Preprosto.
Ja, res.
No, počasi je bilo pa takole. Lani sem malce nadgradil svoje kolo, kar se je že v prejšnjih zapisih tudi že dalo ugotoviti. Lani je bil tega užitka deležen še bolj tak treking bicikel, letos pa je moja specialka po dva tisoč petsto kilometrih in po svojem prvem rojstnem dnevu, le doživela svojo krstno vožnjo na razdalji Kranj - Koper. Pa še to najprej v drugo smer. To je torej moje tretje kolo s katerim sem se peljal na tej trasi in lahko rečem, da mi tudi enega samega centa ni žal. Res, noro.
Petek
Po doooolgem tednu, nekega čudnega vremena in skoraj dežja, se je le prikazal petek. En teden pred tem sem malce preizkusil kako je speljana cesta čez Soriško planino, še en teden prej pa kako je na Jamniku. Vsi klanci, ki jih srečaš na teh trasah te nekako pripravijo na to, da ti Črni Kal ne more več jemati spanca. Tako sem, vsaj v mislih pripravljen, nestrpno čakal na odhod. Super je bilo, da sem prepričal še kolega tako, da sva zjutraj ob sedmih odšla na morje. Ne v službo. Hehe. Mimo Postojne je bila sicer megla, ampak v avtu to nič ne moti. V Kopru sva bila hitro, vožnja skozi na novo odprti tunel pod Markovcem pa še ni mogoča. Zakaj pa so ga potem odprli? No upam, da ni kaj dol padlo. V Izoli sva končno začela pripravljati kolesa. Zraven so se trije, mogoče štirje možakarji prav tako pripravljali na kolesarski podvig. Njihov glavni Capo di banda nama je predstavil celotno pot. Mislim, da je naštel vse večje kraje v slovenski Istri. Na koncu je s posebnim žarom povedal, da gre kar za sto kilometrov. Kolegu je bilo kar nerodno, ko mu je rekel, da greva do Kranja. Ampak, da ne bo pomote, ne gre za tekmovanje ali karkoli, možakarjem čestitam, bili so krepko starejši in bolj prestrašeni kot midva. No, vsak po svoje, štartala sva proti Kopru.
Mimo Žusterne do Kopra se pelješ ob morju in dejstvo, da grem stran mi ni bilo všeč. Skozi Koper in labirint krožišč sva se nekako znašla in se kmalu peljala proti Bertokom. Prvi klančki, prvi spusti in že po Parenzani čakava na odcep desno proti Klancu. Na zemljevidu sem nekako preračunal trideset kilometrov dviga. Do sem še nisem opazil nič posebnega. Vožnja v drugo smer je povsem drugačna, po železniški progi se je vozila samo lokomotiva, skozi Dekane in Rižano pa je šlo kar naravnost. Brez prometa je tu res fino.
No, pri odcepu za Buzet pa se je končno cesta malce nagnila. Nič posebnega malce prestaviš pa je. Ne vem ali so spremenili cesto, nasuli teren, ampak odcep za Kozino je bil nenadoma pred menoj. Soborec mi je malce ušel, pri tistem bistroju na ovinkih pa sem ga ujel. Prav nikoli se še nisem tam ustavil in tudi to pot se nisem. V tisto kljuko oz. ovinek sem se pripeljal spočit in lahkotno nadaljeval mimo kamnoloma. Hitro sva prispela do počivališča, nič čakala in nadaljevala. Tu sem mislil, da je klanca konec, ampak se potegne še za kakšen kilometer ali dva. Brez problemov, na vrhu sledi spust. Noro. Črni Kal oz. klanec je premagan, nič posebnega, bavbav za otroke. Hecno.
