Mislim, da je bil avgust, ali pa celo še julij letos (osnovna ideja pa se je porodila že lani), ko smo se začeli pogovarjati o tem, da bi odšli na večdnevno kolesarjenje. Izbrali bi si lokacijo, določili nekaj enodnevnih tur, potem pa bi potrebovali le še kombi. Seveda bi šel z nami še dodaten voznik, ki bi mu bilo to všeč, če bi to bila po vrhu vsega še fletna čeča, bi si lahko obetali kaj več. Recimo kosilo ob cesti, ali pa večerjo. Kandidatov je bilo ogromno, destinacij pa prav tako. Na koncu smo si izbrali Češko. Začnemo v nam najbližjem kraju in se potem po stokilometrskih etapah odpeljemo preko Karlovyh Varov in Plzna do Prage. Po vseh selekcijah se nas je preko številnih kriterijev in interesov posameznikov nabralo pet kandidatov in nobenega voznika. To pomeni, en dan voziš avto, ostale dni pa kolo. Prav, tudi to nam je bilo všeč. Rezervirali smo prenočišča - hotele ob poti in čakali na dan odhoda. Deset dni pred odhodom pa se je vsebina tega zapisa spremenila in tako je Češka s celotno idejo kolesarjenja in obiskovanja lokalnih čeških pivovarn, izpuhtela. Denarja seveda ni, napovedovalec vremena je dal odpoved in tako vremena ni bilo. Na Češkem je tako ostal samo dež. Rezervnega načrta nismo imeli in kolesarjenje je obstalo v prostem teku. Med telefonskim pogovorom pa se je povsem spontano prikazala nova ideja. Celo bližja, verjetno še lepša, z manj pivnicami, pa z več zidanicami. Toskana. Vreme? Odlično. Apartmaji? So? Češka? Odpade. Smo za? Smo. V nekaj kratkih potezah sem odjavil vse češke hotele in prebrskal polovico apartmajev v Toskani. Na koncu smo ugotovili, da sem dobro izbral. Stari konjski hlev, preurejen v apartmaje se je res izkazal. Vsaka soba ima svoje ime, dva sva bila v apartmaju Archi v pritličju z direktnim vhodom. Nekaj noči sva celo gostila vseh pet koles, torej, če povem po domače, je to bila kolesarska štala in ne konjski hlev. Ostali trije so bivali eno nadstropje višje v apartmaju Santa Fina in upam, da so se imeli res fino. Razgleda na stolpe sicer niso imeli, so pa imeli razgled na okoliško pokrajino, kar se je kazalo tudi v tem, da smo en večer iskali alternativno cesto od apartmaja do Siene, pa je nismo našli.
Pa se vrnimo na začetek, oziroma malce nazaj. Torej, dogovor je bil preprost, pet kolesarjev, kombi, malce hrane za na pot, veliko dobre volje, ter štiri dni dopusta plus vikend, je bilo vse kar smo planirali za šestdnevni izlet. V torek zjutraj smo se pobrali po domovih in pričeli s kolesarsko renesanso. Ni minila niti ura vožnje, ko smo že morali opraviti nekaj obeznosti po straniščih, ker pa na suho ne teče, smo šli prej na pivo. Za podlago pred toskanskim vinom. Potovanje je bilo tako bolj tekoče, po italijanskih avtocestah pa smo kar drveli. Mimo oblegane Palmanove in tistih tovarn s slavnimi keramičnimi ploščicami, smo se po povsem ravni pokrajini kar malce dolgočasili. K sreči obstaja na cesti mimo Benetk nekakšen poseben bor, ki si želi, da mu potrobiš v pozdrav. Naslednjič ga bom bolj glasno pozdravil, mi smo bili kar malce preplašeni. Čeprav je bila pot kar dolga, sta vse odpeljala le dva voznika, eden po Sloveniji, drugi pa vse ostalo. Vožnja je bila res mirna, spotoma smo se naučili kako se plačuje na cestninskih postajah s kartico, kako sem pa tja malce zgrešiš, ker preveč zaupaš teti navigatorki in opazovali kako gradijo nove in nove ceste. Po šestih urah smo prišli v bazo, torej v San Gimignano oz. v vasico zraven, ki se imenuje Santa Lucia. Kakopak. Tik pred ciljem smo se ustavili (in to res samo sto metrov pred cijem), se obrnili in slikali mesto. San Gimignano je res impozantno mesto in si zasluži vso fotografsko pozornost. Vsak dan, večkrat. Po slikanju smo se prijavili v apartmaje, vesel sem bil, ker so imeli zunaj bazen, sobe so bile tudi zelo všečne. Prvi dan ni bilo časa za kolesarjenje, zato smo se odpravili v Firence. V tem mestu pod griči kar čutiš starodavni duh časa, stare visoke stavbe, vsaka je okrašena s posebnimi arhitekturnimi zalogajčki, ki jih pa jaz kot kolesarsko delno izobraženi, oziroma arhitekurno in zgodovinsko nepoučen posameznik skoraj ne opazim. Za obisk takega mesta si moraš vnaprej pripraviti seznam stvari, ki bi si jih rad ogledal, tako na pamet pa je pot podobna bolj povsem spontanemu pohajkovanju od piva, do super sladoleda in večerje, vmes pa vidiš kar stoji ali pride mimo. Sladoled je bil vrhunski, vina ne pijem več tako, da je bil Guinness tudi vrhunski.
