Ja, letos je malce drugače, ponavadi se te etape držijo skupaj in eno tematsko doživetje združim v en super dopust. Tokrat je vse razpadlo in od prejšnje etape je minilo skoraj mesec in pol. Vmes sem bil še na dopustu in kolesaril ob Bodenskem jezeru tako, da sem skoraj pozabil na vse skupaj. Le list s kraji, ki so bili še neprečrtani, me je opominjal na to, da me čaka še malo vožnje po Sloveniji.
Etapa je bila enodnevna, torej sem imel bolj malo priprav, skoraj nič pakiranja. S seboj sem vzel le nekaj hrane. Kljub temu sem se zjutraj kar precej zamudil in tako odšel od doma šele ob pol sedmih. 'Bom šel ob petih!'. Ja, seveda, svizec.
Skozi Drulovko in Mavčiče sem nadaljeval po desni strani Save, ki pa je svojo dušo izpustila v Podreči. Dobesedno, megla je preplavila cesto in polja tako na gosto, da si kar čutil vodo v zraku. Dobro, da te konce poznam in da me to ni preveč motilo. V Medvodah sem šel varno pod progo in v Mednem nadaljeval v megli. No, tu pa sem bil neznansko presenečen. Nova široka cesta v klanec proti motelu. Bravo Medvode, tako se dela! Kranjčani pojdite na ogled!
Še vedno v megli, sem skozi Stanežiče in Gunclje, prišel na Celovško. Bila je sreda, polno prometa in nervoze, jaz pa lepo desno proti Podutiku. Kakšen mir, še vedno megla, blokov proti Ljubljani nisem videl, še nekaj ovinkov in že sem bil na tistem klančku, sedlu med Podutikom in Dobrovo. Klanca skoraj nisem opazil in užival v spustu. Potem sem se peljal skozi vse vasice do Dobrove, kjer me je hudič v tistem nepotrebnem napihnjenem avtomobilu (mestnem terencu - kakšna bedarija je to) bele barve v krožišču pri občini, skoraj povozil. Ne vem kaj tej voznici ni bilo jasno, ampak tudi brez moje pojave v tistem krožišču bi imela enake težave. Občutek sem imel, da ima avtomatika in da namesto na bremzo, pritiska na gas. Le zakaj ne leta z metlo nekje drugje?
Na Brezovici pa spet hud promet, ampak megle pa ni bilo več. Ta del od Brezovice do Vrhnike se je v zadnjih letih kar lepo spremenil. Prave, asfaltirane kolesarske steze je vedno več, tudi vozniki so počasi dojeli, da na cesti ni samo pločevina, ampak je sem ter tja tudi kakšen aluminij in karbon. Ivanov rojstni kraj sem že prejšnjič pohvalil, klanec so namreč lepo uredili, začetna kolesarska steza je zelo prijetna, odprli pa so tudi razgled na Vrhniko in pokopališče. V štartu povsem nenačrtovano, nato pa z namenom, sem vrhniški klanec prevozil v svojem rekordnem času in odrvel proti Logatcu, tako, da med vožnjo skozi drevored nisem opazil table za Logatec. Mogoče so jo zakrili delavci, ki so žagali drevje, ne vem. Te table ni bilo in tudi na koncu kraja table ni bilo. Bom ostal brez slike table za kraj Logatec?!?
Logatec je šel mimo in tukaj vedno že kar avtomatsko zavijem proti Grčarevcu in Planinskemu polju. Megle ni bilo več, tudi tu so ceste nove, gladke, brez prometa, tu res lahko uživaš v vožnji in tudi v prelepem pogledu na Planinsko polje. Tokrat sem se v 'kačjih ridah' ustavil in pomalical, običajno je do morja tu ravno polovica. Danes je malo manj, ker ne grem samo do morja.