Šele tu sem si zavrtel pot od Kranja do Kopra nazaj. Je kje še kakšen klanec? Kako dolg? Strm? Vse se je hitro odvijalo pred Kozino spust, kratek dvig in pavza. Dolila sva vodo, vročina je že začela malce naraščati. Nekje tu sva srečala dva pešaka z ogromnima nahrbtnikoma in pa neke odbitneže, ki so se z nekakšnimi skiroji s torbami vozili na morje. Neka odbita akcija se je baje odvijala na nekem radiu. Od Kozine do Senožeč je kar samo letelo, po klancu navzdol sem po obeh merilcih dosegel malo manj kot šestdeset kilometrov na uro, kolega pa je celo zadel šestdesetico v nulo. Noro. Kratka pavza na benzi je bila bolj za vodo, potem pa je sledil dvig do Razdrtega. Kaj se je tu dogajalo ne vem, nekje pred Nanosom je verjetno potegnil veter, ker je bila pred menoj Postojna skoraj v hipu. Sem vozil na avtopilotu, sem zaspal, pojma nimam. Šlo je kar samo. V Postojni sva počakala, sledila je malica.
Skozi Postojno vedno kar letimo, tu gre navzdol, to pot je šlo navzgor. Pa ni omembe vreden klanec, je dovolj dogajanja ob cesti. Tu sem se že veselil tistih dirkaških ovinkov. Danes motoristov še ni bilo , zato je bila cesta najina. Ne vem kako lahko motoristi te ovinke tako polagajo, jaz jih s kolesom ne morem. Vseeno je letelo kar je, cesta niti ni preveč lepa za spust. Ob vožnji navzgor niti ne opaziš, da je bolj slaba oziroma razpokana. Tokrat navzdol seveda brez pavze letiva kar naprej mimo Planine, edino Grčarevec je želel nekako pokazati svoje strmine. Žal preblago tako, da sva bila hitro v Logatcu. Žal, logaška katastrofa še vedno stoji, tisto cesto bi lahko kar s peskom posuli, bi bilo bolje. Napol sede, napol stoje prevoziva tisto asfaltno žalost in doseževa vrh Vrhniškega klanca. No, to je pa bil spust. K sreči je na sredini nekje lep asfalt presekan s kockami tako, da posebnih rekordov ne dosežeš. Mogoče je pa tako celo bolje. Sledila je kratka pavza na bencinski črpalki, ob kavi, skoraj brez lončka.
Popolnoma okrepčana in brez kakšnih posebnih zapletov po stotih kilometrih sva nadaljevala pot proti Ljubljani. Na tem delu je celo nekaj kilometrov kolesarske poti, ki pa nastopa v različnih oblikah in kvalitetah. Vročina je od asfalta kar puhtela in želja po vožnji skozi Ljubljano oziroma po Tržaški je z vročino vred izpuhtela. Odločila sva se še za en kratek skok proti Dobrovi, manjkal nama je še tisti klanec pred Podutikom. Spust je bil bolj počasen, ker se je pred naju nastavil traktor, no in tu naju je pa prehitel en rumen kolesar. Vsaj eden. Pot skozi Dramlje v drugo smer prav tako obvladam in kot bi mignil sva bila v Šentvidu.
Brez pavz in posebno zapletenih usklajevanj sva se odločila, da greva skozi Pirniče in se potem takoj premislila. Še dobro, ker je bila cesta v tisto smer zaprta. Mimo dežele Telebajskov sva pod Starim gradom pridrvela v Valburgo. Stari grad so kot kaže malce odprli svetu, kar nekaj dreves so podrli, ali pa so se sama lansko leto. Čeprav so bolj ruševine, se še vedno zelo impozantno dvigajo nad Smlednikom. Čisto kratka pavza za zadnjo čokoladko je bila potrebna zato, da se nehote lotiva Bambi šprinta in se skozi Trboje odpeljeva proti Kranju. Ker sva se peljala proti domu, sva šla seveda vedno bolj hitro. Še dobro, da sva se ustavila v Kavki na pivu in zaključila današnjo pot.
Sledila je analiza poti, debata kateri klanec je najhujši in pa načrtovanje poti za naslednji dan. Avto se sam ne bo pripeljal nazaj.