1. etapa - Monte Argentario
Zjutraj smo napadli kuhinjo oziroma jedilnico in pojedli skoraj vse. Obožujem te zajtrke, doma nikoli ne jem zjutraj nutelle, medu, jajc, pršuta, peciva in sira hkrati. Joj. Kolesa smo imeli še v kombiju tako, da smo samo spakirali drese, naredili jutranji škljoc mesta in se odpeljali v stopetdeset kilometrov oddaljeno Albinio. Končno kolesarjenje. Kolesa smo skoraj pometali iz kombija, se preoblekli, naredili prvo skupinsko sliko in gas! Zato smo tu. Bicikel. Ker se kar dobro poznamo, vsaj s kolesarskega vidika, ni bilo nič šopirjenja ali tekmovanja, ampak smo kar takoj zasedli svoja mesta v koloni. Peljali smo se na otok, recimo mu Argentario, čeprav to ni več. Včasih je to bil samostojni otok, reka Albegna, ki se v kraju Albinio izteka v Tirensko morje, pa je skupaj z morjem ustvarila nekakšen nasip tako, da je nastala laguna. Po tej povezavi je speljana cesta, skoraj povsem ravna. Pred nami se je že dvigoval najvišji vrh Il telegrafo, na desni pa se je skrival vrh Monte Argentario. Pokrajina obdana z bambusom, palmami in neskončno dolgimi kampi, je bila v tej oktobrski skoraj vročini izredno vabljiva. Ko vidiš morje je vse skupaj res noro. Ideja etape je bila, da se najprej dvignemo na Monte Argentario, zato smo takoj v kraju Porto Santo Stefano zavili levo v hrib. V rahli vročini so nam še ne povsem ogrete noge takoj pokazale, kje smo in koliko zmoremo. Ta klanec nam je ostal v spominu, čeprav ni bil tako hud. Na dvesto petinsedemdesetih metrih, torej na vrhu smo obrnili in se po cesti Via Panoramica odpeljali naprej, po razgledni cesti do mesta Porto Santo Stefano. Cesta je bila res razgledna, na dlani je bilo morje v ozadju pa otok Giglio, ki je zadnje čase znan po kapitanu, ki je eno ogromno ladjo kvalitetno naložil na morsko dno. Če bi prišli kakšno leto ali dve prej, bi sedaj opazovali to ladjo v vodi. Tudi pogled na otok Giglio je lep, še bolj pa na južno stran našega otoka. Plaž ni bilo, povsod so bile strme skale, v teh pa vikendi, z bazeni, terasami in podobno. S slikanjem smo porabili kar precej časa, potem pa smo se zapeljali v mesto, torej smo naredili lep krožen sprehod. V mestu smo iskali trgovino, ki pa je bila žal preveč skrita, samo mesto Porto Santo Stefano pa je glavno mesto otoka. Zelo lepo mesto, staro pristaniško, ki je zaživelo šele potem, ko so pregnali piratsko svojat iz Tirenskega morja. Mesto je seveda tlakovano tako, da vožnja s kolesom ni preveč prijetna. Nas pa je gnalo naprej in pred napadom na Il Telegrafo smo se odpeljali še do sosednjega mesta, ki se imenuje Porto Ercole. Transfer je bil povsem ravninski, končno sem celo doživel veter v hrbet zato sem povedel in v mesto smo kar drveli. Skoraj 50 km/h je bilo odlično peljati.
Od zajtrka je minilo že kar nekaj ur, zato nas je seveda napadla lakota. Porto Ercole (Hercules!) je bil za nas bolj slaba bera. Pristanišče lepo, celo kar dve pristanišči, polno ladij, polno bark in jadrnic in prav nobenega človeka. Restavracije zaprte, trgovine izhlapele. Po mučnem iskanju smo v neki beznici našli tople sendviče in kokakolo. Tudi to je bilo v redu, nabirali smo moči za napad na Il Telegrafo. Hrib je visok kar 635 metrov in nanj se dvigneš iz ničle. Cesta je ovinkasta, vendar lepo speljana, razgled pa je na nekaterih mestih fantastičen, drugje pa si v gozdu in ne vidiš nič. Razpadli smo na tri skupine, ubežnika, ki je skoraj vse klance prevozil v stoje (zaradi nemogočih prestavnih razmerij na kolesu) smo ujeli šele proti vrhu, zadnji pa je prišel nekaj minut za nami. Vzpon je dolg kar enajst kilometrov, povprečen naklon pa je šest odstoten. Zanimivo pa postane zadnjih sto metrov, ko se vzpon dvigne kar na dvajset odstotkov. Če si nagnjen preveč nazaj te kar dviguje, če se nagneš preveč naprej ti lahko zadaj zdrsne. Noro. Ob poti smo se peljali mimo cerkve oziroma samostana, prej bi rekel počitniškega doma, potem smo prišlji do prvega oddajniškega centra, na koncu pa do vojaške postojanke. V zmernem vetru smo uživali v pogledu na laguni spodaj proti Albini in Orbetellu, se slikali in oddivjali navzdol. Noro je letelo.
Sledila je vožnja po ozkem nasipu do mesta Orbetello. To mesto je staro etruščansko naselje, omenjeno že 280 let pred našim štetjem (ja wiki...). Res lepo mestece, ki je služilo zgolj za zalet do cilja. Tu sem se pri načrtovanju trase zmotil in nas zapeljal v dvopasovno enosmerno cesto, zato smo obrnili, nehote zapeljali še v drevesnico in med cipresami znova obrnili ter se okrog mesta peljali nazaj na otok. Nekako podobno kot rakete dobijo hitrost okrog planetov zaradi gravitacije. Ko sem kasneje doma preveril kako in kaj sem ugotovil, da bi morali zdržati le petsto metrov na tisti cesti, seveda na nasprotni strani v pravo smer in že bi se lahko priključili na stransko cesto, ki pelje nazaj do kombija. Tako pa smo uživali v sončnem zahodu in se peljali nazaj, že kar v temi.
Sledilo je preoblačenje in nakupovanje v bližnji trgovini, kasneje smo imeli odlično doma pripravljeno večerjo. Pred tem pa je sledila še panoramska nočna vožnja, stran od avtocest preko hribčkov in dolin nazaj do baze. Dve uri take nočne vožnje je hitro minilo, zabavali smo se s štorijami o poštarju, Ameriki in podobnih norčijah.
2. etapa - Radda in Chianti
Druga etapa se je začela kar iz baze. To je precej olajšalo sam odhod, ker se ni bilo potrebno nikamor voziti s kombijem. Zjutraj smo zajtrk še bolj napadli, tokrat smo celo naročili ocvrta jajca. Mmmm, odlično. Po obveznem jutranjem slikanju San Gimignana in nekaj počepih smo se odpravili v Chiante. Gričevje Chianti leži med Firencami in Sieno in deluje nekako tako kot naša Dolenjska. Recimo no. Grički, lepe ceste vozijo gor in dol, vsepovsod pa je trta in vmes nekaj oljk. Naše zidanice so tu bolj bogate, nekatere že kar prelepe, druge pa spet skoraj zapuščene. Naš današnji vmesni cilj je bil kraj Radda in Chianti. Lepo staro mesto, na vrhu grička, s starim trgom in stolpom. Tam smo predvideli tudi malico.