Po kratki pavzi sem napadel še zadnji del klanca do Postojne, nato pa nadaljeval v povsem novo, drugo smer kot sem navajen. Namesto mimo Nanosa in skozi Razdrto in Senožeče sem se obrnil proti Pivki. Ni se mi sanjalo kje se bom peljal, nakar sem se pripeljal do izvoza iz avtoceste in takoj mi je bilo jasno, da sem na cesti, ki se pelje proti Iirski Bistrici. K sreči prometa danes ni bilo (kar je edini plus nesrečnega virusa) tako, da sem užival v spustu proti Pivki, ja res, kar samo je šlo. Nekaj lokalčkov v Pivki je bilo zasedenih, tisti klanec skozi sam kraj pa ni tako hud. No, pa sem se pripeljal do tistega kultnega tunelčka, kjer sem na zeleno luč čakal še z mojim 'yugom'. Me prav zanima kakšen izgovor je tam? Zakaj je tako strašansko nepomembno, da cele kolone vozil tam stojijo in kurijo fosile? Ali ni prav noben politik doma v Pivki? Ja, takole na kolesu, po stotih kilometrih marsikaj opaziš in razmišljaš. Opazil sem tudi tanke in si šel ogledat tiste, ki so parkirani na dvorišču. V muzej nisem šel.
Z avtom se mi ta cesta vedno zdi preveč ovinkasta, s kolesom je pa idealna. Pa še spust je. Do vasi Ribnica sem se znova prijetno spuščal in spočil. Ob reki Reki sem nadaljeval skozi kraje drugačnih imen. Ja, tudi mi imamo Buje, potem pa še Gornje in Dolnje Vreme, pa še Vremski Britof za katerega pa sem slišal že v osnovni šoli, ker je bil označen na zemljevidu Slovenije. Žal je bila cesta na Matavun zaprta, zato sem moral premagati klanec do Divače, oziroma skozi Dolnje Ležeče. V Divači pa levo in po znani poti naprej skozi Kačiče in Rodik do Kozine. Vreme je bilo fantastično in tu v teh krajih že diši po 'morju'. No, ne dobesedno, ampak borovci in ostalo grmičevje tukaj pripravi pravo aromaterapijo.
Kratka pavza na Kozini in pa priprava na spust po črnokalskem klancu. Ne mi zameriti, ampak tole je pa 'topšit'. Ta spust je vedno vrhunski, danes je pa malce pihalo tako, da sem klanec, vključno s tistim glavnim ovinkom zvozil brez zaviranja. Brez prometa je bilo res sanjsko. Letelo je vse do Rižane, skozi Cepke in Dekane do Parenzane. Pripeljal sem se do Kopra, tu pa spet nisem našel table za Koper. Khm, ne vem kaj je danes, ampak to mi nekako ni všeč.
Koper. Običajno slabih sto petdeset, tokrat kar dobrih sto šestdeset kilometrov. Vendar to danes še zdaleč ni bilo dovolj. V neprijetnem vetru sem po tej novi kolesarski peš coni nadaljeval do Izole. Lep je ta del poti, če le ne bi pihalo. V Izoli pa sem se priključil Parenzani, ki gre tukaj najprej krepko v klanec. Eh, pa dajmo. O Parenzani je že veliko napisanega, pot je prijetna in razgibana, bi bilo pa prav, da jo malce uredijo in sploh na tistem delu pri Strunjanu tudi bolje pripravijo. Pa kakšna pipica ne bi škodila, ali pa kakšen fin lokalček tudi ne. Skozi drugi tunel sem pridrvel v Portorož. Klasika, gneča, polno avtomobilov. Ne vem, iz Portoroža vedno bežim in tudi tokrat sem bežal, proti Piranu. Po kolesarski em mimo ličnih hotelov in vseh na soncu še vedno cvrečih se teles pripelješ do Pirana. Tablo sem našel poslikal, pokukal v mesto in obrnil. Žal. tu se gneča šele začne.
Do Pirana se je nabralo skoraj sto osemdeset kilometrov, še vedno pa kljub naslovu to ni bil moj cilj. Po isti poti sem se vrnil do Izole, nato pa napadel smrtonosni klanec na Markovec. Niti ni tako težak, po celodnevnem kolesarjenju pa je. Na Markovcu sem našel tablo za Koper in malce naprej današnjo etapo končal.
Sedem ur in pol, ter preko sto devetdeset kilometrov je bilo zelo prijetnih. Še bolj pa tuš in večerja. Še nekaj krajev in projekt bo končan.
Za tako etapo bom pa računal dvakrat spat!!
OdgovoriIzbriši