Slike s poti
Sobota
Zjutraj sem vstal bolj previdno kot ponavadi. Povsem nepotrebno. Pričakoval sem trde mišice in celo goro problemov, no, od tega kaj dosti ni bilo. Edina možna težava, ki je ostala pa bi se lahko pokazala na kolesu. Pa se ni. No, najprej sem se malce bolj trdo vsedel, potem pa je šlo.
Sledilo je obvezno štartno slikanje, potem pa odhod. Jutranje sonce, ki mi je svetilo v glavo, me je popeljalo do Čirč, kjer smo se dobili z ostalimi sotrpini. Dva možakarja, dve čeče in jaz. Kratek posvet je bil res kratek in oddrveli smo proti morju. Na Prebačevskem polju smo preizkusili vožnjo v koloni, šlo nam je brez problemov. Vse do dežele šalabajskov pod Šmarno goro ni nobenega klanca in hitrost je bila temu primerno visoka.
Prvi klanec nas ni premagal, tako, da smo bili kar hitro v Tacnu, med potjo smo izstrelili plastenko iz torbe in po vzponu v Šentvid opravili prvo pravo pavzo na počivališču na Celovški. Ja, res je, v Ljubljani sta za nas Gorenjce dve super zadevi. Omenjeno počivališče in tabla za Kranj:). Prvi vtisi so bili zelo vzpodbudni, kondicije še ogromno, zato smo odleteli proti naslednji pavzi.
Ob Koseškem bajerju je že vse živelo. Punce so tekle, fantje trenirali boks, želve pa plavale. Mimo živalskega vrta se je vedno lepo peljati, po Tržaški do Brezovice pa smo se počasi začeli ogrevati. Do Vrhnike je iz Ljubljane lep spust, ki se je kazal v vedno večji hitrosti, tako, da smo se malce nazaj držali, da ne bo tempo prevelik. Kar se je dalo smo sledili kolesarski progi, ki pa je na nekaterih mestih super, na nekaterih pa tako trapasto speljana, da bi bilo mogoče bolje, da je ne bi bilo. Vem, župani in lokalni veljaki tekmujejo, ampak marsikatero kolesarsko stezo na splošno v Sloveniji ne moremo imenovati kolesarska steza, ampak pobarvan kos asfalta. Neuporabno. Fantje pojdite si pogledat v Šenčur kako se tej stvari streže.
Zelo lepo jutro je dvigovalo temperaturo na cesti in škoda, Ivan, res škoda, da v tvojih trpečih mrzlih časih na Vrhniki nisi uspel, ali želel, posvojiti vsaj staro okorno ali malce bolj novo kolo. Poletni užitki in navdušenje bi splahnelo šele pozno pozimi ali zgodaj spomladi in mogoče bi bil v romanih kakšen nasmeh več. Po drugi strani si pa hlapca Jerneja na biciklu sploh ne predstavljam. Pred nekdanjo tovarno IUV je bil tokrat shod, ali mogoče zvoz (to je sedaj malce pod Ivanovim vplivom) avtomobilistov znamke dveh navzgor obrnjenih streh, na stavbi pa piše Kulturni center Vrhnika. Super ideja, stare opuščene tovarne se umikajo kulturi, torej zabavi, kar pa v teh krajih k sreči še ni izumrlo.
