Na izlet v Amsterdam

Ahh, končno izpod tuša. Dvaindvajset ur avtobusa je res mučenje. Potem pa še vsi tisti... 

Khm. Moment. Kar nekaj nakladam brez uvoda in rdeče niti. No nit je lahko tudi druge barve, uvod bi pa lahko bil bolj pravi. Ura je pol deset zvečer, zunaj pa še vedno dan. Kje sem, kaj počnem? No, prav pa tako.

Letos so se časovne variacije pokazale tako, da je kolesarjenje prišlo na vrsto junija. November se je potegnil skoraj do konca maja in le kdo bo čakal še naprej. Za Aleša sem bil prehiter, povsem razumem, tako, da je moj edini sopotnik tokrat le bicikel.

Letošnja ideja se imenuje DamDam. Torej, od AmsterDAMa do KransterDAMa. Prvotna ideja je bil Rotterdam, ampak zakaj pa ne Amsterdam. Ime poti je torej sestavljeno iz zaključnega dela imen obeh mest, torej grem iz Dam-a, kakor tudi na kratko poimenujejo Amsterdam, domov, po gorenjsko - dam. DamDam.

Pogledal sem na zemljevid. Vse skupaj je presneto daleč. Možnosti je seveda veliko, do Nemčije iz Amsterdama se pride kar hitro, je pa to premalo. Nizozemska je lepa dežela in vsaj do morja se moram zapeljati. Tako se je risala pot in postajala vedno daljša in daljša. V zaključnem delu so se načrtu pridružile še gore in vzponi, ampak, vedel sem da bo, ko bo glava pripravljena, šlo samo od sebe. Poti so se torej narisale, sobe rezervirale, potreben je bil le še prevoz. Pregovorno najboljše nemške železnice so pokleknile, dolge pavze so na postajah, karte za kolo pa prodajajo samo za Nemčijo, ostalo urediš preko telefona. Starinsko. Najbolje, da jim dopisnico napišem. Poleg tega je na daljših vožnjah kolo potrebno pospraviti v kovček oziroma nekakšno torbo, ali pa se vmes peljati z avtobusom. Letalo mi ni preveč všeč, ker moraš kolo prav tako razdreti. Obračal sem vozne rede, iskal kombinacije, žal, na koncu je bila edina opcija FlixBus.

Takole nekako: kolo zaviješ v folijo, ker ga avtobusov izpuh ves čas obliva. Seveda, štartaš iz Celovca, ker koles v Amsterdam iz Ljubljane ne vozijo. Potem je pa seveda logično, da je najbližja pot iz Celovca v Dam speljana preko Dunaja. Kilometrov se je nabralo še pa še, videl sem Arabce, ter vse variante Evropejcev, slišal čudne nerazumljive jezike in preposlušal vse podcaste, ki jih imajo na RTV. No ja, tiste, ki me zanimajo. Vožnja je udobna, nekaj časa sem bil celo sam, brez sopotnika zraven mene tako, da sem se lahko pretegnil. Najbolj nenavadno je zjutraj, ko se zbudiš, zbistriš in ugotoviš, da je pred teboj še osem ur vožnje. Nekako mi je uspelo, da sem pol poti prespal in po dvaindvajsetih urah izstopil na postaji Amsterdam Sloterdijk.

Čeprav so bili sedeži udobni, sem komaj čakal, da me povsem zmečkanega končno vržejo ven iz avtobusa. Hitro sem pobral kolo in v bližnjem parku opravil kratek servis. Folijo sem odstranil s kolesa dol, potem pa namestil vse senzorje in nosilec za bidon, še nekaj sem pojedel, se preoblekel in gas. Gremo domov, dam, DamDam.

Naredil sem kratek obvoz skozi mesto. Šok na šok. Kolesarske steze vsepovsod. Kolesarji vseh oblik, stilov, starosti, hitrosti in barv, vsepovsod. Vodni kanali in ladjice povsod. Trgovine in barčki, restavracije in fast food-i povsod. Duh po zelenem vsepovsod. New Amsterdam v Ameriki se s tem starim tu ne more primerjati. Noro. Na zemljevidu je bilo videti drugače. Tole mesto si je bolje ogledovati peš, s kolesom je preveč divje. Aja, tudi navaden promet obstaja, še tramvaj povrh vsega.

Na kratko sem zaokrožil, našel I am amsterdam napis in se po dolgem nabrežju pripeljal do golf igrišča.

Mično gospodično, s ključem v roki, je že skrbelo kdaj bodo gospod prišli. No, pa so prišli, malce pozno. Soba je nekakšna hišica, udobna, kavo sem si že skuhal. Zdaj pa končno pod tuš. Aha pa se je moj zapis začel, pravzaprav končal.

Po moji poklicni deformaciji - štejemo z ničlo - je tako ničti dan zaključen. Jutri pa bolj zares.
Povezava do slik

Relive 'Afternoon Ride'