Naša baza je bila postavljena skoraj na vrh griča, kjer stoji San Gimignano to pa pomeni, da je kmalu po štartu sledil super kar dolg spust. Ker je bil ta klanec predviden tudi za povratek, smo se seveda po klancu dol vozili z neprijetnim občutkom oziroma vedenjem, da se bo treba tu nazaj gor vrniti. Eh, to bo problem kasneje. Pridrveli smo mimo križišča za Colle di Val d'Elsa in zavili levo, To križišče smo prečkali vsaj desetkrat s kolesom in s kombijem. Kmalu po zavoju smo imeli prvi in tudi edini pravi gumidefekt. Ena zračnica je spustila dušo, verjetno od strahu pred bližajočimi se klanci. Servis je bil ekspresen in kmalu smo nadaljevali. Peljali smo se skozi kraj Poggibonsi, ki se je pred davnimi leti imenoval Poggiobonizio, leži ob reki Elsa, kot pa sem izbrskal je kraj znan po svoji industriji in po trgovanju z vinom, Chiantijem seveda. Nam je bilo ime tako odbito, da smo se poimenovali kar po tem kraju. Na kolesih smo torej bili Atabonsi, Lumberbonsi, Krishnabonsi, Babybonsi in Ejgabonsi. Ja, verjetno se nam je od Toskanskih lepot malce zmešalo. Končno smo prišli iz mesta ven, bolj na vas oziroma bolj na stranske ceste, ki so bile še vedno lepo urejene, rahlo zavite. Pred nami je bilo skoraj trideset kilometrov lepega zložnega klanca, mislim, da v povprečju preko tri odstotke ni bilo. Pot skozi kraje Cedda, Fioraie, Castellina in Chianti vse do Radde je razgledna, razgibana in zelo neprometna. Vreme je bilo toplo sončno res odlično za tako kolesarjenje. Na obeh straneh se je vlekla trta, grozdja ni bilo več, le sem ter tja kakšen grozd, veliko pa je bilo tudi oljčnih nasadov. Da smo malce dvignili strmino, smo se ob poti dvignili do nekakšnega kmečkega turizma, čeprav je ob njem stala cerkev. Nekako nisem uspel ugotoviti kaj to je. Kakorkoli, nadaljevali smo pot do Radde. Dokaj neopazno smo prišli na šeststo metrov nad morjem in pred Raddo smo se malce spustili in ob tem namenoma zgrešili odcep, ki nas je kasneje peljal domov. Nadaljevali smo do centra mesta, Radda je podobna kot ostala mesta v Toskani, ki me na nek način spominjajo na Buje. Mesto je seveda tlakovano, staro, v mestu je stara cerkev in stari trg, ob robu pa spomeniki lokalnim znanim ljudem, pa tudi nekaj obeležij, ki govorijo o dogajanju med drugo svetovno vojno. V centru mesta je bila trgovina, kjer prodajajo čevlje, mi smo jim rekli kar kjantarce. Za malico smo si privoščili lokalne sire, olive, kruh s paradižnikom, vino, pivo in kavo. Bar se je imenoval Dante Aligheri. Kaj pa drugega?
Po kratki malici smo se obrnili nazaj do odcepa, ki smo ga prej namerno zgrešili. Nazaj dol je bil kar lep spust, vsi pa smo pričakovali tisti hecni makedam. Po poti sem težil, da ne maram makedama predvsem zato, ker sem se ga dobesedno nažrl letos v Avstriji. Tudi z gorskim kolesom se ne želim voziti po makedamu, kaj šele s specialko. Obvoz bi nas stal kar štirideset kilometrov, vem, da bi bil vsaj eden za, ampak, skupina je skupina in prilagajanje je ključno. Hehe, nisem se preveč prilagajal, saj gre tudi po makedamu. Torej sem nisem preveč upiral in končno smo prišli do makedama. Še celo gospa, ki je stregla v gostilni je omenila nekih sedem kilometrov no asphalt podlage. Izkazalo se je, da cesta ni tako slaba, to je pač bila utrjena pot, na meji med dvema občinama in kot kaže ti dve občini vodijo enako misleči šerifi kot pri nas. Raje nihče nič ne plača in nič ne naredi, kot, da bi skupaj imeli kaj več, kaj bolje narejeno. Verjetno jim tako ustreza, turiste tako ali tako z avtobusi okoli vozijo. Na tej poti je bilo kar nekaj desetodstotnih klancev, kar na pesku predstavlja majčken problem. No, sem se pa vsaj naučil kako se voziti po takem terenu. Vmes smo naredili kratek postanek pri nekakšni graščini. Posestvo je dajalo vtis, da je tu nekoč živela premožna družina, sedaj pa je premožna le golazen, ki živi v tej hiši. Ni bilo videti, da bi kdo živel tam. Je pa bilo res mogočno. No, končno smo pribrcali do kraja Vagliagli, kjer se je nadaljevala asfaltirana pot. Imel sem občutek kot, da me kar samo nese naprej. Toskanski grički in razgledi so se tu pokazali v vsej svoji lepoti, po gričkih so lepo razpredene tudi zidanice, ali pa kar večje kmetije.
Cesta je bila na tem delu super pregledna in tako smo se kar spustili v dirkanje. Prehiteli smo tovornjak hladilnik in pred njim bežali skoraj šestdeset na uro. Bilo je res noro in do konca adrenalinsko. Povsem neopazno smo prišli na sam rob Siene tako, da smo v nekem krožišču, ko smo zavili desno, peljali mimo znaka, ki je kazal konec kraja Siena. Nekaj kilometrov je še sledilo do kraja Monteriggioni, potem pa smo se pred Colle di Val d'Elsa obrnili na levo in se skozi Borgatello pripeljali še na en nor spust. Tu pa smo že dobro vedeli, da nas čaka vzpon nazaj na San Gimignano. Malce sem imel zadosti in sem se v klanec peljal zmerno, to pomeni, da sem prišel nazaj malce kasneje kot ostali.
Tako smo sklenili krog in zaključili drugo etapo, super je bilo, ker smo kolesa pospravili kar v spodnjo sobo, tako, da sem spal v kolesarski štali. Seveda dneva ni bilo konec, odpravili smo se še na izlet v Sieno. Mesto je lepo, povsem pa me je očaral glavni trg oziroma Piazza del Campo. Na sliki se ne vidi dobro, ampak v živo te pa povsem prevzame. Trg je narejen kot amfiteater, oziroma nekakšen hipodrom za konjske dirke. Poleti bi kar ležal in piknikiral na tistem trgu. Našli smo še super vegetarijansko picerijo brez interneta, kar pogovarjajte se, je pisalo. Potem pa smo šli na sladoled, ki je bil tudi fantastičen.
3. etapa - Volterra
Tretji kolesarski dan smo začeli bolj športno. Takoj zjutraj sem zamenjal zračnico na mojem kolesu. Nekako se je nekaj zapičilo vanjo kar skozi plašč. Ob tem smo ustanovili in pričeli z viteškimi igrami. Cilj igre je bil čimbolj daleč izstreliti prazno zračnico. Šport je preprost, navodila so tudi jasna, pozabil pa sem kdo je zmagal. Takoj smo ugotovili, da ima prednosti tisti, ki ima daljše roke, ali pa boljšo tehniko. Po obilnem zajtrku in viteških igrah smo se odpravili na novo etapo.