No, Ivanov navdih se je tu poslovil, vrhniški klanec pa pozdravil. Tokrat sem se s specialko prvič peljal navkreber in je šlo kar hitro. Pavza na sredini je bila namenjena bolj priključevanju skupine in odsopihali smo do vrha. Družba bravo, brez problemov. Sami profesionalci. Ko se evforija po premaganem Klancu poleže, pa te polije mrzli krop. V Logatcu se s kolesi ne vozijo. Nemogoče. Do Vrhnike že ne. Razumem. Vse. Pa Direkcijo za ceste, pa državne programe, pa lokalne interese, pa županove interese, ampak od tega Napoleonovega drevoreda, oziroma asfaltnega makedama ima še največ lokalni avtomehanik. Vsaj seno naj na debelo natresejo na cesto, mogoče stare reciklirane gume, ali pa mogoče en kilometer asfalta za celotno cesto. Mi je pa še ena egocentrična ideja padla na misel med tem, ko sem po tej cesti lovil dva kolesarja, ki sta imela na majici znak meni ljubega piva. Kaj pa, če bi naredili kolesarsko obvoznico. Kolesarji bi bili veseli, kakšen pešec in ostalo sorodstvo tudi, lokalna avtomehanična scena bi bila še vedno zadovoljna, DRC bi imel isto, župan pa še moj glas. No, Logatčani. Po prvem semaforju, ki ste ga dobili letos, bi to bila pridobitev enakovredna odkritju še ene Zemlje nekje tam zunaj.
Ja, ko te tako pretrese, ti potem kvasovke v možganih take misli napletejo. Priznam, naprej od nove semaforizirane pridobitve je pa kar lepo. Cik cak, Kalce, levo in že drviš skozi Grčarevec. Superca. Tu se je vedno lepo peljati. Cesta ni v najboljšem stanju, je pa razgled fantastičen. Planinsko polje je res lepo in pravzaprav niti ne vem, ali so poplave tu dobra, ali slaba stvar. Seveda slaba za prebivalce, kadar je povzročena škoda, ampak tudi Lakotnik bi temu rekel Zelena dolina (Miki si tu dobil idejo?). Med vožnjo sem ekipo pripravil na ovinke pred nami in to tako dobro, da smo po nekaj zavojih že družno počivali na dirkališču. Ne nisem se zmotil. Bili smo del kolesarsko motorističnega sožitja, po pravici povedano, vsi enako utrujeni. Tudi na motorju se utrudiš, po mojem jih rit še bolj boli. Motoristov je bilo malo morje, motorjev malce manj, en pa se je izredno izkazal. Nisem velik oboževalec motornih specialk, ampak tega je pa bilo užitek gledati in poslušati. Izredno močan zvok, ne neko cviljenje in vožnja s kolenom po cesti te ne pusti ravnodušnega. Noro, če obstaja kakšen motorističen vzhičen pozdrav, evo ti ga!
Po pavzi in dejstvu, da smo na polovici smo se odločili, da gremo do Postojne na kavo. Nekaj klanca je še ostalo skozi ride in potem se raztegne še eden pred Postojno in že si na spustu skozi mesto do bencinske. Spotomo smo srečali en razdrt avtobus, poln mulcev, ki so zunaj pekli na žaru, notri pa spali. V Postojni smo se okrepčali in pripravili za nadaljevanje poti.
Ta del poti je lahko malce moreč, če se preveč osredotočiš na Nanos. Gora pač tam stoji in ti se pelješ proti njej. In še kar. In še vedno. In še malo. Pa se skoraj ne spreminja. Potem pa nenadoma postane ogromna, tam pa zaviješ stran, čez hrib in v Senožečah na bencinski že skoraj pozabiš na nos, ne na Nanos. Evo, še en klanec gor pa smo. Smo se nasmejali. Malce kreme, malce spodbudnih besed, obvezno skupinsko slikanje in družba je oddrvela naprej. Jaz pa za njimi. No, pred tem sem si pa ogledal še Lamborghinija. Traktor. Do Kozine je skoraj dvajset kilometrov, svetujem pa vsem kolesarjem, da greste skozi Kačiče in Rodik. Je bolj položno, še manj prometa in več sence. Po tej lažji poti smo prišli do Kozine in si še zadnjič napolnili vodne rezerve.
