Pobeg iz Berlina je uspel. Po hotelskem zajtrku sva odnesla vsak svoje kolo po stopnicah nazaj na ulico. Adijo Berlin, gas na ulice.
Danes sva se vozila po predmestnih ulicah, lično urejene, tam kjer so pa najbolj bogati so pa ceste tlakovane. Ja, končno razumem. Tlakovane ulice so nekakšen statusni simbol, to se kaže po mestnih ulicah, lokalnih cestah, manjših in večjih vaseh. Drugje je pa asfalt. Le kdo bi to razumel. Iz Berlina sva sledila poti Wansee Route (RR1), vendar žal ne povsem. Preden sva prišla na to pot sva prečkala del predmestja in prišla na lokalno železniško postajo. Ja, in kaj sedaj? Z vlakom? Prečkati tirov nisva mogla, zato sva naredila kratek obvoz, ter se končno priključila na RR1.
Del Berlina predstavlja Zeleni gozd. Centralni park v New Yorku je verjetno kopija tega, ali obratno, ali pa je to dobra odločitev pametne mestne oblasti, ki poskrbi za zeleno oazo sredi ali blizu centra. Ogromno ljudi se sprehaja, teče, kolesari, ogromno pa je vodnih športov. Midva sva se peljala po široki asfaltirani kolesarski poti ob glavni cesti skozi gozd. Noro, povsem naravnost, malo gor, malo dol. Mimo Wansee-ja in čez most Glienicker sva se pripeljala v drugo predmestje.
Potsdam. Ogromno jezero, turizem, kampi, jadrnice, jahte, na nek način morje. Skozi kamp sva se peljala zelo uvidevno, potem pa kar drvela ob jezeru, do mostička, ki pa je bil zaprt. Kako naj prideva na drugo stran? Nemogoče! Torej nadaljujeva po isti strani do naslednjega mostu, potem pa nazaj. Je uspelo, še dobro. Dve uri sva potrebovala, da sva zares zapustila področje Berlina, oziroma prečkala obvoznico.
Po kratki pavzi je sledila ravnina, ovinek in spet ravnina. Asfaltne kolesarske poti, celo v senci. Super, danes je kar letelo. Podlage so bile klasične Paris - Roubaix, pa še malce drugačne, širše kocke, drugačen material. Do Wittenberga je peljala široka cesta, ki pa je bila zaprta. Skoraj deset, če ne še več kilometrov prazne ceste. Peljal sem se po sredini, v senci! Uživaško. Hitro polnjenje bidonov in že sva bila v Wittenbergu - Lutrovem mestu. Ustavila sva se pred veliko cerkvijo in slikala, pa pride mimo nek fante in pravi, da je Lutrova cerkev malce naprej. Prav!
Po kockah sva prišla do prave cerkve. Noro, kako pogumen in odločen je bil Luter, da je takrat v tistih časih nabil svoje teze - kritike takratne cerkve - na to cerkev. Skoraj toliko kot midva. No, recimo. Temperatura je narasla na rekordnih petintrideset, na Aleševem števcu celo na štirinštirideset. V bidonih bi si lahko naredila čaj.
Od tu naprej sva se usmerila na pot ob Elbi. Elbe nisva videla vse do cilja, ko sva se peljala na drugo stran s splavom. Tri evre za oba. Poceni. Tu sva spoznala novo cestno podlago, asfalt, prekrit z drobnim peskom. Zakaj?
Današnji dan je bil klasičen, iskanje poti in delanje obvozov, srečala sva precej kolesarjev, tudi skupinskih. Vročina ni popustila, pivo je na cilju kar izhlapelo. Večerja je bila super, pa še kača naju je pozdravila. Jutri naju čaka nov dan v Nemčiji, lahko noč!
Relive 'Leaving Berlin through Wittenberg finish stage 5 of Kopana'