Zajtrka danes nisem imel, bom po poti uredil. Danes me čaka kraljevska etapa, po razgledu in po višincih.
Po recepciji sem malce pobrskal, da bi našel človeka, ki bi odprl vrata za katerimi je moje kolo. Nisem ga našel, sem pa našel ključ. Hop in kolo je bilo že pred hotelom, nabasal sem še vrečo, ostale električne pripomočke, motor v noge in od-hod.
Včeraj je bil tu direndaj, danes nikjer nikogar. Čistilec ceste, galebi in moja malenkost. Eno krožišče in že sem zapustil Frejus in se znašel v Saint-Raphaelu. Tukaj so res velike plaže, vse je public, že skoraj mondeno, po mojem se splača kakšen dan preživeti tu.
Hotel pri hotelu, plaže, edino čas je predsezonski, ni otrok, je pa starejša generacija in to v ogromnih količinah. To pomeni, da je trenutno poceni in dobro.
Santa Lucia, Agay, Catanque du Petit Caneiret in tako naprej vse do Theoule-sur-Mer. Cesta gre ves čas gor in dol, v ozadju so visoke rdeče rjave skale, na desni pa neskončno morje. Azurna obala je top!
Nisem edini, kolesarjev je na cesti ogromno, vsi drvijo vsi uživajo. Potem pa pride na vrsto prvi pet kilometrski raztežaj plaže pred Cannesom. Ločena kolesarska steza, plaža, ohh ne bom se ponavljal. Ja, pa se bom, Azurna obala je top. Gneče še ni bilo, zato sem se hitro izmuznil skozi mesto in v naslednjem - Golfe-Juan - naredil pavzo. Seveda je v senci na klopci ležal en možak, prav bom pa stal. Antibes je švignil mimo, prav tako Cagnes-sur-Mer, tisti enormni hotel je še bolj ogromen.
Po nadaljevanju sem najprej zgrizel en klanec, potem pa je spet sledila filmska vožnja ob morju, torej sur-Mer, Villefranche-sur-Mer in Beaulieu-sur-Mer.
Potem pa kot, da bi me nekdo klofnil je šel mimo Monaco. Kako je to majhna vasica, če imajo oni lahko formulo, bi imeli lahko vsaj dve. Eno z levimi ovinki in eno z desnimi. Hehe. Le kje bi bila gužva? Skratka, na vhodu v Monaco še vedno delajo, torej table ni. Hitro bi zgrešil v tunele kot zadnjič, ampak sem v zadnjem hipu videl napis - promenada za pešce. Skok in sem bil tam. V gužvi. Trgovine, lokalčki, ceste, vse je bilo polno, zaparkirano, aja v morju pa lupinice. Take majhne in malo večje. Ob zijanju sem in tja sem opazil napis F1 in videl, da tribun še niso podrli in da so odbojne ograje še kar tam. Pogledam na tla in vidim, da se peljem po štartno ciljni ravnini, mimo tiste zmagovalne strehe. Uuuu, tokrat ni bilo dež, dež, uuuu dež. Še skozi tunel sem se zapeljal, tistega značilnega pravokotnega ovinka pa ni več, aja pa v drugo smer se peljem. Sploh ni široko, kako lahko tu dirkajo? Na tisti klanec nisem šel, gužva je bila prehuda, pa še pred leti sem ga že odvozil. Še dve zijali sem prodal in že sem bil na uničujočem klancu, ki pelje ven iz Monte Carla in Monaca. Ne vem, na televiziji je videti lepše, sploh posnetki iz zraka ali morja so super, s ceste pa je pogled drugačen. Ja, jahte naredijo svoje, je pa bilo tokrat veliko ograj tako, da prav blizu nisem mogel. No, tudi veliko lepih hotelov imajo, pa celo plaže. Če je Nica Niš, je Monte Carlo Opatija. Hehe. Ne oboje je en tak duplikat Kopra in Portoroža.
Še Cap Martin, potem pa sem prišel za moje pojme do najlepšega kraja na Azurni obali, to je Menton. Se kdo spomni table Menton 777? No, tu je Menton 0. Prekrasno mesto, manjša Nica, mondeno kot Monaco, ampak prijetno umirjeno. Tu bi se dalo živeti.
No, po zadnjem klancu je sledil tudi spust in prišel sem do cilja v Ventimiglio. Pred tem sem prečkal še mejo, torej adijo Francija, buon giorno Italia. Sono qui!!
Seveda bo la pizza, la birra bianca, mogoče še il gelatto. Kako fino žlobudram, končno razumem kaj ljudje govorijo, ne pa tiste uiuipiupipi francoščine. Brez zamere Francozi ampak vseeno se bo treba naučiti še kakšen jezik. Vprašajte Rogliča, ko bo spet pri vas, ali pa kmalu Pogačarja ali pa Mohoriča.
Buona notte!
Relive 'Frejus - Ventimiglia'