Vročina nas je že malce načela, dobrih stodvajset kilometrov tudi, zato smo pred vrhom Črnega Kala še enkrat nakratko počakali, potem pa je sledil spust. Jaz sem šel povsem stisnjen, skrit za balanco, brez pedaliranja, šestedet na uro. Hitreje ne gre. Pa je že to dovolj. Po ogledu Kopra oziroma Trsta iz razgledne točke, je sledil še en tak spust naprej, skozi tisti ovinek sem bil že skoraj motorist, potem pa v križišču levo in do Rižane kot po maslu. Družbi sem malce naložil, da je klancev konec, nihče se ni pritoževal, ko smo bili pa na Parenzani, pa mislim, da so že pozabili na to. Od tu pa do piva v Kopru pa je vedno bolj v transu, nekako pozabljaš na klance, na razdaljo, vrtiš se v krogu po krožiščih, zavijaš v enosmerne ulice, se znajdeš med pešci, smrdi po postanem olju, nekdo se nekje dere na ves glas, končno te iz podzavesti zdrami glas: "Kakšno pivo pa?"
Sobotno doživetje je bilo enkratno, z družbo smo potem nadaljevali seveda še do Izole na pico, vmes popravljali verigo, potem pa do konca secirali postrežbo v tamkajšnji piceriji. Kapučino je bil bolj miničino, talar pa se je spremenil v še eno pivo. Zabava do konca, čestitam vsem in gremo še kam!
Dvodnevna tura se je izkazala za ne preveč težko preizkušnjo. Tristo kilometrov in dvatisoč petsto višincev. Brez problemov. To bom še ponovil. Soborcu prav tako čestitam in hvala za družbo.
PS
Tole želim še dodati. V treh letih sem pot opravil s tremi različnimi kolesi. Starim gorcem, novejšim trekingom in specialko. Na slednji sem najbolj užival in ob sobotni res zmerni vožnji opazoval okolico. V štirih letih mojega pedaliranja na tej poti se je precej spremenilo. Vrhnika se spreminja, tudi ceste se spreminjajo in obnavljajo. Logatec je pač poseben, Tacen ni. Trboje imajo novo cesto. Sem ter tja so tudi nove trgovine, pa žal zaprte nekatere gostilne. Je razvoj in ga ni. Komaj čakam, da vidim kaj bo drugače naslednjič:).
Slike s poti
Sledilo je obvezno štartno slikanje, potem pa odhod. Jutranje sonce, ki mi je svetilo v glavo, me je popeljalo do Čirč, kjer smo se dobili z ostalimi sotrpini. Dva možakarja, dve čeče in jaz. Kratek posvet je bil res kratek in oddrveli smo proti morju. Na Prebačevskem polju smo preizkusili vožnjo v koloni, šlo nam je brez problemov. Vse do dežele šalabajskov pod Šmarno goro ni nobenega klanca in hitrost je bila temu primerno visoka.
Prvi klanec nas ni premagal, tako, da smo bili kar hitro v Tacnu, med potjo smo izstrelili plastenko iz torbe in po vzponu v Šentvid opravili prvo pravo pavzo na počivališču na Celovški. Ja, res je, v Ljubljani sta za nas Gorenjce dve super zadevi. Omenjeno počivališče in tabla za Kranj:). Prvi vtisi so bili zelo vzpodbudni, kondicije še ogromno, zato smo odleteli proti naslednji pavzi.
Ob Koseškem bajerju je že vse živelo. Punce so tekle, fantje trenirali boks, želve pa plavale. Mimo živalskega vrta se je vedno lepo peljati, po Tržaški do Brezovice pa smo se počasi začeli ogrevati. Do Vrhnike je iz Ljubljane lep spust, ki se je kazal v vedno večji hitrosti, tako, da smo se malce nazaj držali, da ne bo tempo prevelik. Kar se je dalo smo sledili kolesarski progi, ki pa je na nekaterih mestih super, na nekaterih pa tako trapasto speljana, da bi bilo mogoče bolje, da je ne bi bilo. Vem, župani in lokalni veljaki tekmujejo, ampak marsikatero kolesarsko stezo na splošno v Sloveniji ne moremo imenovati kolesarska steza, ampak pobarvan kos asfalta. Neuporabno. Fantje pojdite si pogledat v Šenčur kako se tej stvari streže.
