Hja, danes nimam kaj napisati. Nekaj malega že, drugače je pa vsaj zame ta Padska nižina zelo dolgočasna. Dolge ravne ceste, če sem včeraj ovinke štel do sto in več, sva danes morala namenoma zgrešiti, da sva naredila vsaj nekaj ovinkov.
Ob štartu zjutraj se je števec izkazal v vsej svoji zmešnjavi. Zadeva je sem ter tja povsem na pomirjevalih in si res vzame čas. Veliko časa. Nekako sva rešila problem in štartala. In kmalu zgrešila in spet nekako našla pot in le zapustila Parmo.
Vozila sva se po doooolgih ravnih cestah, do majhne vasice in potem spet nadaljevala po ravnih cestah naprej. Na desni polja, na levi polja, pa kakšna drevesa in celo sončnice, pa nasadi topolov. V glavnem poljedelstvo, torej sva se vozila skozi podeželje. Kolesarjev nisva srečala, pravzaprav sva videla kar malo ljudi. Kraji imajo hecna imena Suzzara, Luzzara, Guastalla in podobno. Tu sva prečkala široko reko Pad. Ogromna lepa reka spominja na Donavo. Po še nekaj krožiščih pa sva prispela do Mantove.
Mantova je kar hitro minila, ni bila nekakšna manjša Genova. Vseeno kar lepo mesto, ki leži ob velikem jezeru in ko se pelješ čez most je zaradi vročine in izparele vode tako kot v turški savni. Zanimivo je jezero, ki skoraj obdaja mesto. Jezero je ogromno in razdeljeno na več delov tako, da imaš občutek, da si spet ob morju.
Vročina je naraščala, voda v bidonih pa skoraj vrela. Smer vožnje je tudi malce drugačna, zato nama sonce ne sveti toliko z desne (desno roko imam povsem drugače zažgano kot levo), ampak bolj od zadaj. Pred krajem Nogara sva naredila krajšo pavzo.
Do kraja Susano je toliko niča, da števec ni kazal ničesar drugega kot le povsem ravno črto. Sem mislil, da je spet kaj narobe. Peljala sva se tudi skozi Venero in Cereo, kjer sva naredila krajši počitek. V nadaljevanju sva prečkala reko Adižo. Ob manjši napaki sva jo ubrala kar po cestah med manjšimi vasicami in bila nagrajena s pogledom na cvetoča polja sončnic.
Nato pa spet dooolga ravnina, ovinek in spet dolga ravnina in rahel odklon v desno pa spet doooolga ravnina. Ahhh, če to ni dolgčas. Enoličnost razbijejo stare cerkve, zgradbe in obzidja. Peljala sva se mimo gradu Bevilacqua iz štirinajstega stoletja, ki pa danes deluje kot hotel z restavracijo. V kraju Montagnana sva se peljala mimo ogromnega popolnoma ohranjenega srednjeveškega mestnega zidu.
Pred ciljem sva naredila še en obvoz, skozi kraj Marendol, ki pa je pot mogoče skrajšal za meter ali dva. Prišla sva v kraj Monselice. Ime kraja je povezano s kamenino, ki so jo v tem kraju kopali, del gore je še vedno tam. V panorami izstopa grad Monselice (Castelo Cini) v katerem hranijo lepo zbirko srednjeveškega orožja. Kraj je pobraten z mestom Poreč.
Ja, počasi se približujeva domu, jutri pride na vrsto enaka etapa kot danes, sva pa podprta s špageti z račko tako, da bo kar letelo. Med večerjo je prav močno deževalo.
Lahko noč!
Slike s poti.