in si privoščil povsem domačo prehrano - kebap.
Po kosilu ponavadi bolj malo sledim, vem le, da so bile ceste ravne in da sem se nekajkrat približal in oddaljil Alpe Adria stezi, na koncu pa je ceste le zmanjkalo. Ustavil sem se pred hotelom, ki pa je deloval bolj zapuščen kot ne. Vseeno sem poizkusil in ugotovil, da je pravzaprav čisto v redu. Soba dovolj velika, tuš je bil osvežilen, hrana pa malce dalj stran!
Po kosilu ponavadi bolj malo sledim, vem le, da so bile ceste ravne in da sem se nekajkrat približal in oddaljil Alpe Adria stezi, na koncu pa je ceste le zmanjkalo. Ustavil sem se pred hotelom, ki pa je deloval bolj zapuščen kot ne. Vseeno sem poizkusil in ugotovil, da je pravzaprav čisto v redu. Soba dovolj velika, tuš je bil osvežilen, hrana pa malce dalj stran!
Prva etapa je tako opravljena, predvidenih 161 kilometrov je postalo 164 kilometrov, kar je dobro, torej nisem preveč podaljšal. Kronometer Rogliča sem prespal, sploh ne vem kdaj me je zmanjkalo.
Top. Srecno naprej. B
OdgovoriIzbriši