Zelo lepo jutro je dvigovalo temperaturo na cesti in škoda, Ivan, res škoda, da v tvojih trpečih mrzlih časih na Vrhniki nisi uspel, ali želel, posvojiti vsaj staro okorno ali malce bolj novo kolo. Poletni užitki in navdušenje bi splahnelo šele pozno pozimi ali zgodaj spomladi in mogoče bi bil v romanih kakšen nasmeh več. Po drugi strani si pa hlapca Jerneja na biciklu sploh ne predstavljam. Pred nekdanjo tovarno IUV je bil tokrat shod, ali mogoče zvoz (to je sedaj malce pod Ivanovim vplivom) avtomobilistov znamke dveh navzgor obrnjenih streh, na stavbi pa piše Kulturni center Vrhnika. Super ideja, stare opuščene tovarne se umikajo kulturi, torej zabavi, kar pa v teh krajih k sreči še ni izumrlo.
No, Ivanov navdih se je tu poslovil, vrhniški klanec pa pozdravil. Tokrat sem se s specialko prvič peljal navkreber in je šlo kar hitro. Pavza na sredini je bila namenjena bolj priključevanju skupine in odsopihali smo do vrha. Družba bravo, brez problemov. Sami profesionalci. Ko se evforija po premaganem Klancu poleže, pa te polije mrzli krop. V Logatcu se s kolesi ne vozijo. Nemogoče. Do Vrhnike že ne. Razumem. Vse. Pa Direkcijo za ceste, pa državne programe, pa lokalne interese, pa županove interese, ampak od tega Napoleonovega drevoreda, oziroma asfaltnega makedama ima še največ lokalni avtomehanik. Vsaj seno naj na debelo natresejo na cesto, mogoče stare reciklirane gume, ali pa mogoče en kilometer asfalta za celotno cesto. Mi je pa še ena egocentrična ideja padla na misel med tem, ko sem po tej cesti lovil dva kolesarja, ki sta imela na majici znak meni ljubega piva. Kaj pa, če bi naredili kolesarsko obvoznico. Kolesarji bi bili veseli, kakšen pešec in ostalo sorodstvo tudi, lokalna avtomehanična scena bi bila še vedno zadovoljna, DRC bi imel isto, župan pa še moj glas. No, Logatčani. Po prvem semaforju, ki ste ga dobili letos, bi to bila pridobitev enakovredna odkritju še ene Zemlje nekje tam zunaj.
Ja, ko te tako pretrese, ti potem kvasovke v možganih take misli napletejo. Priznam, naprej od nove semaforizirane pridobitve je pa kar lepo. Cik cak, Kalce, levo in že drviš skozi Grčarevec. Superca. Tu se je vedno lepo peljati. Cesta ni v najboljšem stanju, je pa razgled fantastičen. Planinsko polje je res lepo in pravzaprav niti ne vem, ali so poplave tu dobra, ali slaba stvar. Seveda slaba za prebivalce, kadar je povzročena škoda, ampak tudi Lakotnik bi temu rekel Zelena dolina (Miki si tu dobil idejo?). Med vožnjo sem ekipo pripravil na ovinke pred nami in to tako dobro, da smo po nekaj zavojih že družno počivali na dirkališču. Ne nisem se zmotil. Bili smo del kolesarsko motorističnega sožitja, po pravici povedano, vsi enako utrujeni. Tudi na motorju se utrudiš, po mojem jih rit še bolj boli. Motoristov je bilo malo morje, motorjev malce manj, en pa se je izredno izkazal. Nisem velik oboževalec motornih specialk, ampak tega je pa bilo užitek gledati in poslušati. Izredno močan zvok, ne neko cviljenje in vožnja s kolenom po cesti te ne pusti ravnodušnega. Noro, če obstaja kakšen motorističen vzhičen pozdrav, evo ti ga!
