Dve pozitivni stvari imam danes v mislih. Ena je super kolesarska steza od Innsbrucka do Kufsteina, druga je pa ta, da sem pozitivno testirano negativen.
Dobro sem spal, še bolj pa zajtrkoval. Pogled skozi okno je narekoval oblačen dan, torej ne peklensko vroč. Ja, bilo je oblačno, vroče in ves čas mi je v glavo pihalo. Oči imam kar zabuhle.
Po Innsbrucku sem še malo zaokrožil, potem pa našel kolesarsko pot ob Inn-u. Končno sem v Avstriji, tukaj so kolesarske asfaltiratirane in označene z ličnimi zelenimi tablicami, s kilometri in imeni krajev. To je res fantastično. No, kljub temu sem šel najprej v napačno smer. V Innsbrucku imajo tramvaje, to me vedno znova preseneti, nisem navajen tirnic na cesti.
Večkrat sem prečkal Inn, ki tukaj zelo dobro oponaša Donavo. Ni pa 'modre' barve, ampak sive, verjetno nosi s seboj nekakšne kamenine. Kolesarska pot je ves čas speljana ob reki, krajev niti ne vidiš, ves čas se voziš prijetno ob travnikih, njivah in v gozdovih. Doma bom preveril katere gore so tu, na obeh straneh se visoko dvigajo in zadržujejo oblake. Na moji levi so vrhovi, ki imajo v imenu 'spitze', na desni pa 'joch'. Zabaven svet.
Na priročnem kolesarskem počivališču sem dotočil vodo, nato pa napadel Kufstein, še pred tem pa sem se peljal mimo table za Kitzbühel, samo štirinštirideset kilometrov stran od tu je. V Kufstein-u sem izvedel leteči hitri test in v zadnjem kilometru pred avstrijsko-nemško mejo dobil negativen sms. No, na meji me ni nihče povohal. Nemčija je bila kratka, kmalu sem bil spet v Avstriji, pa potem v Nemčiji in spet in spet. Inn je nekaj časa mejna reka.
Do sem sem užival, od ti naprej pa sem bil v Nemčiji, kar pomeni, da se bom peljal po pesku. Groza, močan veter v glavo in pesek, pesek, pesek. Sploh ne bom nič dodal, šestdeset kilometrov peščene kolesarske steze je bilo za devetinpetdeset kilometrov preveč. Izmučen sem našel Wasserburg, današnje prenočišče in večerjo.
Ob večerji sem spoznal možakarja iz Švice, ki si enkrat na leto vzame cel mesec zase in kolesarjenje po svetu. Prevozil je že ogromno sveta, jaz sem zanj ventilček v njegovih zgodbah. Res pa je, da je začel šele po šestdesetem letu, tako, da imam še čas. Kolo in vse ostalo kar je imel je bilo, milo rečeno, slabo, edino hlače je imel pa kvalitetne švicarske. Nekaj časa sem ga poslušal, potem pa mu je zmanjkalo energije in je odšel. Hecno, vseeno je bilo fino podebatirati.
153 kilometrov, 450 višincev in 60 kilometrov peska. D'best!