Ponoči je tu res divjala huda nevihta, po cesti je ležalo precej, že požaganih in pospravljenih dreves, listja in vejevja. Ceste so bile mokre in zaradi obilnih hitrih padavin in jutranje vročine, je bila v zraku megla. Na trenutke kar malo hladno. Skozi Logarovce in naprej ob Ščavnici sem se vozil mimo idiličnih kmetij, vse je spalo, ali pa zajtrkovalo. Taka vožnja mi je zelo všeč, mir. Eno križišče pred Grabšinci mi je bilo nenavadno znano. Seveda, tu smo se vozili z družino, ko smo kolesarili po Prekmurju in Prlekiji.
Smer: Ptuj. Res, skozi Juršince še dva ovinka in že se je v daljavi prikazal Ptujski grad. Skozi Ptuj sem se peljal že velikokrat, tudi iz te smeri sem že prišel. Običajno se ustavim na mostu in uživam ob prelepem pogledu na staro mesto, nad katerim se razkazuje grad. Sem pa tokrat po Dravskem polju nadaljeval malce južneje, peljal sem se mimo ogromne piščanje farme, k sreči je pihalo nekam drugam tako, da ni smrdelo. Skozi Apače sem se pripeljal do Lovrenca na Dravskem polju. Kamorkoli pogledaš ravnina, njive in pritlične hiše. Tudi včeraj sem se peljal mimo Apač, ampak mimo tistih drugih ob Muri.
Ravnina mi je bila všeč, ker sem vedel, da pričakujem klance. Peljal sem se tudi skozi Mihovce in Pleterje, ter Pragerskega, vse do Slovenske Bistrice. Ta del pred Bistrico je bil malce divji, ker se tu priključiš na glavno cesto in postaneš tujek v gneči pleha. Slovenska Bistrica je pokazala prve naklone, potem pa je mimohod vasi Čadram in Zlogone Gore pokazal kam v resnici grem, v klance, tokrat meni kar hude. Peljal sem se na Kovaški Vrh. Klanec za klancem, sploh ni popustilo. Tudi vročina je počasi začela naraščati, ob enajstih dopoldan je bilo v teh klancih že kar vroče. Petnajst kilometrov klanca je počasi, počasi prešlo do točke, ko je pred menoj ostalo le še dva kilometra mučenja. Ob poti sem srečal gospo, ki je šla v bližnjo kmetijo po jajca. Malo sva pokramljala kako je tu strupen klanec in je rekla, da je ta pa res nadležen. Ko sem povedal od kod sem prišel in kam grem, ji je vzelo sapo, zaželela mi je srečno pot in odvihrala. Norec, si je verjetno mislila.
Zadnja dva kilometra sta postregla s sedem procentnim klancem in tik pod vrhom je tudi tega zmanjkalo, končno je bila tu Koroška Vas. Iz 265 metrov nad morjem sem se v petnajstih kilometrih dvignil na 750 metrov. Vas Gorenje je bila odkljukana, sledil je super spust po fini cesti dol v Zreče. V teh krajih nisem bil še nikoli, čeprav orodje z veseljem uporabljam. Tudi terme sem tokrat ignoriral in se odpeljal nazaj, torej naprej proti Celju.
Namesto Slovenske Bistrice so bile tokrat pred menoj Slovenske Konjice. Kraj ima bogato zgodovino, če pa je res, da se je pred skoraj tisoč leti temu kraju reklo Goniwich, bi pa jaz raje to prevedel v vprašalnico 'goni kdo?', torej 'kdo poganja?', torej malo daljše 'kdo je ta škric, ki poganja to kolo?'. Seveda bi potem ime kraja bilo Slovenski Kolesar, no, pa naj bodo Konjice. Ura se je bližala dvanajsti in skozi Konjice je vročina najbolj pripekala. Sledila je pavza in kratka malica.
Na kratko sem si ogledal stari del mesta in se s težkimi nogami odpeljal skozi vas Blato. Do Žičke Kartuzije nisem šel, ker sem prebral, da je cesta na drugi strani zaprta, zato sem se odpeljal kar direktno do Šentjurja pri Celju. Počasi sem pričakoval konec današnje etape. Na tem delu do Celja, je bila vožnja najbolj nevarna. Ta cesta je kot kaže nekakšen nadomestek avtoceste in včasih imaš občutek, da te bo kakšen CE kar pojedel. Kam se vam tako mudi? Celje se ne bo nikamor premaknilo. Je pa cesta dovolj široka in je šlo. Skozi Teharje sem kar priletel v Celje. No, do table, prav do mesta nisem šel, ker sem želel preizkusiti novo kolesarsko pot od Celja do Laškega.
Ta kolesarska steza naj bi peljala po trasi nekdanje železnice, čemur sicer verjamem le delno. Lepo se pelješ ob Savinji na nasprotni strani prometne ceste in vse do Rifengozda je res idilično. Potem pa težko verjamem, da bi železnica zavila v take klance kot gre tu kolesarska pot. Nekje vmes je bilo kar štirinajst procentov vzpona. No, na koncu današnje etape mi je bilo to že kar dovolj, ampak ni vrag, premagal sem tudi ta klanec in se spustil do Lašekga.
Fantazija, 140 kilometrov in 1400 višincev, iz jutranje megle v popoldansko vročino. Užitek. Prešvican in skoraj utrujen sem znova igral Ota, ki čaka na vlak. Tokrat vlak ni bil klimatiziran tako kot je potrebno in je bilo v vagonu še bolj vroče kot zunaj. SŽ pojdi kdaj na svoj vlak. Potegnil sem se do Kranja in se potem turistično odpeljal domov. Četrta etapa je bila tako zaključena, po treh pa sem prišel domov in v naslednjih dneh na servisu ugotovil, da sem imel natrgano verigo. Prosim? Ja, res je ves čas nekaj škrtalo. No, po servisu je čudežno nehalo.
Relive 'Od Ljutomera do Laškega'