Sedmi dan počivaj! Narava dobro pozna mojo trmo in ve, da ne bom počival, zato ukrepa po svoje. Recimo, tako, da se odloči, da danes dežuje. No, to pa spremeni načrte. Opremo za v dež imam, ampak štartat v dež je pa težko. Podobno kot, če se moraš obleči v mokre kopalke. Zoprno. Ker je deževalo vedno bolj, sem se odločil za vlak.
Ampak, kljub temu, da smo v EU ni tako enostavno. Strasbourg je v Franciji, Bad Bellingen pa v Nemčiji. Vlak pelje do prvega mesta v Nemčiji, potem pa avtobus do naslednjega mesta, od koder lahko nadaljujem pot z vlakom. Tako pač ne gre, zato sem se do tega mesta odpeljal kar s kolesom. Zato pa sem tu, nekaj kapljic pa res ne bo problem. Petindvajset kilometrov po tem dežju je v redu, več pa se mi ni zdelo smiselno, sploh brez zajtrka. Vsse kar sem imel za v dež sem navlekel nase, letos sem imel seboj tudi nekakšen kondom za čelado. To 'kapo' nategneš čez čelado in potem nimaš mokre glave, dež pa poklja, vse skupaj je pravi uvod za melanholijo.
Ampak, kljub temu, da smo v EU ni tako enostavno. Strasbourg je v Franciji, Bad Bellingen pa v Nemčiji. Vlak pelje do prvega mesta v Nemčiji, potem pa avtobus do naslednjega mesta, od koder lahko nadaljujem pot z vlakom. Tako pač ne gre, zato sem se do tega mesta odpeljal kar s kolesom. Zato pa sem tu, nekaj kapljic pa res ne bo problem. Petindvajset kilometrov po tem dežju je v redu, več pa se mi ni zdelo smiselno, sploh brez zajtrka. Vsse kar sem imel za v dež sem navlekel nase, letos sem imel seboj tudi nekakšen kondom za čelado. To 'kapo' nategneš čez čelado in potem nimaš mokre glave, dež pa poklja, vse skupaj je pravi uvod za melanholijo.
Ulice in ceste so bile popolnoma prazne, primerno za deževno soboto. To mi je bilo kar všeč, vožnja je bila umirjena. Nisem se želel ustavljati tako, da sem mejo med Francijo in Nemčijo prevozil povsem nevede. Most, ki se imenuje kar Most Evrope je mogočna konstrukcija, preko katere vozi cesta in povsem ločena široka kolesarska steza, z ločeno pešpotjo. Prečkanje Rena in prehod v drugo državo je tu resnično mogočno. Še v dežju še je čutilo, da je na tem mestu nekaj več, vendar tega takrat nisem vedel. Ob tem mostu stoji še en most, ki je namenjen železnici.
Prišel sem torej v Kehl in do Offenburga sem se počutil kot regrat spomladi. Moker, ne greš pa nikamor. Ob nemški avtocesti sem našel kolesarsko pot. Lepo asfaltirano, ves vesel poženem okrog ovinka, kjer se asfalt neha in nastane tisto, kar so naredili v Naklem. Ni ne makadam, ne pesek, ampak nekakšen zdrobljen asfalt. Komu je to namenjeno ne vem, za DH kolesa je preravno, za ostale pa obupno. Sem nekako zdržal, druge poti ni bilo. Srečal sem nekaj sprehajalcev, kolesarjev pa ne.
Hitro sem prišel do železniške postaje, nekaj malega pojedel, potem pa na vlak. Zakaj je tukaj to tako dobro narejeno? Karto kupiš na avtomatu. Kartica? Seveda. Karta za kolo? Seveda. Odhod točno? Seveda. Čutiš tresenje med vožnjo? Seveda ne. Ropota? Seveda ne. Če je to drugi razred, kakšen je potem nočni vlak - spalnik, z lastno kopalnico? Noro. To ni SŽ. To ni tista obupna Gomuljka. To niso neskončne zamude in tisti tdm tdm tdm. Ne, to je Jamajka, Jamajka, Deutsche Bahn za čisto vsak dan.
Ah, res je super.
Na cilju sem bil pet ur prezgodaj, zato sem v dežju poiskal restavracijo. Super burger. Za mano pa jugoslovaniše personen dojče šprahen. Ne vem zakaj so se mučili, tudi La Konobarica se je mučila dojč šprahen. Hecno.
Danes je bil super dan za pavzo, pripravil sem si še zemljevide, ker sem ugotovil, da jih prej nisem. Dež me ni zlomil, še prav fino se je bilo peljati v vlakom. Bad Bellingen je s svojim zdraviliškim renomejem pomagal tudi meni:)
Jutri pa nazaj do Rena!