Prejšnji večer sem odpovedal zajtrk, ker ga servirajo šele ob osmih. Dekleta so bila strašno razočarana. Ob šestih jim je krepko prezgodaj. Pojedel sem dve tablici, do prve trgovine bo v redu. Jutranjo koreografijo sem opravil in malo čez šest sem bil pripravljen. Za šankom čistilka, na mizi dva sendviča in kava. Dekleta so vse organizirala. Odlično, pojedel sem pripravljeno in malo podebatiral. Zanimivo recimo je to, da sem zvedel, da je penzion bolj prazen, gostijo le velike družbe. Ko sem rezerviral, je pisalo, da je to zadnja prosta soba. Kdo tu koga? Ne vem, dovolj debate, gremo.
Za nagrado najprej spust po izredno strmem klancu, v nekakšno meglo. Po prvem kilometru sem bil prevlečen z roso, kaj roso, oblečen sem bil v oblak vode. Videl nisem nič, od mene in kolesa je teklo, na nogah našpricanih s sončno kremo so bile kapljice na vsaki kocini. Samo, da ne bo dežja. V taki mantri sem nadaljeval, gor in dol dobesedno skozi oblake, nikjer nikogar.
Prvi večji kraj po destih kilometrih, je bil Poznanovec. Nikogar nisem poznal, tu so čisto drugačni kraji. Nobenih Lidlov, Plodin, Konzumov, nobenih večjih stavb. Samo kakšna tovarnica sem ter tja, ter neometane hiše.
V Zlatar Bistrici sem naletel na delo na cesti, skoraj pet kilometrov mešanice peska, zemlje in nečesa kar naj bi bilo asfaltu podobno. Še znotraj oblaka sem nadaljeval. Vmesni cilj je bil Novi Marof. Krajev na zemljevidih ni, Velika in Mala Batina, no je pa Konjšica, Budinjšćina in podobno.
Iz Marofa je super raven spust potem pa križišče za Varaždin, moj plan pa je desno proti Varaždinskim toplicam. Meglice so se že zdavnaj dvignile, nebo pa je ostalo pretežno jasno s pihanjem v glavo. Tu se pokrajina znova spremeni. Hribčki izginejo, nastane popolna ravnina z neskončnimi polji koruze. V glavnem koruze. Mogoče vmes kakšne sončnice. Ludbreg je kar večja vas, potem pa spet nič, kakšen zaselek sem ter tja.
Peljal sem se do Legrada, želel sem si ogledati sotočje Drave in Mure. Vse je lepo označeno, tudi kolesarske poti so lično označene, kakšen kilometer pred ciljem pa za nagrado še makedam. Tisti prodnati, mokri, mehki. Ne maram tega. No, pa sem vseeno zdržal. Sotočje je malce turobno, mlakužnato, obe reki sta tu zelo počasni. Pogledam, poslikam in grem. Še gostilne ni. Nazaj grede za Legradom zavijem desno in se po zgornji strugi Drave odpravim nazaj do Preloga. Tu so naredili umeten jez in nekakšno poplavno polje tako, da sem imel pred seboj mučnih povsem ravnih dvajset kilometrov. Z vetrom. V glavo. Čeprav je cesta ravna in ni klanca, so mi take ravnine vedno zelo mučne. Ko te nekdo z avtom prehiti, ga potem še pet minut gledaš kako izginja v daljavi. To je res moreče.
Končno Prelog. Zavijem desno proti Madžarski. Čakal sem na mejni prehod pa ga ni in ni bilo. Le vlak se je pripeljal. Potem pa Hodošan, meja in končno Madžarska. Še nikoli nisem bil v tej državi. Joj, kakšen svet. Ne znam prebrati nič, piše ertelemen gvedoran šetrekelemen. Vsi samoglasniki imajo še pikice in črtice. Res zanimivo kako povsem drugačna je ta država. V penzionu kjer spim se gredo kar turizem na nivoju. Nemško nič, hrvaško, slovensko nič, angleško nekaj malega, italijansko nič. Pa sem vseeno jedel, dobil sobo in pivce, plačal pa prav tako. Kosonem - köszönöm. To pomeni hvala.
Peta etapa je tako končana, jutri pa skozi Lenti in okoli kurje glave v Avstrijo.
 | Slike s poti |  | Relive |
Fegrlend :)
OdgovoriIzbrišiBravo.