Po pavzi in dejstvu, da smo na polovici smo se odločili, da gremo do Postojne na kavo. Nekaj klanca je še ostalo skozi ride in potem se raztegne še eden pred Postojno in že si na spustu skozi mesto do bencinske. Spotomo smo srečali en razdrt avtobus, poln mulcev, ki so zunaj pekli na žaru, notri pa spali. V Postojni smo se okrepčali in pripravili za nadaljevanje poti.
Ta del poti je lahko malce moreč, če se preveč osredotočiš na Nanos. Gora pač tam stoji in ti se pelješ proti njej. In še kar. In še vedno. In še malo. Pa se skoraj ne spreminja. Potem pa nenadoma postane ogromna, tam pa zaviješ stran, čez hrib in v Senožečah na bencinski že skoraj pozabiš na nos, ne na Nanos. Evo, še en klanec gor pa smo. Smo se nasmejali. Malce kreme, malce spodbudnih besed, obvezno skupinsko slikanje in družba je oddrvela naprej. Jaz pa za njimi. No, pred tem sem si pa ogledal še Lamborghinija. Traktor. Do Kozine je skoraj dvajset kilometrov, svetujem pa vsem kolesarjem, da greste skozi Kačiče in Rodik. Je bolj položno, še manj prometa in več sence. Po tej lažji poti smo prišli do Kozine in si še zadnjič napolnili vodne rezerve.
Vročina nas je že malce načela, dobrih stodvajset kilometrov tudi, zato smo pred vrhom Črnega Kala še enkrat nakratko počakali, potem pa je sledil spust. Jaz sem šel povsem stisnjen, skrit za balanco, brez pedaliranja, šestedet na uro. Hitreje ne gre. Pa je že to dovolj. Po ogledu Kopra oziroma Trsta iz razgledne točke, je sledil še en tak spust naprej, skozi tisti ovinek sem bil že skoraj motorist, potem pa v križišču levo in do Rižane kot po maslu. Družbi sem malce naložil, da je klancev konec, nihče se ni pritoževal, ko smo bili pa na Parenzani, pa mislim, da so že pozabili na to. Od tu pa do piva v Kopru pa je vedno bolj v transu, nekako pozabljaš na klance, na razdaljo, vrtiš se v krogu po krožiščih, zavijaš v enosmerne ulice, se znajdeš med pešci, smrdi po postanem olju, nekdo se nekje dere na ves glas, končno te iz podzavesti zdrami glas: "Kakšno pivo pa?"
Sobotno doživetje je bilo enkratno, z družbo smo potem nadaljevali seveda še do Izole na pico, vmes popravljali verigo, potem pa do konca secirali postrežbo v tamkajšnji piceriji. Kapučino je bil bolj miničino, talar pa se je spremenil v še eno pivo. Zabava do konca, čestitam vsem in gremo še kam!
Dvodnevna tura se je izkazala za ne preveč težko preizkušnjo. Tristo kilometrov in dvatisoč petsto višincev. Brez problemov. To bom še ponovil. Soborcu prav tako čestitam in hvala za družbo.
PS
Tole želim še dodati. V treh letih sem pot opravil s tremi različnimi kolesi. Starim gorcem, novejšim trekingom in specialko. Na slednji sem najbolj užival in ob sobotni res zmerni vožnji opazoval okolico. V štirih letih mojega pedaliranja na tej poti se je precej spremenilo. Vrhnika se spreminja, tudi ceste se spreminjajo in obnavljajo. Logatec je pač poseben, Tacen ni. Trboje imajo novo cesto. Sem ter tja so tudi nove trgovine, pa žal zaprte nekatere gostilne. Je razvoj in ga ni. Komaj čakam, da vidim kaj bo drugače naslednjič:).
Slike s poti