Še vedno štart iz San Gimignana le, da smo tokrat v krožišču zavili levo in se okrog mestnega obzidja odpeljali proti Volterri. Tretji dan smo bili že malce bolj trdih nog, vendar se je po nekaj kilometrih to uredilo. Ceste so bile na tem delu malce bolj grobe, dejstvo, da je San Gimignano na gričku, pa je pripomoglo k super spustom. Tudi pokrajina se je tudi zelo spremenila, trte in oljke so izginile, pojavile so se nepregledne širjave zoranih njiv, jaz taki pokrajini pravim krompir. Na koncu poletja, oziroma že krepko v jeseni, je tu seveda že vse pobrano. Prešli smo tudi v drugo provinco, torej iz province Siena v provinco Pisa. Na enem delu poti je tako nemarno smrdelo, da sem si skoraj želel našo slovensko silažo, ki jo srečaš skoraj povsod. Tu so jo večkrat pregnili, da je tako ogabno smrdelo, upam, da ta tehnika ne bo prišla k nam. Med tem krompirjem se je cesta nenadoma povesila, prehitelo me je nekaj motoristov potem pa se je utrgalo. Brzina do konca, poganjanje pedal ni več nič pripomoglo k dodajanju hitrosti, torej sem se samo stisnil ob okvir, glavo dol in gas. Ni šlo do sedemdeset, vseeno pa je letelo, ko strela. Noro. Na koncu klanca pa je bil znak, ki je kazal, da je do Pise samo še petinpetdeset kilometrov. Tako malo do tistega postrani stolpa. Plan je bil drugačen, zavili smo levo, mračna, vampirska, srednjeveška Volterra je čakala. Potem, ko sem odlil odvečno težo sem pritisnil na pedala in pritiskal po klancu navzgor. Brez milosti, kot pravi moj sosed. Brcam, brcam, slikam, diham in že sem tik pred mestom. Ne še en ovinek, pa še eden. No pa sem. Ahhh. Figo. To je samo en grič prej, do mesta je še nekaj kilometrov in to navkreber. V redu, dajmo, pogledal sem nazaj, nikogar za menoj, pobeg je uspel in sem brcal in brcal naprej. Zakaj imaš v prvi, če imaš drugo? Dal sem v tretjo in stisnil mimo trgovine in končno prišel do vhoda v staro mesto. V mestu pa presenečenje, seveda tlakovana pot in še kar gor, gor, gor. Prav do krstilnice oziroma cerkve sem prišel s kolesom. Potem pa sem kar krožil po mestu sem ter tja in čakal ostale. Turistov je bilo ogromno in prav nobeden me ni zabodeno gledal. Ko smo se vsi nabrali smo nekaj pomalicali in se odpravili naprej skozi mesto na super kratek počitek pred še enim muzejem mučilnih naprav.
Po pavzi smo nadaljevali proti bazi, na koncu mesta sem našel še ogromno impozantno tipčno toskansko stavbo, ki pa je bila državni zapor. Hecno. Hitro naprej, mimo velikega kroga na eni njivi ?!? spet po klancu dol. Drvelo je in spet smo polagali ovinke kot pravi profesionalci. Na tem delu smo malce razpadli, skupina se je potegnila, mene je v klanec kar neslo, ostali so malce počivali in slikali, Predvideno je bilo, da gremo do Colle di Val d'Else, vendar pa je pred tem že nekajkrat vabljivo pisalo San Gimignano. Ker je naprej pobegnil tudi drugi navigator, je preostala skupina zavila domov, pa mislim, da ne takoj v prvem odcepu, ampak v drugem. Midva, oba navigatorja, pa sva nadaljevala vožnjo v Colle di Val d'Elso. Tudi to je lep srednjeveški kraj v katerega se pride skozi vhod v obzidju. Neverjetno tudi ta kraj je zelo strm, tokrat sva se skozi mesto peljala navzdol in je bilo malce lažje, vmes sva šla mimo table, kjer je pisalo, da se voziva po šestnajst odstotnem klancu navzdol. Noro. Prišla sva do lepega trga in se ustavila na pivu. Ker nisva vedela kje so ostali, sva pripravila pet stolov in skoraj naročila pet pirov. Še dobro? Škoda? Kaj pa vem. Ko sva ugotovila, da jih ne bo sva se po obvoznici mimo mesta, seveda navkreber, odpravila nazaj. Tukaj je prišlo do malce prekrivanja s prejšnjo etapo. Nič hudega, skozi Borgatello, po klancu dol in do San Gimignana navzgor sem se lahko peljal s kolesom tako že drugič.
Znova sem nekje odlival odvečno težo, ko sem opazil, da stojim pred plakatom, ki govori, da sta se dva pravkar poročila. Ej, Leonardo in Linda, veliko kilometrov vama želim, Skočila sva še na pivo v San Gimignano, potem pa odpeljala nazaj v bazo. Današnji večer je bil v pričakovanju nečesa posebnega za vse nas. Štirje smo čakali na gospodaričino večerjo (ki smo jo kasneje seveda plačali), preostali član pa je čakal na svojo nočno kolesarsko Odisejado. Večerja je bila skoraj običajna, pršut, suha salama, špeh, olive, siri, pašta, solata, paradižnik, na koncu pa en Lakotnikov oziroma Čung Fujev konec mesa iz žara. Seveda, surovo zapečenega. Oziroma nekaj takega. Vse smo pojedli. Po večerji in pivu na vrtu se nam je pridružil še naš nočni kolesar poln vtisov s poti. Šele, ko se je lotil piva se je malce ustavil. Super.
4. etapa - Oglej
Dan po Volterri je vso mračnost pripeljal s seboj, ponoči se je ulilo in deževalo cel dan. Nismo se preveč pritoževali in dan namenili izpolnjevanju posebnih želja in ogledov. Ogledali smo si oba muzeja mučilnih naprav in skoraj celoten San Gimignano, potem pa smo odpravili proti Firencam. Vmes smo obiskali tempelj Villa Vrindavana, ogledali posestvo, trgovino in obedovali kar v restavraciji Govinda. Pozabil sem kaj sem jedel, vem, da je bil na krožniku seitan, nekakšna omaka iz oliv, pa še malce začimb, Dobro, drugačno. Potem pa smo si šli še ogledat sam tempelj, ki me je kar prijetno presenetil. Stavba po svoji zunanjosti nekako ne kaže kaj skriva v sebi. Zvedeli smo, da je v tem templju nekoč bivalo kar petsto ljudi, sedaj pa za vse skupaj skrbi peščica dvanajstih ljudi. Aja, pa še to smo zvedeli, da imajo v San Gimignanu najboljši sladoled na svetu. To smo preizkusili zvečer, res je bil dober. Po obisku templja smo odši v Firence, kjer smo poiskali vampe in pa litrsko pivo, potem pa smo si ogledali še en del mesta, predvsem Stari most.
