Bravo familija tole ste odvozili brez težav, že res, da smo si takrat vzeli malce več dni, ampak kolikor se spomnim je tudi bilo vroče in se vam je vleklo tako, kot se je meni danes. Ja, vročina vse raztegne, kilometri se podaljšajo, čas vožnje tudi, če pa še zapiha, recimo v glavo, si pa hitro naveličan vsega.
Že zjutraj se je nakazal lep dan, brez oblačka, to bo fino. Takoj ven iz 'radštale' stoji 'rad center'. Torej, trgovina s kolesarsko opremo. Kupit sem šel zračnico, pa še pumpo sem si sposodil. Zanimivo, koliko pump sem že imel v rokah, pa še vedno najdem kakšno, ki ima nek drugačen sistem. Nekako mi je uspelo natlačiti zrak v zračnico in dan se je začel. Aja, še en nasvet, zračnice v tistem kiosku pred trgovino so vedno cenejše kot, če jih kupiš v trgovini. Postrežba stane.
Na levi strani Donave od Greina do Ybbsa se pelješ po cesti, je označeno in dovolj prostora. Bilo je krepko po osmi uri zjutraj, a prometa ni bilo. Peljal sem se mimo kraja kjer sem menjaval zračnico na prikolici, ki sem jo vlekel s seboj s kolesom, ko sva z ženo prvič uživala tu ob Donavi. Potem se pelješ po mrežasti izvedbi kolesarske proge direktno nad vodo. V Ybbsu tokrat nisem prečkal Donave, ampak nadaljeval po levi strani.
Leva stran je zelo podobna desni strani, kolikor se spomnim, le kraji so drugi. Granz, Marbach in podobno, Pöchlarn je bil tudi na drugi strani, tokrat sem tovarno z zidom, na katerem je narisana celotna pot, gledal iz druge strani. No, Melk pa sem šel obiskat na desno stran. Hiša z oznakami do kam je bila voda še stoji, kamp je pa povsem prekopan. Škoda.
Prečil sem nazaj in se zapeljal skozi Wachau. Bogata, rodovitna pokrajina, tu rastejo v glavnem marelice, nekaj pa je vmes tudi vinogradov. Četrtič sem tu in četrtič vročina nažiga do konca. To mora biti prav posebnost teh krajev. Sledil je Dürnstein, sinonim za kocke, torej kratka kockasta etapa, potem pa je sledil še en vroč raztežaj do Kremsa. Temu kraju se rad izognem po desni, ker skozi center na levi padeš v konkretno gužvo.
V Kremsu me je presenetilo, da je do Tullna še šestinštirideset kilometrov. Kako človek pozabi hude stvari. Raztežaj prvih dvajset kilometrov, je neke vrste kronometer. Glavo dol in gas. Prišel sem v Zwettendorf, kjer stoji edina avstrijska jedrska elektrarna, ki pa nikoli ni delovala. Celoten kompleks je sedaj nekakšen vadbeni center, filmska lokacija, ogledaš si pa lahko celo raziskovalni center, kjer se ukvarjajo predvsem s sončnimi celicami. Postavljeno je tudi sončna elektrarna, ki pa v primerjavi s predvideno jedrsko, proizvede le delček energije. Pred tem krajem stoji kraj Traismaurer, kje je ob poti dobra gostilna, tokrat zaprta. Potem pa sledi še en raztežaj do Tullna. Uff, vročina mi nabija v glavo, jaz pa nabijam kolo.
Končno Tulln, no, tu pa kamp še stoji, videti je dobro obiskan, mene pa čaka zadnja dvajsetka. No, da ne bo prekmalu konec, je začelo močno pihati. To je bilo mučenje, skoraj vsak obrat sem preštel. Saj bi klel, pa to nič ne pomaga, saj bi zapeljal v Donavo, samo kako bom ven prišel. Nič nasproti vozečim kolesarjem, ki jih nese veter se nasmiham, sam pa skoraj zobnike štejem. Mast! To pa je mučenje!
Ahhhh, na koncu vedno zmanjka kilometrov in nekaj kilometrov pred Dunajem sem se parkiral v hotel. Zdaj grem pa v kralja burgerjev, da vidim kakšen je tisti, rastlinski.
Jutri imam v planu najprej testiranje, potem pa obisk treh držav, ali pa vsaj dveh, počasi pa se bom obrnil proti domu.