Zadnji dan smo pospravili, spakirali, z nekaj manjšimi težavami plačali in se odpravili proti domu. Seveda najprej v San Gimignano še enkrat na pravi sladoled, ker je bil prejšnjo noč ta zaprt in smo dobili po mojem enakega v drugi gostilni. Še malce ogleda in sledila je vožnja proti Ogleju. Odločili smo se, da bomo naredili zaključno etapo, štirideset kilometrski kronometer po okolici Ogleja in Gradeža. Ker smo bili že povsem strenirani smo potem, ko smo parkirali kombi sedeli na kolesih že po nekaj minutah. Kot nekakšni SWAT kolesarski specialci. Če sem prav razumel naj bi se vozili nekje okrog petintrideset kilometrov na uro, vozili pa smo se pet kilometrov na uro hitreje in prav toliko počasneje. Bilo je zanimivo, za spremembo brez klancev povsem ravninska etapa, po nekdaj slovenski pokrajini Furlaniji - Julijski krajini. Sprava niti nisem opazil dvojezičnih tabel, potem pa sem videl, da je napisano v italijanščini in v nekem drugem jeziku, vsekakor pa ne v slovenščini. Khm. Prav na cilju mi je zmanjkalo baterije v fotoaparatu tako, da sem ravno prav zaključil etapo. Pospravili smo vse skupaj v kombi in opravili še zaključno slikanje.
Povezava do slik
Težko je na kratko vse skupaj povzeti. Toskana je zanimiva in vsaj jaz s kolesa vidim povsem dovolj. Sedaj, ko sem slike znova pogledal sem opazil kako so si mesta podobna. Tlakovane ulica, ki peljejo strmo gor ali dol, pa tiste stavbe, ki jim pravimo 'peglzni', skoraj enake cerkve in tako naprej. Seveda je vsak kraj zanimiv in vreden ogleda. Všeč mi je bilo tudi tisto nekaj malega kulinarike, tovrstna hrana mi je namreč zelo dobra. Bil sem že na večdnevnih kolesarjenjih, v ekipi petih pa še ne. Prav nobenih problemov ni bilo, tudi ne prevelikih kompromisov, vse skupaj je spremljal zdrav humor in zabava. Ne vem, če bi sploh kaj spremenil, mogoče edino limit na kartici, da bi zares lahko plačal končni račun.
Fantje hvala za družbo, vsem pa, ki to berete: pojdite si pogledat Toskano od blizu, s kolesom!
1. etapa - Monte Argentario
Zjutraj smo napadli kuhinjo oziroma jedilnico in pojedli skoraj vse. Obožujem te zajtrke, doma nikoli ne jem zjutraj nutelle, medu, jajc, pršuta, peciva in sira hkrati. Joj. Kolesa smo imeli še v kombiju tako, da smo samo spakirali drese, naredili jutranji škljoc mesta in se odpeljali v stopetdeset kilometrov oddaljeno Albinio. Končno kolesarjenje. Kolesa smo skoraj pometali iz kombija, se preoblekli, naredili prvo skupinsko sliko in gas! Zato smo tu. Bicikel. Ker se kar dobro poznamo, vsaj s kolesarskega vidika, ni bilo nič šopirjenja ali tekmovanja, ampak smo kar takoj zasedli svoja mesta v koloni. Peljali smo se na otok, recimo mu Argentario, čeprav to ni več. Včasih je to bil samostojni otok, reka Albegna, ki se v kraju Albinio izteka v Tirensko morje, pa je skupaj z morjem ustvarila nekakšen nasip tako, da je nastala laguna. Po tej povezavi je speljana cesta, skoraj povsem ravna. Pred nami se je že dvigoval najvišji vrh Il telegrafo, na desni pa se je skrival vrh Monte Argentario. Pokrajina obdana z bambusom, palmami in neskončno dolgimi kampi, je bila v tej oktobrski skoraj vročini izredno vabljiva. Ko vidiš morje je vse skupaj res noro. Ideja etape je bila, da se najprej dvignemo na Monte Argentario, zato smo takoj v kraju Porto Santo Stefano zavili levo v hrib. V rahli vročini so nam še ne povsem ogrete noge takoj pokazale, kje smo in koliko zmoremo. Ta klanec nam je ostal v spominu, čeprav ni bil tako hud. Na dvesto petinsedemdesetih metrih, torej na vrhu smo obrnili in se po cesti Via Panoramica odpeljali naprej, po razgledni cesti do mesta Porto Santo Stefano. Cesta je bila res razgledna, na dlani je bilo morje v ozadju pa otok Giglio, ki je zadnje čase znan po kapitanu, ki je eno ogromno ladjo kvalitetno naložil na morsko dno. Če bi prišli kakšno leto ali dve prej, bi sedaj opazovali to ladjo v vodi. Tudi pogled na otok Giglio je lep, še bolj pa na južno stran našega otoka. Plaž ni bilo, povsod so bile strme skale, v teh pa vikendi, z bazeni, terasami in podobno. S slikanjem smo porabili kar precej časa, potem pa smo se zapeljali v mesto, torej smo naredili lep krožen sprehod. V mestu smo iskali trgovino, ki pa je bila žal preveč skrita, samo mesto Porto Santo Stefano pa je glavno mesto otoka. Zelo lepo mesto, staro pristaniško, ki je zaživelo šele potem, ko so pregnali piratsko svojat iz Tirenskega morja. Mesto je seveda tlakovano tako, da vožnja s kolesom ni preveč prijetna. Nas pa je gnalo naprej in pred napadom na Il Telegrafo smo se odpeljali še do sosednjega mesta, ki se imenuje Porto Ercole. Transfer je bil povsem ravninski, končno sem celo doživel veter v hrbet zato sem povedel in v mesto smo kar drveli. Skoraj 50 km/h je bilo odlično peljati.
Od zajtrka je minilo že kar nekaj ur, zato nas je seveda napadla lakota. Porto Ercole (Hercules!) je bil za nas bolj slaba bera. Pristanišče lepo, celo kar dve pristanišči, polno ladij, polno bark in jadrnic in prav nobenega človeka. Restavracije zaprte, trgovine izhlapele. Po mučnem iskanju smo v neki beznici našli tople sendviče in kokakolo. Tudi to je bilo v redu, nabirali smo moči za napad na Il Telegrafo. Hrib je visok kar 635 metrov in nanj se dvigneš iz ničle. Cesta je ovinkasta, vendar lepo speljana, razgled pa je na nekaterih mestih fantastičen, drugje pa si v gozdu in ne vidiš nič. Razpadli smo na tri skupine, ubežnika, ki je skoraj vse klance prevozil v stoje (zaradi nemogočih prestavnih razmerij na kolesu) smo ujeli šele proti vrhu, zadnji pa je prišel nekaj minut za nami. Vzpon je dolg kar enajst kilometrov, povprečen naklon pa je šest odstoten. Zanimivo pa postane zadnjih sto metrov, ko se vzpon dvigne kar na dvajset odstotkov. Če si nagnjen preveč nazaj te kar dviguje, če se nagneš preveč naprej ti lahko zadaj zdrsne. Noro. Ob poti smo se peljali mimo cerkve oziroma samostana, prej bi rekel počitniškega doma, potem smo prišlji do prvega oddajniškega centra, na koncu pa do vojaške postojanke. V zmernem vetru smo uživali v pogledu na laguni spodaj proti Albini in Orbetellu, se slikali in oddivjali navzdol. Noro je letelo.
Sledila je vožnja po ozkem nasipu do mesta Orbetello. To mesto je staro etruščansko naselje, omenjeno že 280 let pred našim štetjem (ja wiki...). Res lepo mestece, ki je služilo zgolj za zalet do cilja. Tu sem se pri načrtovanju trase zmotil in nas zapeljal v dvopasovno enosmerno cesto, zato smo obrnili, nehote zapeljali še v drevesnico in med cipresami znova obrnili ter se okrog mesta peljali nazaj na otok. Nekako podobno kot rakete dobijo hitrost okrog planetov zaradi gravitacije. Ko sem kasneje doma preveril kako in kaj sem ugotovil, da bi morali zdržati le petsto metrov na tisti cesti, seveda na nasprotni strani v pravo smer in že bi se lahko priključili na stransko cesto, ki pelje nazaj do kombija. Tako pa smo uživali v sončnem zahodu in se peljali nazaj, že kar v temi.
Sledilo je preoblačenje in nakupovanje v bližnji trgovini, kasneje smo imeli odlično doma pripravljeno večerjo. Pred tem pa je sledila še panoramska nočna vožnja, stran od avtocest preko hribčkov in dolin nazaj do baze. Dve uri take nočne vožnje je hitro minilo, zabavali smo se s štorijami o poštarju, Ameriki in podobnih norčijah.
2. etapa - Radda in Chianti
Druga etapa se je začela kar iz baze. To je precej olajšalo sam odhod, ker se ni bilo potrebno nikamor voziti s kombijem. Zjutraj smo zajtrk še bolj napadli, tokrat smo celo naročili ocvrta jajca. Mmmm, odlično. Po obveznem jutranjem slikanju San Gimignana in nekaj počepih smo se odpravili v Chiante. Gričevje Chianti leži med Firencami in Sieno in deluje nekako tako kot naša Dolenjska. Recimo no. Grički, lepe ceste vozijo gor in dol, vsepovsod pa je trta in vmes nekaj oljk. Naše zidanice so tu bolj bogate, nekatere že kar prelepe, druge pa spet skoraj zapuščene. Naš današnji vmesni cilj je bil kraj Radda in Chianti. Lepo staro mesto, na vrhu grička, s starim trgom in stolpom. Tam smo predvideli tudi malico.
Naša baza je bila postavljena skoraj na vrh griča, kjer stoji San Gimignano to pa pomeni, da je kmalu po štartu sledil super kar dolg spust. Ker je bil ta klanec predviden tudi za povratek, smo se seveda po klancu dol vozili z neprijetnim občutkom oziroma vedenjem, da se bo treba tu nazaj gor vrniti. Eh, to bo problem kasneje. Pridrveli smo mimo križišča za Colle di Val d'Elsa in zavili levo, To križišče smo prečkali vsaj desetkrat s kolesom in s kombijem. Kmalu po zavoju smo imeli prvi in tudi edini pravi gumidefekt. Ena zračnica je spustila dušo, verjetno od strahu pred bližajočimi se klanci. Servis je bil ekspresen in kmalu smo nadaljevali. Peljali smo se skozi kraj Poggibonsi, ki se je pred davnimi leti imenoval Poggiobonizio, leži ob reki Elsa, kot pa sem izbrskal je kraj znan po svoji industriji in po trgovanju z vinom, Chiantijem seveda. Nam je bilo ime tako odbito, da smo se poimenovali kar po tem kraju. Na kolesih smo torej bili Atabonsi, Lumberbonsi, Krishnabonsi, Babybonsi in Ejgabonsi. Ja, verjetno se nam je od Toskanskih lepot malce zmešalo. Končno smo prišli iz mesta ven, bolj na vas oziroma bolj na stranske ceste, ki so bile še vedno lepo urejene, rahlo zavite. Pred nami je bilo skoraj trideset kilometrov lepega zložnega klanca, mislim, da v povprečju preko tri odstotke ni bilo. Pot skozi kraje Cedda, Fioraie, Castellina in Chianti vse do Radde je razgledna, razgibana in zelo neprometna. Vreme je bilo toplo sončno res odlično za tako kolesarjenje. Na obeh straneh se je vlekla trta, grozdja ni bilo več, le sem ter tja kakšen grozd, veliko pa je bilo tudi oljčnih nasadov. Da smo malce dvignili strmino, smo se ob poti dvignili do nekakšnega kmečkega turizma, čeprav je ob njem stala cerkev. Nekako nisem uspel ugotoviti kaj to je. Kakorkoli, nadaljevali smo pot do Radde. Dokaj neopazno smo prišli na šeststo metrov nad morjem in pred Raddo smo se malce spustili in ob tem namenoma zgrešili odcep, ki nas je kasneje peljal domov. Nadaljevali smo do centra mesta, Radda je podobna kot ostala mesta v Toskani, ki me na nek način spominjajo na Buje. Mesto je seveda tlakovano, staro, v mestu je stara cerkev in stari trg, ob robu pa spomeniki lokalnim znanim ljudem, pa tudi nekaj obeležij, ki govorijo o dogajanju med drugo svetovno vojno. V centru mesta je bila trgovina, kjer prodajajo čevlje, mi smo jim rekli kar kjantarce. Za malico smo si privoščili lokalne sire, olive, kruh s paradižnikom, vino, pivo in kavo. Bar se je imenoval Dante Aligheri. Kaj pa drugega?
Po kratki malici smo se obrnili nazaj do odcepa, ki smo ga prej namerno zgrešili. Nazaj dol je bil kar lep spust, vsi pa smo pričakovali tisti hecni makedam. Po poti sem težil, da ne maram makedama predvsem zato, ker sem se ga dobesedno nažrl letos v Avstriji. Tudi z gorskim kolesom se ne želim voziti po makedamu, kaj šele s specialko. Obvoz bi nas stal kar štirideset kilometrov, vem, da bi bil vsaj eden za, ampak, skupina je skupina in prilagajanje je ključno. Hehe, nisem se preveč prilagajal, saj gre tudi po makedamu. Torej sem nisem preveč upiral in končno smo prišli do makedama. Še celo gospa, ki je stregla v gostilni je omenila nekih sedem kilometrov no asphalt podlage. Izkazalo se je, da cesta ni tako slaba, to je pač bila utrjena pot, na meji med dvema občinama in kot kaže ti dve občini vodijo enako misleči šerifi kot pri nas. Raje nihče nič ne plača in nič ne naredi, kot, da bi skupaj imeli kaj več, kaj bolje narejeno. Verjetno jim tako ustreza, turiste tako ali tako z avtobusi okoli vozijo. Na tej poti je bilo kar nekaj desetodstotnih klancev, kar na pesku predstavlja majčken problem. No, sem se pa vsaj naučil kako se voziti po takem terenu. Vmes smo naredili kratek postanek pri nekakšni graščini. Posestvo je dajalo vtis, da je tu nekoč živela premožna družina, sedaj pa je premožna le golazen, ki živi v tej hiši. Ni bilo videti, da bi kdo živel tam. Je pa bilo res mogočno. No, končno smo pribrcali do kraja Vagliagli, kjer se je nadaljevala asfaltirana pot. Imel sem občutek kot, da me kar samo nese naprej. Toskanski grički in razgledi so se tu pokazali v vsej svoji lepoti, po gričkih so lepo razpredene tudi zidanice, ali pa kar večje kmetije.
Cesta je bila na tem delu super pregledna in tako smo se kar spustili v dirkanje. Prehiteli smo tovornjak hladilnik in pred njim bežali skoraj šestdeset na uro. Bilo je res noro in do konca adrenalinsko. Povsem neopazno smo prišli na sam rob Siene tako, da smo v nekem krožišču, ko smo zavili desno, peljali mimo znaka, ki je kazal konec kraja Siena. Nekaj kilometrov je še sledilo do kraja Monteriggioni, potem pa smo se pred Colle di Val d'Elsa obrnili na levo in se skozi Borgatello pripeljali še na en nor spust. Tu pa smo že dobro vedeli, da nas čaka vzpon nazaj na San Gimignano. Malce sem imel zadosti in sem se v klanec peljal zmerno, to pomeni, da sem prišel nazaj malce kasneje kot ostali.
Tako smo sklenili krog in zaključili drugo etapo, super je bilo, ker smo kolesa pospravili kar v spodnjo sobo, tako, da sem spal v kolesarski štali. Seveda dneva ni bilo konec, odpravili smo se še na izlet v Sieno. Mesto je lepo, povsem pa me je očaral glavni trg oziroma Piazza del Campo. Na sliki se ne vidi dobro, ampak v živo te pa povsem prevzame. Trg je narejen kot amfiteater, oziroma nekakšen hipodrom za konjske dirke. Poleti bi kar ležal in piknikiral na tistem trgu. Našli smo še super vegetarijansko picerijo brez interneta, kar pogovarjajte se, je pisalo. Potem pa smo šli na sladoled, ki je bil tudi fantastičen.
3. etapa - Volterra
Tretji kolesarski dan smo začeli bolj športno. Takoj zjutraj sem zamenjal zračnico na mojem kolesu. Nekako se je nekaj zapičilo vanjo kar skozi plašč. Ob tem smo ustanovili in pričeli z viteškimi igrami. Cilj igre je bil čimbolj daleč izstreliti prazno zračnico. Šport je preprost, navodila so tudi jasna, pozabil pa sem kdo je zmagal. Takoj smo ugotovili, da ima prednosti tisti, ki ima daljše roke, ali pa boljšo tehniko. Po obilnem zajtrku in viteških igrah smo se odpravili na novo etapo.
Še vedno štart iz San Gimignana le, da smo tokrat v krožišču zavili levo in se okrog mestnega obzidja odpeljali proti Volterri. Tretji dan smo bili že malce bolj trdih nog, vendar se je po nekaj kilometrih to uredilo. Ceste so bile na tem delu malce bolj grobe, dejstvo, da je San Gimignano na gričku, pa je pripomoglo k super spustom. Tudi pokrajina se je tudi zelo spremenila, trte in oljke so izginile, pojavile so se nepregledne širjave zoranih njiv, jaz taki pokrajini pravim krompir. Na koncu poletja, oziroma že krepko v jeseni, je tu seveda že vse pobrano. Prešli smo tudi v drugo provinco, torej iz province Siena v provinco Pisa. Na enem delu poti je tako nemarno smrdelo, da sem si skoraj želel našo slovensko silažo, ki jo srečaš skoraj povsod. Tu so jo večkrat pregnili, da je tako ogabno smrdelo, upam, da ta tehnika ne bo prišla k nam. Med tem krompirjem se je cesta nenadoma povesila, prehitelo me je nekaj motoristov potem pa se je utrgalo. Brzina do konca, poganjanje pedal ni več nič pripomoglo k dodajanju hitrosti, torej sem se samo stisnil ob okvir, glavo dol in gas. Ni šlo do sedemdeset, vseeno pa je letelo, ko strela. Noro. Na koncu klanca pa je bil znak, ki je kazal, da je do Pise samo še petinpetdeset kilometrov. Tako malo do tistega postrani stolpa. Plan je bil drugačen, zavili smo levo, mračna, vampirska, srednjeveška Volterra je čakala. Potem, ko sem odlil odvečno težo sem pritisnil na pedala in pritiskal po klancu navzgor. Brez milosti, kot pravi moj sosed. Brcam, brcam, slikam, diham in že sem tik pred mestom. Ne še en ovinek, pa še eden. No pa sem. Ahhh. Figo. To je samo en grič prej, do mesta je še nekaj kilometrov in to navkreber. V redu, dajmo, pogledal sem nazaj, nikogar za menoj, pobeg je uspel in sem brcal in brcal naprej. Zakaj imaš v prvi, če imaš drugo? Dal sem v tretjo in stisnil mimo trgovine in končno prišel do vhoda v staro mesto. V mestu pa presenečenje, seveda tlakovana pot in še kar gor, gor, gor. Prav do krstilnice oziroma cerkve sem prišel s kolesom. Potem pa sem kar krožil po mestu sem ter tja in čakal ostale. Turistov je bilo ogromno in prav nobeden me ni zabodeno gledal. Ko smo se vsi nabrali smo nekaj pomalicali in se odpravili naprej skozi mesto na super kratek počitek pred še enim muzejem mučilnih naprav.
Po pavzi smo nadaljevali proti bazi, na koncu mesta sem našel še ogromno impozantno tipčno toskansko stavbo, ki pa je bila državni zapor. Hecno. Hitro naprej, mimo velikega kroga na eni njivi ?!? spet po klancu dol. Drvelo je in spet smo polagali ovinke kot pravi profesionalci. Na tem delu smo malce razpadli, skupina se je potegnila, mene je v klanec kar neslo, ostali so malce počivali in slikali, Predvideno je bilo, da gremo do Colle di Val d'Else, vendar pa je pred tem že nekajkrat vabljivo pisalo San Gimignano. Ker je naprej pobegnil tudi drugi navigator, je preostala skupina zavila domov, pa mislim, da ne takoj v prvem odcepu, ampak v drugem. Midva, oba navigatorja, pa sva nadaljevala vožnjo v Colle di Val d'Elso. Tudi to je lep srednjeveški kraj v katerega se pride skozi vhod v obzidju. Neverjetno tudi ta kraj je zelo strm, tokrat sva se skozi mesto peljala navzdol in je bilo malce lažje, vmes sva šla mimo table, kjer je pisalo, da se voziva po šestnajst odstotnem klancu navzdol. Noro. Prišla sva do lepega trga in se ustavila na pivu. Ker nisva vedela kje so ostali, sva pripravila pet stolov in skoraj naročila pet pirov. Še dobro? Škoda? Kaj pa vem. Ko sva ugotovila, da jih ne bo sva se po obvoznici mimo mesta, seveda navkreber, odpravila nazaj. Tukaj je prišlo do malce prekrivanja s prejšnjo etapo. Nič hudega, skozi Borgatello, po klancu dol in do San Gimignana navzgor sem se lahko peljal s kolesom tako že drugič.
Znova sem nekje odlival odvečno težo, ko sem opazil, da stojim pred plakatom, ki govori, da sta se dva pravkar poročila. Ej, Leonardo in Linda, veliko kilometrov vama želim, Skočila sva še na pivo v San Gimignano, potem pa odpeljala nazaj v bazo. Današnji večer je bil v pričakovanju nečesa posebnega za vse nas. Štirje smo čakali na gospodaričino večerjo (ki smo jo kasneje seveda plačali), preostali član pa je čakal na svojo nočno kolesarsko Odisejado. Večerja je bila skoraj običajna, pršut, suha salama, špeh, olive, siri, pašta, solata, paradižnik, na koncu pa en Lakotnikov oziroma Čung Fujev konec mesa iz žara. Seveda, surovo zapečenega. Oziroma nekaj takega. Vse smo pojedli. Po večerji in pivu na vrtu se nam je pridružil še naš nočni kolesar poln vtisov s poti. Šele, ko se je lotil piva se je malce ustavil. Super.
4. etapa - Oglej
Dan po Volterri je vso mračnost pripeljal s seboj, ponoči se je ulilo in deževalo cel dan. Nismo se preveč pritoževali in dan namenili izpolnjevanju posebnih želja in ogledov. Ogledali smo si oba muzeja mučilnih naprav in skoraj celoten San Gimignano, potem pa smo odpravili proti Firencam. Vmes smo obiskali tempelj Villa Vrindavana, ogledali posestvo, trgovino in obedovali kar v restavraciji Govinda. Pozabil sem kaj sem jedel, vem, da je bil na krožniku seitan, nekakšna omaka iz oliv, pa še malce začimb, Dobro, drugačno. Potem pa smo si šli še ogledat sam tempelj, ki me je kar prijetno presenetil. Stavba po svoji zunanjosti nekako ne kaže kaj skriva v sebi. Zvedeli smo, da je v tem templju nekoč bivalo kar petsto ljudi, sedaj pa za vse skupaj skrbi peščica dvanajstih ljudi. Aja, pa še to smo zvedeli, da imajo v San Gimignanu najboljši sladoled na svetu. To smo preizkusili zvečer, res je bil dober. Po obisku templja smo odši v Firence, kjer smo poiskali vampe in pa litrsko pivo, potem pa smo si ogledali še en del mesta, predvsem Stari most.
Zadnji dan smo pospravili, spakirali, z nekaj manjšimi težavami plačali in se odpravili proti domu. Seveda najprej v San Gimignano še enkrat na pravi sladoled, ker je bil prejšnjo noč ta zaprt in smo dobili po mojem enakega v drugi gostilni. Še malce ogleda in sledila je vožnja proti Ogleju. Odločili smo se, da bomo naredili zaključno etapo, štirideset kilometrski kronometer po okolici Ogleja in Gradeža. Ker smo bili že povsem strenirani smo potem, ko smo parkirali kombi sedeli na kolesih že po nekaj minutah. Kot nekakšni SWAT kolesarski specialci. Če sem prav razumel naj bi se vozili nekje okrog petintrideset kilometrov na uro, vozili pa smo se pet kilometrov na uro hitreje in prav toliko počasneje. Bilo je zanimivo, za spremembo brez klancev povsem ravninska etapa, po nekdaj slovenski pokrajini Furlaniji - Julijski krajini. Sprava niti nisem opazil dvojezičnih tabel, potem pa sem videl, da je napisano v italijanščini in v nekem drugem jeziku, vsekakor pa ne v slovenščini. Khm. Prav na cilju mi je zmanjkalo baterije v fotoaparatu tako, da sem ravno prav zaključil etapo. Pospravili smo vse skupaj v kombi in opravili še zaključno slikanje.
Povezava do slik
Težko je na kratko vse skupaj povzeti. Toskana je zanimiva in vsaj jaz s kolesa vidim povsem dovolj. Sedaj, ko sem slike znova pogledal sem opazil kako so si mesta podobna. Tlakovane ulica, ki peljejo strmo gor ali dol, pa tiste stavbe, ki jim pravimo 'peglzni', skoraj enake cerkve in tako naprej. Seveda je vsak kraj zanimiv in vreden ogleda. Všeč mi je bilo tudi tisto nekaj malega kulinarike, tovrstna hrana mi je namreč zelo dobra. Bil sem že na večdnevnih kolesarjenjih, v ekipi petih pa še ne. Prav nobenih problemov ni bilo, tudi ne prevelikih kompromisov, vse skupaj je spremljal zdrav humor in zabava. Ne vem, če bi sploh kaj spremenil, mogoče edino limit na kartici, da bi zares lahko plačal končni račun.
Fantje hvala za družbo, vsem pa, ki to berete: pojdite si pogledat Toskano od blizu, s kolesom!